Jedro

Tožnik in druga toženka sta s soglasjem prve toženke k njeni nepremičnini zgradila prizidek, zato so trditve prve toženke, da je bivanje na svoji nepremičnini dovolila le do preklica (prekarij), same s seboj v nasprotju in očitno neutemeljene. Ker ni šlo za prekarij, tožniku gre posestno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženki sta dolžni tožniku v roku 15 dni povrniti 229,36 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženki motili tožnika v njegovi soposesti na prizidku k hiši, na naslovu ..., ki stoji na parc. št. ..., k. o. ..., s tem, da sta 15. 4. 2012 zamenjali ključavnico na vhodnih vratih prizidka in tako tožniku onemogočili dostop do navedenega dela nepremičnine. Toženkama je naložilo, da sta dolžni v roku 8 dni tožniku izročiti veljaven set ključev, ki mu bodo omogočili odklepanje vhodnih vrat in vstop v prizidek k hiši oziroma mu dopustiti vstop v navedeno nepremičnino ter jima prepovedalo, da v bodoče s takimi in podobnimi motilnimi ravnanji motita posest tožnika. V preostalem je tožbo delno zavrglo (I. In V. točka izreka), delno pa tožnikov zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Toženkama je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 509,65 EUR.

2. Zoper ugodilni del sklepa se pravočasno pritožujeta toženki. Navajata, da je prva toženka kot lastnica nepremičnine na naslovu ... tožniku in hčeri (drugi toženki) na omenjenem naslovu nudila zgolj začasno prebivališče in s tem souporabo prizidka s strani tožnika (in druge toženke). Govoriti je mogoče le o prekariju in ne o posesti, prekarist pa kot detentor nima pravnega varstva. Napačen je zaključek sodišča, da je do izgradnje prizidka prišlo na podlagi vnaprejšnjega dogovora med pravdnima strankama. Kot sporno izpostavljata vprašanje prispevanja za izgradnjo prizidka in dovoljenja lastnika (torej prve toženke) zanjo. Ugotovitev sodišča, da tožnik svoje posesti ni prostovoljno opustil, zaradi česar je podano motenje, ni pravilna, saj ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Vztrajata, da je bila zamenjava ključavnice nujna in se pri tem sklicujeta na institut samopomoči. Menita, da je v zadevnem primeru, ko gre za nasilje v družini, treba samopomoč, ki se sicer interpretira restriktivno, obravnavati širše, kar bi moralo sodišče upoštevati. Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožnik je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče glede na razloge prvostopenjskega sodišča in pritožbena navajanja uvodoma pojasnjuje, da je namen posestnega varstva v začasni in provizorični ureditvi dejanskega stanja ter ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari in preprečevanju samovoljnih poseganj v posest drugega. Ravno slednje sta v predmetnem sporu, ko niso bile podane okoliščine samopomoči, naredili toženki, zaradi česar je bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi. V skladu s 33. členom SPZ in 426. členom ZPP daje namreč sodišče varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti samo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne sme upoštevati niti pravice do posesti in tudi ne dobrovernosti posestnika. Čeprav je situacija, v kateri se je znašla druga toženka, zanjo življenjsko pomembna (kar ji glede na ugotovljeno dejansko stanje in verjetno izkazano nasilje tožnika priznava tudi pritožbeno sodišče), se ta razmerja, kot ji je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, v pravdi zaradi motenja posesti ne morejo reševati. Sodišče prve stopnje ji je tudi pojasnilo, katere pravne možnosti ima na voljo za zagotovitev učinkov, ki jih želi doseči v konkretnem primeru, a jih glede na pravno naravo tega postopka tu ne more.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za prekarij in v zvezi s tem še dodaja, da bi bilo o prekariju sicer mogoče govoriti od trenutka, ko je prva toženka drugi toženki in tožniku dovolila, da se skupaj z otrokoma začasno preselita v hišo v njeni lasti, kjer prebiva tudi sama, dokler si ne uredita svojega lastnega prebivališča. Ko pa je kasneje s soglasjem prve toženke prišlo do gradnje prizidka k tej hiši, kamor sta se tožnik in druga tožena vselila z družino, o začasnosti in s tem o prekariju kot o dovoljeni rabi do preklica, po sami naravi stvari ne moremo več govoriti. Kot lastnica predmetne nepremičnine se je prva toženka nedvomno morala (vsaj) strinjati z gradnjo prizidka, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ne glede na to pa so tožnik, druga toženka ter njuna otroka prizidek vsakodnevno uporabljali in v njem prebivali. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje tožnikovega bivanja v predmetnem stanovanju skupaj z zunajzakonsko partnerico in njunima otrokoma, pravilno ni opredelilo kot prekarij, torej kot začasno dovoljenje uporabe stanovanja, ki ga lastnik (prva toženka) lahko kadarkoli prekliče.1

