Jedro

Nezavedanje posledic podpisa sodne poravnave ni razlog za njeno neupoštevanje. Neskrbno ravnanje tožnika, ki se, čeprav je pravni laik, ni pozanimal, kako lahko zavaruje svoje pravice, ni razlog za neupoštevanje sklenjene sodne poravnave in tudi ne omogoča njene razlage v nasprotju s tem, kar je v njej jasno zapisano in se je tudi že sprovedlo v zemljiški knjigi.

Za priposestvovanje ne zadostuje dolgoletna uporaba določenega dela nepremičnine, če je posestnik neutemeljeno prepričan, da je stvar njegova.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se parc. št. 3074/0 k.o. x. razdeli v parceli 3074/1 z na njej stoječo stavbo ID ... in parcelo 3074/2 z na njej stoječo stavbo ID ..., ter da se ugotovi, da je tožnik lastnik tistega dela dosedanje parc. št. 3074, ki je po elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru pridobil parc. št. 3074/1 k.o. x in na njej stoječe stavbe ID ... (točka I. izreka odločbe z dne 13.11.2012).

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče odločilo o stroških prvostopenjskega postopka, in sicer, da so jih dolžne tožniku povrniti prvo in drugotožena stranka vsaka 745,85 EUR, tretjetožena stranka pa 454,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da iz predloženih listin, in sicer prošnje z dne 26.1.1967, izjav mejašev S. H., T. T. in R. O., zapisnika o ustni obravnavi z dne 21.2.1967 in gradbenega dovoljenja z dne 20.4.1967 ter iz njegove izpovedi in izpovedbi prvih dveh tožencev izhaja, da sta mu starša podarila zemljišče, na katerem je nato v skladu z veljavnim gradbenim dovoljenem zgradil objekt in da ta objekt ni bil predmet v razdružitvenem postopku Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Domžalah N 85/84. Tudi priči V. N. in M. S. sta potrdili obstoj dogovora med tožnikom in sedaj pokojnimi starši, da postane lastnik prizidka z zemljiščem. Nerazumen je zaključek sodišča, da darilna pogodba ni bila realizirana, če pa prizidek stoji. Na obravnavi, kjer je bila sklenjena poravnava v zadevi N 85/94, prizidek ni bil omenjen, kar je potrdil tudi prvi toženec v tem postopku na obravnavi 13.12.2012. Poudarja, da je kot pravni laik smatral, da je s tem, ko mu je bilo izdano gradbeno dovoljenje na njegovo ime, zadeva urejena tudi glede lastništva. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo. V sodbi pa so tudi nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino izpovedb. Če je sodišče nameravalo zavrniti tožbeni zahtevek, ni bilo nobenega razloga, da je odredilo delo s sodnim izvedencem geodetske stroke. Tožena stranka priznava, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na stanovanjski etaži nad garažami (smiselno pa tudi za eno garažo), zato je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke. Ni razlogov, da ne bi ugotovilo vrednosti te zgornje etaže napram celotnemu objektu oziroma napram celotni dosedanji nepremičnini 3074 k.o. x. in vsaj v tem obsegu ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišču očita zgolj pavšalno obrazložitev v zvezi z (ne)dobrovernostjo posesti oziroma poštene in pristne posesti. To so subjektivni pojmi. Bil je prepričan, da je prizidek njegov, ker ga je zgradil v dogovoru s starši. V pritožbi zoper sklep o stroških tožnik navaja, da jo mora vložiti, saj se je pritožil zoper sodbo v glavni stvari in ne more dopustiti, da bi v primeru uspeha s pritožbo zoper sodbo postal sklep o stroških pravnomočen. Zato sodišču druge stopnje predlaga, da v primeru, če bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, spremeni sklep o stroških tako, da mu bodo priznani vsi pravdni stroški, če pa bo sodba o glavni stvari razveljavljena, pa naj razveljavi tudi sklep o stroških.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je skrbno utemeljilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim in materialnopravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje.

Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je 8. členu ZPP skladna, to je celostna. Pritožbena graja dokazne ocene pa temelji na le posameznih delih izpovedb tožencev in subjektivni razlagi predloženih listinskih dokazov. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da na tožnikovo ime izdano gradbeno dovoljenje ne dokazuje dogovora s starši o prenosu lastninske pravice na celotnem prizidku in dvorišču pred njim. Iz prošnje z dne 26.1.1967 za izdajo gradbenega dovoljenja ne izhaja, da bo tožnik v prizidku zidal garaže, pač pa, da „bi si rad dogradil primernejše stanovanje“. Nič glede lastništva garaž in zemljišča tudi ne izhaja iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 21.2.1967. Toženca B. in F. M. pa nista izpovedala, kot skuša prikazati pritožba, da sta starša na tožnika prenesla lastništvo celotnega prizidka, temveč da je bilo načrtovano, da bodo vsi otroci živeli doma, zato se bo preuredila hiša staršev in naredil prizidek tako, da bodo imeli sinovi z družinami vsak svoje stanovanje v hiši in tožnik v prizidku, hčerka pa bo ostala v stanovanju s staršema, sinovi pa bodo imeli tudi vsak po eno garažo v prizidku. Tak dogovor pa se ni realiziral, zato dejstvo, da prizidek stoji, ne dokazuje, da je bila realizirana darilna pogodba, kakršno zatrjuje tožnik: da sta mu starša podarila zemljišče za gradnjo prizidka, ki bo v celoti njegova lastnina. Tak dogovor sta sicer res potrdili kot priči zaslišani tožnikova hčerka A. M. in žena I. M., ki pa jima prvo sodišče utemeljeno ni sledilo. Tožnikova hčerka je izpovedovala le o tem, kaj je slišala od staršev, obe sta seveda zainteresirani za uspeh tožnika v pravdi, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov je bolj logična in zato prepričljivejša izpovedba tožencev. Ta je potrjena s prepričljivo izpovedbo F. K., verodostojnosti katere pritožba niti ne izpodbija, ter z dejstvom, da so v spodnjem delu prizidka zgrajene tri garaže, kar izhaja iz fotografij v spisu. Tudi izpovedb prič M. in M. M. pritožba ne izpodbija, potrjujeta pa obe dogovor, kakršnega je zatrjevala tožena stranka. Glede na številčnost in prepričljivost dokazov, ki potrjuje dogovor, kakršnega je zatrjevala tožena stranka, izpovedbi prič M. S. in S. N. ne omajeta dokazne ocene prvostopenjskega sodišča in njegovega zaključka o obstoju drugačnega dogovora od v tožbi zatrjevanega. Tožnik tako ni uspel dokazati zatrjevanega dogovora in njegove realizacije, ki bi lahko bila osnova za zahtevani prenos lastninske pravice nanj (pravno pravilo iz paragrafa 934. Občega državljanskega zakonika – ODZ, ki se je uporabljal v času zatrjevanega dogovora).

Res je sicer, da je prvi toženec na obravnavi 13.11.2012 izpovedal, da se je sodna poravnava v Domžalah v zadevi N 85/94 nanašala na premoženje, ki ga je podedoval po očetu. Vendar pa to ne pomeni, da se poravnava ni nanašala na prizidek. Enako kot zavezuje izrek pravnomočne sodne odločbe stranke postopka, v katerem je bila odločba izdana, zavezuje tiste, ki so sklenili sodno poravnavo, poravnava v taki vsebini, kot je bila sklenjena. V nepravdni zadevi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Domžalah N 85/84 pa so stranke 18.6.1985 sklenile sodno poravnavo, ki se je nanašala na nepremičnine, vpisane v vl. št. 362 k.o. x , kjer je bila vpisana parc. št. 3074. V poravnavo je bila tako zajeta celotna parc. št. 3074, torej celotno zemljišče te parcele in vse, kar je bilo zgrajeno na njej. Ali so morda stranke imele v mislih kaj drugega, ni relevantno. Pri urejanju pravnih razmerij se od vsakogar pričakuje ustrezna skrbnost. V času sklepanja sodne poravnave veljaven Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) je v prvem odstavku 18. člena določal, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij. Velja pravilo ignorantia iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje). Nezavedanje posledic podpisa sodne poravnave ni razlog za njeno neupoštevanje. Neskrbno ravnanje tožnika, ki se, čeprav je pravni laik, ni pozanimal, kako lahko zavaruje svoje pravice, ni razlog za neupoštevanje sklenjene sodne poravnave in tudi ne omogoča njene razlage v nasprotju s tem, kar je v njej jasno zapisano in se je tudi že sprovedlo v zemljiški knjigi. Enako velja glede pritožbenih navedb po prepričanju tožnika, da so zadeve s pridobitvijo gradbenega dovoljenja urejene. Izdano gradbeno dovoljenje ni pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice.

