Jedro

Dogovor pravdnih strank bi bil uporabljiv v primeru, če bi prišlo do umika tožbe na podlagi te poravnave, za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožeča stranka bi namreč v skladu z zadevno poravnavo bila dolžna tožbo umakniti v roku 30 dni po primopredaji, ki je bila izvedena 23. 2. 2010. Umik tožbe več kot šest let po sklenjeni poravnavi oziroma izvedeni primopredaji ni v duhu sklenjene poravnave, zaradi česar stroškovni dogovor, ko do umika tožbe ni prišlo v dogovorjenem roku, za stroškovno presojo v obravnavani zadevi ne predstavlja primerne pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožeči stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje umik tožbe vzelo na znanje in pravdni postopek ustavilo (I. točka izreka) ter odločilo, da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 741,15 EUR v 15 dneh pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev tega sklepa se pritožujeta tožeči stranki. V pritožbi navajata, da sta tožeči stranki in tožena stranka dne 23. 2. 2010 sklenili dogovor z nazivom poravnava. V njej so ugotovili, da med strankami teče več sporov zaradi sklenjene najemne pogodbe št. 1/2009 z dne 5. 1. 2009 in aneksa št. 1 k tej pogodbi. Dogovorili so se, da se najemna pogodba prekine, da tožena stranka vrne tožečima strankama določene nepremičnine in premičnine v posest, hkrati so se dogovorili, kako bodo rešili medsebojno odprte spore. Glede tega sta se tožeči stranki zavezali, da bosta umaknili tožbeni zahtevek tudi v pravdnem postopku I Pg 535/2009, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti v roku 30 od primopredaje. Hkrati so se dogovorili, da vsaka stranka nosi svoje stroške vseh teh postopkov, torej tudi predmetnega postopka. Nato pa je tožena stranka vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe ter vračila nepremičnin in premičnin v vrednosti 800.000,00 EUR. S to tožbo je izpodbijala veljavnost poravnave z dne 23. 2. 2010, kot je bila prej opisana. Spor se je vodil pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti pod I Pg 79/2010, ter je bil pravnomočno končan 14. 1. 2016 na način, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki sta ob vložitvi tožbe tožene stranke predlagali prekinitev predmetnega postopka, ker je odločitev o sporu I Pg 79/2010 predstavljala predhodno vprašanje v tem sporu. Sodišče je temu s sklepom ugodilo. Dne 23. 5. 2016 sta tožeči stranki s strani sodišča prejeli sporočilo, da je bil postopek I Pg 79/2010 dne 14. 1. 2016 pravnomočno zaključen. Posledično temu sta umaknili tožbeni zahtevek z vlogo z dne 23. 6. 2016, v njej pa obrazloženo pojasnili, zakaj tožena stranka ne sme priglasiti stroškov postopka.

- Glede na predhoden opis dogodkov tožeči stranki ugotavljata, da je sodišče dejansko in pravno stanje presodilo preozko in ne dovolj celovito. Ugotovitev sodišča, da naj bi tožena stranka izpolnila zahtevek po tej tožbi že 23. 2. 2010 (s sklenitvijo poravnave z dne 23. 2. 2010) je nepravilna in pravno zmotna. Tožena stranka je bila tista, ki ni priznala pravne veljavnosti poravnave z dne 23. 2. 2010 in je njeno veljavnost zanikala s tem, ko je vložila tožbo na ugotovitev ničnosti. Tudi če je na dan sklenitve poravnave opravila izpolnitveno ravnanje po poravnavi, ki naj bi bilo predmet tega tožbenega zahtevka, je to svojo izpolnitev z nadaljnjim pravnim postopanjem glede poravnave izničila. Do pravnomočne odločitve o obstoju oziroma neobstoju poravnave z dne 23. 2. 2010 ni bilo jasno, ali je tožena stranka izpolnila svoj zahtevek po poravnavi ali ne. Posledično do dne 14. 1. 2016 tožeči stranki nista vedeli, ali sta lastnici oziroma posestnici nepremičnin in premičnin, ki so bili predmet spora v predmetni pravdi. Povedano drugače, do tega dne tožeči stranki nista vedeli, ali je tožena stranka pravno veljavno izpolnila svojo obveznost po poravnavi z dne 23. 2. 2010 in tožba v predmetnem postopku ni več potrebna. Zato je bila vložena tožba na ugotovitev ničnosti s strani tožene stranke enaka neizpolnitvi obveznosti po poravnavi z dne 23. 2. 2010. Šele ko je pravdna zadeva I Pg 79/2010 postala pravnomočna, je bilo jasno, da je tožena stranka končno pravno veljavno izpolnila obveznost po poravnavi in ni bilo več nobenega pravnega dvoma o lastništvu spornih premičnin in nepremičnin. Prav tako ni bilo več nobenega dvoma o lastništvu oziroma posesti spornih nepremičnin in premičnin. Takoj ko sta tožeči stranki izvedeli za to dejstvo, sta tudi sami izpolnili svojo obveznost po poravnavi z dne 23. 2. 2010 in umaknili tožbeni zahtevek v tej pravdi. Če bi to storili prej, bi glede na postopanje tožene stranke ravnali v lastno škodo in tvegali, da bi ju tožena stranka, kljub podpisu poravnave, izigrala. Tožeči stranki sta tako zadostili zahtevi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in umaknili tožbeni zahtevek takoj, ko je tožena stranka dokončno izpolnila svoj zahtevek oziroma ko ni imela nobenih pravnih sredstev več, da izigra sklenjeno poravnavo z dne 23. 3. 2010. - Sodišče pa je tudi popolnoma spregledalo dejstvo, da je bilo s poravnavo z dne 23. 2. 2010 dogovorjeno, da stranke po umiku tožbenega zahtevka same nosijo stroške tudi tega postopka. Sodišče je bilo na to dejstvo opozorjeno z vlogo o umiku tožbenega zahtevka tožečih strank z dne 23. 6. 2016, vendar se do tega v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Tožeči stranki menita, da je sodišče spregledalo pomembno pravno relevantno dejstvo, pri čemer tožeči stranki po sklenitvi poravnave z dne 23. 2. 2010 s svojim ravnanjem v konkretnem sporu tudi nista povzročili nobenih dodatnih stroškov toženi stranki. Ta dejansko tudi ni priglasila nobenih drugih stroškov razen odgovora na tožbo. Ti stroški pa so za toženo stranko obstajali že v času sklenitve poravnave z dne 23. 2. 2010. Glede teh stroškov se je tožena stranka strinjala, da jih bo zaradi mirne rešitve vseh sporov med strankami poravnave nosila sama. Sodišče tako ne more mimo takšnega dogovora pravdnih strank in naprtiti pravdnih stroškov tožene stranke obema tožečima strankama. Priglasitev stroškov tožene stranke predstavlja kršitev predhodnega dogovora strank glede teh stroškov in tudi zlorabo procesnih pravic. Zato mora sodišče tudi iz tega razloga zavrniti priglasitev stroškov tožene stranke in odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Temeljno pravilo pri odločitvah o stroških postopka je, da mora nositi stroške tista stranka, ki v pravdi ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Umik tožbe ne pomeni uspeha tožeče stranke, torej bi morala biti tožeča stranka tista, ki bi morala nositi stroške nasprotne stranke in še lastne stroške. Takšno je tudi za primer umika tožbe veljavno temeljno pravilo, določeno v prvem delu prvega odstavka 158. člena ZPP.

