Jedro

Primerjava dejanskih opisov po spremenjeni obtožbi in po izreku prvostopenjske sodbe je Vrhovnemu sodišču pokazala, da je opis obsojenčevega izvršitvenega ravnanja proti oškodovancu v obeh primerih enak in dejstvo je, da je tedaj obsojenec po kateremkoli od opisov oškodovancu vzel 240,00 EUR. Razlika je le, da je obsojenec po opisu dejanja v spremenjeni obtožbi ravnal za to, da bi oškodovancu vzel denar, medtem ko po opisih dejanj v prvostopenjski sodbi obsojenčevo ravnanje in odvzem denarja oškodovancu nista neposredno povezana. Glede na to ter glede na enotno opisane krajevne in časovno strnjene okoliščine, meje historičnega dogodka po posegu sodišča prve stopnje v opis dejanja niso bile v ničemer presežene. Ko torej vložnik zatrjuje kršitev iz četrtega odstavka 364. člena ZKP, prezre, da je vezanost sodišča s predmetom obtožbe po prvem odstavku 354. člena ZKP manj toga od vezanosti sodišča z opisom kaznivega dejanja po obtožbi in da sodišča v primeru določenega odstopanja od tega opisa, obdolženca niso dolžna obtožbe vselej in zgolj oprostiti, temveč ga smejo v okviru njenega predmeta tudi obsoditi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 50827/2021 z dne 1. 3. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ter kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen 10 mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen 5 mesecev zapora, nakar mu je po drugem odstavku 59. člena KZ-1 preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbami Okrajnega sodišča na Ptuju: II K 6952/21 z dne 23. 2. 2021, ki je postala pravnomočna 9. 3. 2021, s katero je bila obsojencu zaradi kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 določena kazen 2 meseca zapora in preizkusna doba eno leto; II K 30263/2019 z dne 21. 5. 2020, ki je postala pravnomočna 9. 6. 2020, s katero je bila obsojencu zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določena kazen 4 mesece zapora in preizkusna doba dve leti; II K 45063/2021 z dne 26. 8. 2021, ki je postala pravnomočna 17. 9. 2021, s katero je bila obsojencu zaradi kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena določena kazen 5 mesecev zapora in preizkusna doba dve leti; ter mu po 3. in 4. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1, z upoštevanimi določenimi kaznimi 10 mesecev zapora in 5 mesecev zapora po tej sodbi ter kazen 2 meseca zapora iz preklicane pogojne obsodbe II K 6952/21, kazen 4 mesece zapora iz preklicane pogojne obsodbe II K 30263/2019 in kazen 5 mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe II K 45063/2021, izreklo enotno kazen 1 leto in 8 mesecev zapora. V tako izrečeno kazen je bil obsojencu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas, ki ga je prestal v pridržanju in priporu od 19. 9. 2021 od 3.40 ure naprej. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je bil oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 240,00 EUR, v presežku pa je bil oškodovanec s tem zahtevkom napoten na pravdo. Obsojencu je bilo po prvem odstavku 95. člena ZKP naloženo plačilo potrebnih oškodovančevih izdatkov ter plačilo nagrade in potrebnih izdatkov oškodovančevega pooblaščenca, medtem ko je bil povrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse po četrtem odstavku 95. člena ZKP, oproščen. Za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika je bilo po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 50827/2021 z dne 12. 1. 2023 zavrnilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika ter prvostopenjsko sodbo potrdilo. Obsojenec je bil oproščen plačila sodne takse.

3. Obsojenčev zagovornik je zoper navedeni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti ali tako, da mu izreče pogojno obsodbo ali pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga še, da obsojenec ne bi bil pozvan na prestajanje izrečene zaporne kazni.

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin. V odgovoru nasprotuje uveljavljanim izpodbojnim razlogom ter opozarja na dele v obrazložitve zahteve, ki se neposredno nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, kot razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

5. Odgovor je bil poslan obsojencu in zagovorniku. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil, medtem ko zagovornik v izjavi pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti vztraja, jo v delu ponovno povzema ter predlaga, da Vrhovno sodišče navedbam iz odgovora vrhovne državne tožilke ne sledi.

B.

