Jedro

Če gre za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture, za dokazilo o pravici graditi zadostuje notarsko overjena pogodba, na podlagi katere dobi investitor lastninsko pravico ali kakšno drugo stvarno ali obligacijsko pravico na nepremičnini, ki investitorju dovoljuje gradnjo ali izvajanje del na njej. Seveda pa se mora nesporno nanašati prav na tisto nepremičnino, ki je predmet gradnje.

Izrek

I. Tožbama se ugodi, odločba Upravne enote Črnomelj št. 351-216/2013-9 z dne 5. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna prvi tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te tožbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo Ministrstvu za infrastrukturo in prostor, Direkciji RS za ceste (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) dovolila gradnjo dela 2. etape obvoznice Črnomelj (zahodni krak) – od krožnega križišča Danfoss (K3) preko reke Dobličice do priključka na R1-218/1213 Črnomelj – Kanižarica v km 1,6+30 in podaljška Belokranjske ceste od krožišča Čardak (K2) do Kotlovnice (cesta „S“), ki obsega gradnjo tam navedenih odsekov.

Iz obrazložitve izhaja, da toženka ni opravila ustne obravnave, ker je prizadeta stranka priložila notarsko overjene prodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti za zemljišča, ki so predmet gradnje. Pri tem se je sklicevala na tretji odstavek 65. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ugotovila je, da gre za gradnjo objekta gospodarske infrastrukture. Izkazanost pravice graditi prizadete stranke pa je ugotovila na podlagi vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo in predloženih notarsko overjenih pogodb.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbi tožnikov zoper izpodbijano odločbo in se pri utemeljevanju izkazanosti pravice graditi skliceval na prodajni pogodbi z dne 10. 10. 2003, iz katerih izhaja, da je bil predmet prodaje tudi del parcele št. 1113/3, iz katerega sta nastali parceli št. 1113/7 in 1113/18 in del parcele št. 1115/2, vse k.o. ..., iz katere je nastala parcela 1115/4 k.o. ... Pri tem se je skliceval tudi na obvestila Geodetske uprave.

Tožnice se s takšno odločitvijo ne strinjajo.

Prva tožnica v tožbi navaja, da glede na neopredeljivost predmeta pogodbe ni mogoče šteti, da je dala pravico graditi. Strinja se z ugotovitvijo upravnega organa druge stopnje, da parceli št. 1113/7 in 1113/18, obe k.o. ... izvirata iz parcele 1113/3, k.o. ..., vendar ni jasno, ali izvirata prav iz tistega dela parcele št. 1113/3, ki naj bi bil prodan po prodajni pogodbi. Tožnica zatrjuje, da ne izvirata iz že odkupljenega dela. Pri tem se sklicuje na varstvo njene lastninske pravice ter človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino, ki izvira iz 33. člena Ustave. Meni, da prodajna pogodba iz leta 2003 tudi ne zadosti pogojem za pisno pogodbo iz druge alineje prvega odstavka 56. člena ZGO-1, zato tudi uporaba tretjega odstavka 65. člena ZGO-1 ni pravilna. Toženka bi zato morala izvesti javno obravnavo, na kateri bi prva tožnica zavarovala svoje interese. Ker tega ni storila, je bistveno kršila pravila upravnega postopka. Predlaga odpravo odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Druga in tretja tožnica pa v tožbi med drugim navajata, da pogodba z dne 10. 10. 2010 ni tisto dokazilo o pravici graditi, na podlagi katerega bi bilo lahko izdano gradbeno dovoljenje. Menita, da iz pogodbe ni razvidno, da je del parcele 565 m, na katerega se je pogodba nanašala, ravno tisti del, ki odpade na današnjo parcelo št. 1115/4. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbi ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovorih na tožbo navaja, zakaj meni, da je njena odločitev pravilna, tožba pa neutemeljena.

Tožbi sta utemeljeni.

V zadevi ni sporno, da gradnja obvoznice, ki je objekt gospodarske javne infrastrukture, na katero se nanaša izpodbijano gradbeno dovoljenje, poteka tudi po nepremičninah v lasti tožnikov oz. njihovih pravnih prednikov.