7. Pritožbena izvajanja v zvezi s prispevanjem k izgradnji prizidka in vprašanjem lastništva predmetne nepremičnine so, kot že obrazloženo, v sporu zaradi motenja posesti nerelevantna, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo podrobneje opredeljevalo.

8. Toženki neutemeljeno izpodbijata dokazno oceno glede ugotovitve, da tožnik pred motenjem svoje posesti na prizidku ni prostovoljno opustil. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti ima tisti, ki dokaže, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je motila posest, da njeno dejanje res pomeni motenje in da je to dejanje samovoljno in protipravno (33. člen SPZ). Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi prav vseh navedenih elementov, katerih obstoj pogojuje posestno varstvo. Sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik stanovanje, ki je predmet tega spora, v soposesti z drugo toženko do 15. 4. 2012, da sta mu toženki odvzeli posest s tem, ko sta 15. 4. 2012 zamenjali ključavnico na vhodnih vratih prizidka/stanovanja in da sta to storili samovoljno, saj za svoje ravnanje nista imeli nikakršne pravne podlage. Pritožbeni očitki so usmerjeni v ugotovljeno pravnorelevantno dejstvo tožnikove posesti. Dejanski zaključek sodišča o tožnikovi posesti temelji na presoji vseh izvedenih dokazov, zato pritožbeni očitek, da priče, ki jih je predlagal tožnik, o tem niso bile pristojne izpovedovati, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da za posest ni nujno, da med posestnikom in stvarjo obstaja trajen fizični kontakt. Bistveno je, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati. Zato ni pomembno, ali je tožnik stanovanje uporabljal redno ali pa le občasno oziroma ali je imel v stanovanju spravljenih več ali manj svojih stvari. Tožnik je imel tudi ključ od stanovanja, kar vse kaže na to, da je posest stanovanja v času motenja še vedno imel in je do njega lahko vedno, ko je to želel, dostopal (njegov animus possidendi je bil, kot izhaja iz ugotovitev izpodbijanega sklepa, vseskozi prisoten).2

9. Z zamenjavo ključavnice toženki tožniku onemogočata uporabo prizidka v dotedanjem obsegu. Ker takšno motilno ravnanje spreminja obstoječe posestno stanje, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbo 31. člena SPZ, ki jo je bilo treba uporabiti pri presoji ravnanja toženk, in izčrpno obrazložilo, zakaj pogoji za dovoljeno samopomoč v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, zato se pritožbeno sodišče na ta del obrazložitve izpodbijanega sklepa v izogib ponavljanju le sklicuje.

11. Pritožbeno sodišče v poduk prvostopenjskemu dodaja še naslednje: za izrekanje sklepa „v imenu ljudstva“ ni zakonske podlage. V imenu ljudstva se izreče le sodba, kar izrecno zapoveduje prvi odstavek 321. člena ZPP (23. poglavje ZPP, ki vsebuje določbe o sodbi). V naslednjem, 24. poglavju, ki vsebuje določbe o sklepu, ZPP natančno pove, katere so tiste določbe iz poglavja o sodbi, ki se smiselno uporabljajo pri izdajanju sklepa. Ker v določbi 332. člena ZPP prvi odstavek 321. člena ni zajet, se sklep ne izreka v imenu ljudstva.

12. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožnici s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške. Tožniku so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v znesku 168,00 EUR (tar. št. 3210), poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV znaša 229,36 EUR, kar sta mu v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžni povrniti toženki, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

(1) Primerjaj tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 10. 2011, opr. št. I Cp 1042/2011. (2) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3. 11. 2009, opr. št. I Cp 3198/2009.