6. Vrhovno sodišče je uvodoma ugotovilo, da so umestna opozorila vrhovne države tožilke o delih zahteve, ki po vsebini niso v zvezi z izpodbojnimi razlogi iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč pomenijo grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ki se po pravnomočnosti prvostopenjske sodbe iz prvega odstavka 129. člena ZKP ter glede na ozko določene namene in cilj postopka po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti (gl. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 907.) v tem postopku po drugem odstavku 420. člena ZKP ne preizkuša. Gre za dele, v katerih vložnik neposredno zatrjuje, da obsojencu nobeno od dejanj ni bilo dokazano zaradi pomanjkanja ustreznih obremenilnih dokazov, da obsojenec v nobenem primeru ni ravnal naklepno, da je bila njegova prištevnost vsaj bistveno zmanjšana, da nižji sodišči dejstev povezanih z obsojenčevim uživanjem alkoholnih pijač nista podrobneje ugotavljali, da bi zato moral biti postavljen izvedenec ustrezne stroke, da oškodovančeva izpovedba pri opisu dejanj ni bila zanesljiva, da si je opise izmišljeval in pri tem pretiraval, ter da je obsojenca k ravnanju zaradi splošne nepriljubljenosti njegove narodnosti dejansko izzval. Razen tega vložnik navaja še, da niso podani razlogi za fakultativni preklic pogojne obsodbe, saj kaznivi dejanji nista bili hudi, in tudi hudih posledic nista povzročili, na drugi strani pa je obsojenec oče treh mladoletnih otrok, za katere mora skrbeti. Ker naštetega niti posredno ni mogoče povezati s katero od zakonsko opisanih kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ali z drugo kršitvijo določb kazenskega postopka, ki bi v zahtevi morala biti obrazložena še z negativnim vplivom na zakonitost sodbe, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva v povzetih delih po izpodbojnem predmetu presežena in posledično v teh delih ni bila preizkušena.

7. Enako je ravnalo pri delu zahteve z vložnikovo oceno, po kateri bi morali biti v določeni kazni 5 mesecev zapora, zajeti še predhodno določeni in izrečeni kazni 2 meseca in 4 mesece zapora. Čeprav je s takšno oceno nakazana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, je Vrhovno sodišče v nadaljevanju ugotovilo, da kršitev v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni bila uveljavljana, da vložnik v obrazložitvi zahteve ni navedel razlogov, ki so mu to preprečevali in da se sedaj po zapovedi iz petega odstavka 420. člena ZKP, na predhodno neuveljavljano kršitev ne more sklicevati.

8. V ostalem vložnik zatrjuje kršitev iz četrtega odstavka 364. člena ZKP. Navaja, da je sodišče prve stopnje poseglo v opis dejanja in obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1, namesto da bi ga zaradi nedokazanega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 po spremenjeni obtožbi, le-te oprostilo. Navedeni kršitvi v nadaljevanju obrazložitve sledita še zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Napadeni sodbi nimata razlogov glede odločilnih dejstev oziroma si ti nasprotujejo med seboj in hkrati še z vsebino listin ter zapisnikov. Podobno je pri razlogih v zvezi s preklicem pogojne obsodbe, saj ni razvidno, ali zadnja pogojna obsodba, ki jo je izreklo Okrajno sodišče na Ptuju v kazenski zadevi II K 45063/2021 z dne 26. 8. 2021 z določeno kaznijo 5 mesecev zapora predstavlja enotno kazen, ki vsebuje tudi določeni kazni zapora iz obeh preostalih preklicanih pogojnih obsodb, ali pa gre za samostojno kazen, ki se nanaša na obsojencu očitano kaznivo dejanje v obravnavani zadevi. In nazadnje, srž obrazložene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP je v vložnikovi graji zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca psihiatra, ki bi po ustreznih pregledih ugotovil, da je bil obsojenec v kritičnem času neprišteven.

