Jedro

Sklepov, ki jih je izdalo sodišče splošne pristojnosti v izvršilnih zadevah, v katerih sta imeli tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer pred višjim sodiščem splošne pristojnosti, ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu glede na določbo 3. odstavka 1. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka izpodbijanega sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo obeh tožnic zoper sklepe, izdane v zadevah Z 05/99, Z 05/04 in Z 06/02. Tožbo prvotožnice je sodišče prve stopnje zavrglo zoper sklepe tožene stranke v vseh treh navedenih izvršilnih zadevah na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS). Tožbo drugotožnice zoper sklep tožene stranke v zadevi Z 06/02 z dne 25.1.2006 pa je sodišče prve stopnje zavrglo na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnici v tem upravnem sporu nimata sodnega varstva zaradi nepravilnosti, ki naj bi jih tožena stranka storila z izpodbijanimi sklepi, temveč sta imeli možnost uveljavljati sodno varstvo pred Višjim sodiščem v Kopru. Sodišče prve stopnje se sklicuje na dosedanjo sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Vrhovnega in Upravnega sodišča Republike Slovenije v zvezi s pravnim varstvom ustavne pravice do sojenja v razumnem roku. Ker so postopki že končani, pa lahko v skladu z dosedanjo sodno prakso tožnici zahtevata odškodnino pred pravdnim sodiščem.

Tožnici sta zoper izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v pritožbenem roku vložili tri vloge, ki sta jih poimenovali "pritožba", dve vlogi je vložila prvotožnica, eno pa drugotožnica. Pritožbeno sodišče je vse tri vloge obravnavalo kot skupno pritožbo obeh tožnic. Tožnici v pritožbi navajata, da je izpodbijani sklep sodišča 1. stopnje nezakonit in predlagata njegovo razveljavitev. Izpodbijani sklep sodišča 1. stopnje ne odgovarja na zahteve tožnic in ni ustrezno obrazložen. Z izdajo nezakonitih sklepov Okrajnega sodišča v Kopru so bile kršene njune ustavne pravice. Okrajno sodišče v Kopru v navedenih zadevah ni zagotovilo učinkovitega pravnega sredstva (izdaje začasne odredbe v roku), varstva lastninske pravice in pravice do odškodnine v zakonitem in razumnem roku. Zahtevata povrnitev odškodnine v višini, zahtevani v navedenih zadevah. Pritožnici se sklicujeta na določbe 163., 230., 323., 331., 332., 339. člena ZPP, 71. in 163. člena ZIZ, ter na določbe 22., 23., 24., 25. in 26. člena Ustave Republike Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Kot izhaja iz tožbe, sta tožnici izpodbijali oziroma predlagali v upravnem sporu razveljavitev treh sklepov Okrajnega sodišča v Kopru v izvršilnih zadevah Z 05/99, Z 05/04 in Z 06/02, s katerimi naj bi bile kršene njune ustavne pravice. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedenih sklepov, ki jih je izdala tožena stranka v izvršilnih zadevah, v katerih sta imeli tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer pred Višjim sodiščem v Kopru, ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu glede na citirano določbo 3. odstavka 1. člena ZUS. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno postopalo, ko je tožbo prvotožnice zoper sklep Z 06/02 in tožbo obeh tožnic zoper ostala dva navedena sklepa Okrajnega sodišča v Kopru zavrglo na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Po tej določbi sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrglo tudi tožbo drugotožnice zoper sklep v zadevi Z 06/02, ki se je nanašal le na prvotožnico, ob smiselni uporabi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Navedeni sklepi Okrajnega sodišča v Kopru so vsebovali pravni pouk, iz katerega je bilo razvidno, kje je treba vložiti pritožbo zoper posamezni sklep. Ker zakonitost takšnega sklepa, izdanega v izvršilnem postopku, presoja višje sodišče splošne pristojnosti, njegove zakonitosti ni dopustno preizkušati tudi v upravnem sporu. Odškodnine zaradi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa glede na v izpodbijanem sklepu sodišča 1. stopnje navedeno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije (zlasti odločbo št. U-I-65/05-12) in ob upoštevanju tega, da gre za dokončane postopke, v tem upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati. To pa je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Ker je šlo za procesno odločitev, prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno presojati tožbenih navedb po vsebini. Pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino zadev, v katerih sodno varstvo v upravnem sporu ni dopustno, tudi pritožbeno sodišče ni presojalo po vsebini, saj je šlo za procesno odločitev. Dejstvo, da tožnici pravo razumeta drugače od sodišča, ne pomeni, da so bile kršene njune ustavne pravice. Glede na podano obrazložitev, pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. in 68. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo 1. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.