Jedro

Izjava poravnalca ni dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa, temveč gre za izjavo, kjer se zahteva vsebinska presoja njene veljavnosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil B.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po drugem odstavku 203. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba v okviru katere mu je bila določena kazen deset mesecev zapora in preizkusna doba treh let. Sodišče mu je določilo še nadaljnji pogoj, da mora v roku dvajsetih mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe plačati oškodovanemu A.P. po njegovi zakoniti zastopnici preživninske obveznosti od 1.1.2001 dalje do plačila, kot je to določeno po sodbi ..., v zvezi s sodbo ... in ... v zvezi s sodbo ... ter v bodoče preživnino redno plačevati. Višje sodišče je pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka katerih posledica sta nezakonitost sodb sodišča prve in druge stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa da obsojenca oprosti plačila povprečnine.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec je sicer zneske, ki jih zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti v navedenem obdobju sicer res plačal, vendar gre za zneske, ki zadevajo njegove preživninske obveznosti do leta 2000, obsojencu pa se očita kaznivo dejanje v času od 1.1.2001 do 1.4.2005. Trditve, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotovilo, da obsojenec preživnine ne bi mogel izvršiti, pa so razlogi dejanske narave, zaradi katerih zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna. Navedbi obsojenca, da je na poravnalnem naroku izrekel, da bo obvestil TV hiše, če bo moral v zapor, ter da po oceni poravnalca, obsojenec za poravnavo ni bil pripravljen veliko storiti, sta le dokaza, katerih vrednost je sodišče ocenjevalo v skladu z 18. členom ZKP.

V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornica izraža nestrinjanje z navedbami tožilca ter vztraja z v zahtevi očitanimi kršitvami določb ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti očitane kršitve določb ZKP so:

1. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena, ker so protispisne ugotovitve sodišča a/ da je obsojenec plačal le neznaten del svoje preživninske obveznosti in da je plačal le dva zneska (drugi odstavek na zadnji strani sodbe), ter - da dela na črno s čimer onemogoča izvršbo; b/ ker so okoliščine glede obsojenčeve preživninske zmožnosti pomanjkljivo ugotovljene.

2. Kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena, ker je sodišče prebralo uradni zaznamek o izjavi obsojenca poravnalcu, ki jo je slednji dal, ne da bi bil opozorjen na privilegij zoper samoobtožbo.

K točki 1/a Z dejstvom, da je obsojenec plačal določene zneske, kot to navaja zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, je sodišče razpolagalo, vendar je očitno presodilo, da gre za poravnavo preživninskih obveznosti nastalih pred letom 2000, medtem ko se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja neplačevanja preživnine v času od 1.1.2001 do 26.7.2004, kot na to opravičeno opozarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo. Zato plačevanje teh obveznosti ne more vplivati na storitev obravnavnega kaznivega dejanja, saj ne gre za poravnavo obveznosti, ki izvirajo iz inkriminiranega obdobja.

Zahteva pa tudi ne more biti uspešna s trditvijo, da je ugotovitev sodišča, da obdolženec z delom na črno onemogoča izvršbo, protispisna, saj gre za sklepanje sodišča, ki se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje (delo na črno priznava tudi obdolženec sam), nestrinjanje s takšno presojo sodišča pa pomeni le izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja torej uveljavljanja razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

K točki 1/b Izpodbijanje sodbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pomeni tudi nadaljnji očitek zagovornice v zahtevi, da je presoja nižjih sodišč, da je obsojenec zmožen plačevati preživnino zmotna, oziroma, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstev, da je obdolženec star 45 let, gimnazijski maturant in priučeni tonski tehnik, zaradi česar je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča težko zaposljiv. Sodba sodišča prve stopnje ima namreč o navedenem razloge (stran 4 in 5), s katerimi pa se zagovornica očitno ne strinja.

K točki 2 Kot izhaja iz podatkov v spisu in razlogov sodbe, je sodišče upoštevalo uradni zaznamek poravnalca (list. št. 65 spisa), iz katerega navedb v 2. točki sledi, da je obdolženi celo grozil poravnalcu, da bo obvestil TV hiše, če bi moral v zapor zaradi neplačevanja zahtevanega zneska (str. 5 sodbe sodišča prve stopnje) ter da se ni pripravljen poravnati.

Višje sodišče je na podobne pritožbene navedbe kot jih uveljavlja zagovornica v zahtevi odgovorilo, da s tem, ko je sodišče navedlo to obdolženčevo izjavo iz uradnega zaznamka, ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj je omemba te izjave le eden od dokazov, katerega vrednost je sodišče presojalo po 18. členu ZKP.