B-1

9. Kot to izhaja iz razlogov v 1. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je okrožna državna tožilka spremenila obtožbo v konkretnem opisu dejanju, medtem ko v zakonski ali abstraktni del opisa dejanja in njegovo pravno opredelitev, kot kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 ni posegala. Sodišče prve stopnje je spremembi sledilo, vendar je po razlogih od 17. do 22. točke prvostopenjske sodbe, zaradi nedokazane usmerjenosti obsojenčevega izvršitvenega (nasilnega) ravnanja v odvzem denarja oškodovancu, in ker je obsojenec vzel del denarja šele po oškodovančevem pobegu iz vozila, v konkretni opis dejanja še samo poseglo tako, da ga je po izreku sodbe prilagodilo zakonskemu opisu kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 in zakonskemu opisu kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 ter obsojenca za ti dve kaznivi dejanji tudi obsodilo. Primerjava dejanskih opisov po spremenjeni obtožbi in po izreku prvostopenjske sodbe je Vrhovnemu sodišču pokazala, da je opis obsojenčevega izvršitvenega ravnanja proti oškodovancu v obeh primerih enak in dejstvo je, da je tedaj obsojenec po kateremkoli od opisov oškodovancu vzel 240,00 EUR. Razlika je le, da je obsojenec po opisu dejanja v spremenjeni obtožbi ravnal za to, da bi oškodovancu vzel denar, medtem ko po opisih dejanj v prvostopenjski sodbi, obsojenčevo ravnanje in odvzem denarja oškodovancu nista neposredno povezana. Glede na to ter glede na enotno opisane krajevne in časovno strnjene okoliščine, meje historičnega dogodka po posegu sodišča prve stopnje v opis dejanja niso bile v ničemer presežene. Ne z drugačno pravno opredelitvijo obsojenčevega ravnanja, ko je sodišče prve stopnje uporabljenem pooblastil iz drugega odstavka 354. člena ZKP, le-to razdelilo na dve samostojni kaznivi dejanji in ne po kriminalni količini, ki je po pravilni ugotovitvi višjega sodišča, kljub takšni delitvi stvarno (realno) še vedno manjša od kriminalne količine po opisu dejanja iz spremenjene obtožbe. Ko torej vložnik zatrjuje kršitev iz četrtega odstavka 364. člena ZKP, prezre, da je vezanost sodišča s predmetom obtožbe po prvem odstavku 354. člena ZKP manj toga od vezanosti sodišča z opisom kaznivega dejanja po obtožbi in da sodišča v primeru določenega odstopanja od tega opisa, obdolženca niso dolžna obtožbe vselej in zgolj oprostiti, temveč ga smejo v okviru njenega predmeta tudi obsoditi. Zatrjevana kršitev navedene določbe kazenskega postopka tako ni podana in dodatno, ker vložnik nikjer v obrazložitvi ne navaja, da pisno izdelana prvostopenjska sodba ne vsebuje podatkov iz 359. člena ZKP, odločbe o stroških kazenskega postopka ali odločbe o premoženjskopravnem zahtevku.

10. Vložnikova zatrjevanja v zvezi z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so nepopolna in netočna. Nepopolna so zato, ker vložnik v obrazložitvi ne navede nobenega od odločilnih dejstev iz opisov dejanj v prvostopenjski sodbi, ki jih sodišče prve stopnje ni obrazložilo ali se višje sodišče do teh, po ustreznih pritožbenih prizadevanjih ni opredelilo. Enako velja za odločilna dejstva glede katerih bi si naj razlogi v obeh sodbah nasprotovali ter še za odločilna dejstva glede katerih je v razlogih sodb podano precejšnje nasprotje glede njihove vsebine z vsebino listin in zapisnikov, ki v obrazložitvi zahteve prav tako niso omenjene. Glede na omejitev iz prvega odstavka 424. člena ZKP, Vrhovno sodišče zahteve v tem delu znova ni preizkušalo, medtem ko je v ostalem, nasprotno od vložnikovih zatrjevanj ugotovilo, da se razlogi za preklic pogojnih obsodb obsojencu nahajajo v 34. in 35. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, da so v zvezi z vsemi predhodno preklicanimi pogojnimi obsodbami obsojencu razumljivi, da se je višje sodišče do vsebinske utemeljenosti preklica pogojnih obsodb izjavilo v 13. točki obrazložitve sodbe in da navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka končno niti v preizkušenem delu ni podana.

11. Kot to izhaja iz razlogov v 23. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo vložnikov predlog za postavitev izvedenca psihiatra, ker ni ugotovilo podlage za sum v obsojenčevo prištevnost. Gre za pogoj iz prve alineje prvega odstavka 265. člena ZKP, ki po oceni prvostopenjskega sodišča ni bil izpolnjen, glede na način obsojenčevega ravnanja ter glede na posamezne dele njegovega zagovora, po katerih zaužite alkoholne pijače na obsojenčevo dojemanje okolice in obvladovanje ravnanja niso imele tehtnega vpliva. Vložnik takšni oceni nasprotuje z vnaprejšnjo lastno oceno o rezultatu pridobljenega izvedenskega mnenja, s čemer po vsebini ne zatrjuje kršitve obrambe, kot drugega dela bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

C.

12. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti v delu vložena zaradi izpodbojnega razloga, zaradi katerega zahteve ni mogoče vložiti, ker je v delu zahteve zatrjevana kršitev, ki s pritožbo ni bila uveljavljana in ker v ostalem uveljavljane kršitve bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki bi naj vplivale za zakonitost sodnih odločb iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, niso podane, jo je je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98a. členu in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Obsojenec je po pridobljenih podatkih s strani sodišča prve stopnje brez poklica, zaposlitve in premoženja, hkrati pa je oče treh mladoletnih otrok zoper katerega je že bil izdan nalog za izvršitev zaporne kazni.

14. Odločitev je bila sprejeta soglasno.