Dejstvo, da je sodišče ugodilo predlogu tožeče stranke in angažiralo izvedenca gradbene stroke, na pravilnost odločitve ne vpliva. Izvedba dokaza, na katerega sodišče ne opre svoje končne odločitve, ni ne procesna kršitev po 339. členu ZPP, niti ne druga pritožbeno upoštevna kršitev.

Dokaza z izvedencem gradbene stroke tožeča stranka ni substancirala – tekom postopka na prvi stopnji ni navedla, kaj naj bi sploh ugotavljal. Glede na trditveno podlago tožeče stranke izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Šele v pritožbi tožeča stranka prvič navede, da naj bi izvedenec ugotovil vrednost zgornje etaže napram celotnemu objektu. Da je bil sklenjen dogovor o tem, da bodo uporabljali vsak točno določen del nepremičnine, to je dejansko dogovor o vzpostavitvi etažne lastnine (ki je le vknjižena kot solastnina), tožeča stranka ni zatrjevala. Sodišče bi, če bi na podlagi trditev o pridobitvi izključne lastninske pravice na določenem delu parcele, delno ugodilo zahtevku in priznalo solastninsko pravico, ker bi štelo za dokazano, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na določenem delu zgradbe, ki stoji na tej parceli, prekoračilo tožbeni zahtevek. Odločilo bi namreč o nečem drugem kot je tožnik zahteval (prim. komentar Jana Zobca k 357. členu ZPP v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, izdala GV Založba leta 2009). Torej je ravnalo pravilno, ko ni izven trditvene podlage tožbe ugotavljalo, ali je morda tožnik pridobil na nepremičnini solastninsko pravico.

Natančne razloge o tem, da tožniku ni uspelo dokazati obstoja dogovora o prenosu lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. 3074 k.o. x, je prvostopenjsko sodišče navedlo v točkah 15. do 22. obrazložitve izpodbijane sodbe. Svojo dobro vero pa je tožnik temeljil na tem dogovoru, zato so očitki o zgolj pavšalni obrazložitvi oziroma neobrazloženosti nedobrovernosti tožnika, neutemeljeni. Glede dogovora, ki ga ni dokazal, tožnik ne more biti v dobri veri. Zanjo ne zadostuje subjektivno dojemanje, če nima materialnopravne podlage. Za priposestvovanje ne zadostuje dolgoletna uporaba določenega dela nepremičnine, če je posestnik neutemeljeno prepričan, da je stvar njegova. Ob trditveni podlagi, kakršno je podal tožnik, kljub večdesetletni uporabi določenega dela nepremičnine niso podani pogoji za priposestvovanje ne po ODZ, ne po ZTLR, ne po SPZ.

V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso utemeljeni, odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobena uradoma upoštevna procesna kršitev (drugi odstavek 250. člena ZPP) ni bila zagrešena, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Pritožbo zoper sklep o stroških tožeča stranka veže na uspešnost pritožbe zoper odločitev o glavni stvari. Ker s pritožbo ni uspela, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede stroškovne odločitve. Višje sodišče je sklep o stroških preizkusilo še z vidika uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ugotavlja, da tudi teh ni, zato je tudi to pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP). Pripominja pa, da ravnanje sodišča, ko o stroških postopka ne odloči hkrati z glavno stvarjo, temveč s posebnim sklepom, ni v duhu določb 163. člena ZPP (v konkretnem primeru sicer ne gre za v pritožbenem postopku upoštevano procesno kršitev, saj ni vplivala na pravilnost odločitve) in ni korektno do strank, saj jih s tem dobesedno prisili, da vložijo posebno pritožbo zoper stroškovno odločitev, ki bi morala biti vsebovana v odločbi o glavni stvari.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnik sam, ker s pritožbama ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).