S takšno presojo pritožbenega sodišča pa se ne strinja zagovornica v zahtevi in navaja, da gre za kršitev privilegija zoper samoobtožbo, saj se je sodišče na ta način, ko je uporabilo izjavo poravnalca, izognilo pravicam obdolženca, na katere ga na glavni obravnavi pred podajanjem zagovora dovoljeno opozoriti, oziroma ga je na zvijačen način pripravilo do tega, da je izpovedoval zoper samega sebe, ne da bi bil pred tem ustrezno opozorjen.

Izjava poravnalca ni dokaz, ki bi ga bilo potrebno že ob upoštevanju formalnih pravil ZKP izločiti iz spisa. Gre torej za izjavo, kjer se zahteva vsebinska presoja njene veljavnosti. Nobenega dvoma namreč ni, da se ali naj bi se med strankami in poravnalcem vzpostavil nek odnos zaupnosti, kjer lahko stranki (torej tudi obdolženec) povesta več, kot bi sicer v postopku oziroma lahko v določenih primerih pride celo do tega, da osumljenec dejanje pred poravnalcem prizna, vendar kasneje do poravnave iz različnih razlogov ne pride. Zaradi navedenega podatki in morebitne izjave strank v zapisniku o postopku poravnanja, ki ga je dolžan voditi poravnalec (v skladu z določbami členov 80. in 81. ZKP), praviloma ne morejo biti dokaz v kazenskem postopku, kot je to sicer eksplicitno določeno v 5. odstavku 16. člena Pravilnika o poravnavanju v kazenskih zadevah (Ur. l. RS, št. 114/2004 z dne 22.10.2004). Kolikor pa bi se v spisu nahajal tak zapisnik bi torej moralo sodišče preizkusiti ali ne gre morda za izjavo, ki bi jo bilo potrebno iz spisa izločiti, saj bi lahko šlo za dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, konkretneje s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo.

V konkretnem primeru je poravnalec sestavil uradni zaznamek, o razgovoru z osumljencem in je v njem navedel že omenjeno grožnjo osumljenca, da bo obvestil vse TV hiše, kolikor bo moral v zapor zaradi neplačila zahtevanega zneska. Odgovoriti je torej potrebno na vprašanje, ali gre v tem primeru za podatke in izjave strank, kjer bi poravnalec s postavljanjem vprašanj pridobil od osumljenca oziroma ga napeljal na takšno izjavo oziroma priznanje o določenem dejstvu, kjer bi kasnejša uporaba te izjave lahko pomenila kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Odgovor je negativen. Dana izjava osumljenca poravnalcu vsekakor ne pomeni nekega podatka danega zaradi poravnave temveč predstavlja grožnjo izrečeno v postopku poravnavanja, ki s samo vsebino poravnave (medsebojno popuščanje) nima nikakršne zveze. Poravnalec je bil le priča navedenega in je o osumljenčevem obnašanju oziroma ravnanju, torej o nekem objektivnem dejstvu sestavil uradni zaznamek. Enako bi lahko ravnal tudi policist, še preden je osumljenca opozoril v skladu z določili ZKP in navedeno ne bi pomenilo uradnega zaznamka, ki ga je potrebno iz spisa izločiti. Drugače povedano, osumljenec tedaj ni nastopil kot dokazno sredstvo zoper sebe, saj s tem ni povedal nekaj zaupnega o dejanju, ni obveščal o relevantnih dejstvih, temveč je njegova izjava bolj podobna ravnanju in je bil kot tak sredstvo opažanja, o čemer bi bil lahko mediator zaslišan tudi kot priča. S tem ko je sodišče to izjavo uporabilo torej ni kršilo obdolženčevega privilegija zoper samoobtožbo. Dejstvo, da se obdolženec ni pripravljen poravnati pa je ne le razlog za uvedbo kazenskega postopka, temveč je sodišče do takega zaključka lahko prišlo z izpovedbo zakonite zastopnice oškodovanca, drugimi izvedenimi dokazi ter tudi upoštevanjem zagovora obdolženca.

V delu zahteve, kjer zagovornica izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka pa poudarja le obsojenčeve preživninske obveznosti oziroma njegovo slabo finančno stanje, kar pa prav tako kot v prejšnjih primerih pomeni nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča, torej uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja vložnica, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče obsojencu oprostilo dolžnosti plačila povprečnine, ker je zaključilo, da bi bilo glede na stroške, ki jih je dolžan plačati za delo nižjih sodišč in glede na njegove preživninske obveznosti lahko ogroženo njegovo preživljanje.