Sporno pa je, ali je prizadeta stranka za gradnjo po teh nepremičninah izkazala pravico graditi.

Po prvem odstavku 56. členu ZGO-1 za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu velja izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini, notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oziroma obligacijske pravice na določeni nepremičnini v zemljiško knjigo, ki investitorju dovoljuje gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini, pravnomočna sodna ali upravna odločba, ki izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na nepremičnini, ali druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na določeni nepremičnini.

Po drugem odstavku navedene določbe se za dokazilo o vložitvi predloga za vpis pogodbe v zemljiško knjigo iz prejšnjega odstavka šteje kopija predloga za vpis pogodbe v zemljiško knjigo, s podatkom o zemljiškoknjižni plombi, pod katero se vodi predlog. Tretji odstavek navedene določbe pa določa, da ne glede na določbe prvega odstavka tega člena pri nameravanih gradnjah objektov gospodarske javne infrastrukture, pri odstranitvah objektov in za zemljišča, na katerih je predvidena ureditev gradbišča samo za čas gradnje, notarsko overjeni pogodbi ni potrebno priložiti dokazila iz prejšnjega odstavka.

Navedeno pomeni, da če gre za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture, za dokazilo o pravici graditi zadostuje notarsko overjena pogodba, na podlagi katere dobi investitor lastninsko pravico ali kakšno drugo stvarno ali obligacijsko pravico na nepremičnini, ki investitorju dovoljuje gradnjo ali izvajanje del na njej. Seveda pa se mora nesporno nanašati prav na tisto nepremičnino, ki je predmet gradnje.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je prizadeta stranka izkazala pravico graditi z notarsko overjenimi pogodbami.

Pri izkazovanju pravice graditi na zemljišču parc. št. 1115/4 k.o. ..., ki je v lasti pokojne A.A. (pravne prednice druge tožnice), se upravni organ druge stopnje sklicuje na prodajno pogodbo namesto razlastitve z dne 10. 10. 2003, ki jo je prizadeta stranka za del nepremičnine parc. št. 1115/2 v izmeri 565 m2 sklenila s pokojno A.A., pri izkazovanju pravice graditi na zemljiščih parc. št. 1113/7 in 1113/18, obe k.o. ..., ki sta v lasti prve tožnice, pa se upravni organ druge stopnje sklicuje na prodajno pogodbo namesto razlastitve z dne 10. 10. 2003, ki jo je prizadeta stranka z njo sklenila za del parc. št. 1113/3 v izmeri 1854 m2. Tožnice ugovarjajo ugotovitvi upravnega organa druge stopnje, da sta se navedeni pogodbi nanašali na zemljišča, na katera se nanaša sporna gradnja (današnje parc. št. 1113/7, 1113/18 in 1115/4, vse k.o. ...).

Ker so predmet pogodb, na katere se sklicuje upravni organ druge stopnje, zemljišča parc. št. 1113/3(del), 1113/5, 1114/3 in del parc. št. 1115/2, in ne parc. št. 1113/7, 1113/18 in 1115/4, vse k.o. ..., na katere se nanaša gradbeno dovoljenje, sodišče izkazanosti pravice graditi prizadete stranke na navedenih nepremičninah ne more preizkusiti.

Sodišče pritrjuje tožnicam, da tudi iz priloženih obvestil geodetske uprave, na katere se sklicuje upravni organ druge stopnje, ni mogoče ugotoviti, da se gradbeno dovoljenje nanaša prav na tisti del zemljišča, na katerega sta se nanašali prodajni pogodbi.

Poleg tega iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih spisov izhaja, da se je na konkretne pogodbe, s katerimi je utemeljeval pravico graditi, prvič skliceval upravni organ druge stopnje, pred tem pa tožnicam ni dal možnosti, da se do te okoliščine opredelijo. S tem je bilo kršeno načelo zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navedena kršitev predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljene nepravilnosti odpraviti.

Ker je bila zadeva rešena na seji, prvo tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Druga tožnica in tretja tožnica stroškov postopka nista priglasili.

Sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka z njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).