Jedro

Tožena stranka je tožniku pri plači za sporni mesec neupravičeno odtegnila vtoževani znesek zaradi prekoračitve mesečnega limita uporabe službenega telefona, česar brez njegovega soglasja ne bi smela. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je s sklepom ugotovila, da takšen pobot terjatve ni bil pravilen. Tožena stranka je odredbo za vračilo nezakonito odtegnjenega zneska izvršila že pred vložitvijo tožbe, zato tožniku iz tega naslova ne dolguje ničesar več.

Tožnik je naslovil na toženo stranko predlog za sklenitev pisnega dogovora o višini in načinu poravnave povzročene škode zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja, ker mu je tožena stranka nezakonito odtegnila prekoračitev limita na službenem telefonu. Dopis tožene stranke, s katerim je pojasnila okoliščine glede nezakonito odtegnjenega zneska plače, ne more predstavljati sprejema tožnikove ponudbe za poravnavo škode. Tožnik v sporu ni v celoti opredelil obstoja potrebnih elementov civilne odgovornosti, ki bi iz tega naslova lahko bremenili toženo stranko. Zato tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba ter v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo del tožbenega zahtevka, da mora tožena stranka tožeči stranki izplačati znesek 73,41 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2009 do dne plačila, vse skupaj v roku 8 dni, pod izvršbo (1. točka izreka sodbe), in da mora tožena stranka tožeči stranki izplačati znesek iz naslova izplačila dogovorjene odškodnine v višini 10.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse skupaj v roku 8 dni, pod izvršbo (2. točka izreka sodbe).

S sklepom je zavrglo tožbo v delu zahtevka, da mora tožena stranka tožeči stranki zagotoviti po pogodbi opravljanje storitev svetovanja v postopkih ali v zvezi s postopki javnega naročanja, da mora zato tožena stranka po pošti oziroma po elektronski pošti predlagati naslednjo dokumentacijo: informacije in dokumentacijo o javnih naročilih, ki jih A. kot naročnik namerava oddati, informacije in dokumentacijo o javnih naročilih, ki se izvajajo, informacije in dokumentacijo o javnih naročilih, ki so preklicana ali zaključena, predhodna informativna obvestila ter vsakršne druge informacije in dokumentacijo v zvezi z javnimi naročili v A. (I. točka izreka sklepa); odločilo je, da se ustavi postopek glede nasprotne tožbe, da je dolžna tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) plačati toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) znesek 73,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka sklepa), ter da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sklepa).

Tožnik se je pritožil v celoti zoper sodbo ter zoper sklep v I. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev postopka, ker ni pravilno uporabilo določbe 4. odstavka 324. člena ZPP. Sodišču je dne 31. 1. 2014, 19. 2. 2014 in 20. 3. 2014 predložil ustrezne listinske dokaze ter v tej zvezi obrazložil uporabo materialnega prava, vendar se sodišče o tem ni v ničemer izjasnilo. V sporu je dokazno breme na toženi stranki. Ta je zavlačevala s sodnim postopkom in mu povzročila nepotrebne stroške. V ničemer ni izpodbijala navedb in dokazov, kot je to predpisano z določbo 212. člena ZPP. Sodišče ni navedlo spornih dejstev, o katerih bi se izvedli dokazi. Zato je postopalo v nasprotju z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP. V zadevi nima nikakršnih obveznosti do tožene stranke iz naslova prekoračenega limita na telefonu. Tožena stranka mu je izdala nezakonita sklepa in je protipravno posegla v njegovo plačo. Sodišče ni navedlo, katere dokaze je zavrnilo. Toženi stranki je pravilno ponudil storitve svetovanja v postopkih javnega naročanja skladno z določbo 30. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 81/2001 in spremembe). Ker ponudba ni bila zavrnjena, se šteje, da je bila pogodba sklenjena v trenutku pridobitve naročila dne 6. 9. 2011. V tej zvezi se sklicuje na pooblaščenca tožene stranke B.B., ki je bil pooblaščen za pogajanja o odškodnini in sklenitvi pogodbe o svetovalnih storitvah. Sodišče bi moralo jasno obrazložiti odločitev o zavrženju tožbe glede tega zahtevka. Ne strinja se tudi z dejstvom, ki se nanaša na namen telefonskega razgovora z dne 6. 9. 2011. Iz listinskih dokazov izhajajo popolnoma drugačna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče. B.B. je bil seznanjen z razlogi za določitev višine odškodnine, ki jih je tožnik določno opredelil v vlogi z dne 31. 1. 2014. To potrjuje tudi dokaz št. 18, pri čemer je podlaga za izplačilo zahtevane odškodnine v določbi 18. člena OZ. V konkretnem primeru je bila višina odškodnine pogodbeno dogovorjena že med strankama, zaradi česar ne more biti predmet ugotavljanja v sodnem postopku. Poleg tega se je sodišče zmotno sklicevalo na ugotavljanje odškodninske odgovornosti po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Sodišče pri utemeljevanju odločitve o zavrnitvi zahtevka za izplačilo glavnice v znesku 73,41 EUR ni pravilno uporabilo materialnega prava. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni tako sodbo kot izpodbijani sklep ter njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Prilaga listinske dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta izpodbijana sodba in sklep v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Stranke imajo v sodnih postopkih za presojo spornih dejstev pravico, da predlagajo dokaze, sodišče pa je dolžno, da jih preizkusi in se o njih izjasni. V tej zvezi prosto presoja dokaze in v njegovi pristojnosti je, da jih sprejme ali pa zavrne, kar mora v sodbi ustrezno obrazložiti. Stranke lahko dokazujejo sporna dejstva z listinskimi dokazi, lahko pa tudi s svojimi izpovedbami in izpovedbami prič. V tej zvezi se lahko sodišče na obravnavi neposredno prepriča, katere izpovedbe bo upoštevalo kot verodostojne, katere pa ne. Vendar pa, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Iz sodnega spisa je razvidno, da je sodišče presojalo tožnikove zahtevke na več narokih glavne obravnave, na katerih je izvedlo predložene dokaze. V tej zvezi je zaslišalo kot stranko tudi tožnika, ki je pojasnil tako okoliščine v zvezi z odtegovanjem njegove plače zaradi pokritja prekoračenega telefonskega limita kot okoliščine glede ponudbe za opravljanje storitev svetovanja v zvezi z javnim naročanjem. V tej zvezi je tožena stranka predložila dokaz, da je tožniku poravnala protipravno odtegnjeni del plače, kar je bilo predmet tožbenega zahtevka, ter obrazložila očitke, zakaj glede tožnika ni mogla sprejeti storitve svetovanja oziroma mu iz tega naslova poravnati odškodnino.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v odločilnih dejstvih določno obrazložilo razloge, zakaj je v sporu zavrnilo tožbeni zahtevek oziroma sprejelo odločitev o zavrženju tožbe v izpodbijanem delu sklepa. Zato sedaj kakršnokoli uveljavljanje pritožbe, da sodišče v spornem primeru ni v celoti izvedlo predlaganih dokazov oziroma o tožbenih zahtevkih ni odločilo v tožnikovo korist, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka znesek 73,41 EUR poravnala tožniku skupaj z obrestmi že pred vložitvijo tožbe. Tožena stranka je namreč tožniku pri plači za mesec december 2008 neupravičeno odtegnila navedeni znesek zaradi prekoračitve mesečnega limita uporabe službenega telefona, kar brez njegovega soglasja ne bi smela. Tudi Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je s sklepom z dne 18. 2. 2009 ugotovila, da takšen pobot terjatve ni bil pravilen. Vendar je v tej zvezi tožena stranka odredbo za vračilo nezakonito odtegnjenega zneska izvršila dne 18. 11. 2011, tako da tožniku iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Zato pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, saj tožnik sedaj od nje neutemeljeno zahteva že poravnan znesek.

Sodišče prve stopnje je glede zahtevka za plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR ugotovilo, da je tožnik dne 24. 8. 2011 naslovil na toženo stranko predlog za sklenitev pisnega dogovora o višini in načinu poravnave povzročene škode zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja, ker mu je tožena stranka nezakonito odtegnila prekoračitev limita na službenem telefonu. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da dopis tožene stranke z dne 22. 9. 2011, s katerim je pojasnila okoliščine glede nezakonito odtegnjenega zneska plače, in v tej zvezi korespondenca med tožnikom in uslužbencem B.B. ne more predstavljati sprejema tožnikove ponudbe za poravnavo škode. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da se v navedenem primeru ne more izhajati iz določbe 2. odstavka 29. člena OZ, po katerem odgovor na ponudbo, ki izraža sprejem, ter vsebuje dopolnitve in spremembe, ki bistveno ne spreminjajo ponudbe, pomeni sprejem, razen v situaciji, ko ponudnik takoj ugovarja. Poleg tega pa tožnik v sporu ni v celoti opredelil obstoj potrebnih elementov civilne odgovornosti, ki bi iz tega naslova lahko bremenili toženo stranko. Zato je imelo sodišče prve stopnje tako dejansko kot pravno podlago, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijanem delu sklepa, ki se nanaša na zavrženje dela tožbe, da mora tožena stranka zagotoviti tožniku pogodbeno opravljanje storitev svetovanja v postopkih javnega naročanja. Tožnik je takšen zahtevek opredelil v tem, da mu mora tožena stranka po pošti ali elektronski pošti predložiti dokumentacijo in informacije o javnih naročilih, s katerimi je razpolagal A., ter mu predložiti ostala informativna obvestila, povezana z javnimi naročili. Vendar je sodišče prve stopnje glede navedenega zahtevka pravilno ugotovilo, da ne more uživati pravnega varstva v delovnem sporu, zaradi česar ga je kot brezpredmetnega zavrglo. Ostale pritožbene navedbe, na katere se je tožnik že skliceval v vloženi pritožbi, pa za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo tako sodbo kot v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožnik v pritožbi ni zaznamoval.