5. Izjema od tega temeljnega pravila je urejena v drugem delu prvega odstavka 158. člena ZPP. Tožeča stranka ne nosi stroškov tožene stranke, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

6. Tožeča stranka je s tožbo z dne 18. 11. 2009 v predmetni zadevi od tožene stranke zahtevala, da ji je ta dolžna izročiti v posest premičnine, določno specificirane v tožbenem zahtevku. Dne 26. 2. 2010 je tožeča stranka sodišče prve stopnje obvestila, da je bila med pravdnima strankama sklenjena izvensodna poravnava, v pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2010 pa je še navedla, da sta pravdni stranki glede predmetov, ki so sporni v tem postopku, dne 23. 2. 2010 sklenili poravnavo, ter da je istega dne prišlo do primopredaje nepremičnin in premičnin, ki jih ima tožeča stranka od takrat naprej v svoji posesti. Tem dejstvom ustrezno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila zahtevek po tožbi že dne 23. 2. 2010 in so nasprotna pritožbena navajanja neutemeljena.

7. Dejstvo, da je bila vložena tožba na ugotovitev ničnosti poravnave, v okviru katere je prišlo do izpolnitve zahtevka, na samo izpolnitev nima relevantnega vpliva. Tožeča stranka je namreč s primopredajo dne 23. 2. 2010, s pridobitvijo premičnin, ki so bile predmet tožbenega zahtevka, v lastno posest, dosegla sodno varstvo, ki ga je s tožbo zasledovala, saj je tožena stranka obveznost po poravnavi, kar zadeva tožbeno uveljavljani zahtevek, izpolnila. Lastništvo ali posestna pravica premičnin, katerih izročitev v posest je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavljala, ni bilo predmet postopka I Pg 79/2009, temveč se je v tem postopku, kot izhaja iz trditev tožeče stranke, presojal zahtevek na ugotovitev ničnosti poravnave z dne 23. 2. 2010. Tovrstna pravda zato na zahtevek v obravnavanem primeru nima nobenega vpliva. Zgrešeno je zato pritožbeno stališče, da je šteti, da je šele z učinkom pravnomočnosti zadeve I Pg 79/2010 prišlo do izpolnitve zahtevka tožeče stranke.

8. Ob dejstvu, da je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek že 23. 2. 2016, tožeča stranka pa je tožbo umaknila 23. 6. 2016, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da umik tožbe ni sledil izpolnitvi zahtevka.

9. Tožeča stranka tudi ne more biti uspešna s pritožbenim uveljavljanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje glede stroškovne presoje upoštevati dogovor pravdnih strank o stroških postopka iz poravnave z dne 23. 2. 2012. Takšen dogovor pravdnih strank bi bil uporabljiv v primeru, če bi prišlo do umika tožbe na podlagi te poravnave, za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožeča stranka bi namreč v skladu z zadevno poravnavo bila dolžna tožbo umakniti v roku 30 dni po primopredaji, ki je bila izvedena 23. 2. 2010. Umik tožbe več kot šest let po sklenjeni poravnavi oziroma izvedeni primopredaji ni v duhu sklenjene poravnave, zaradi česar stroškovni dogovor, ko do umika tožbe ni prišlo v dogovorjenem roku, za stroškovno presojo v obravnavani zadevi ne predstavlja primerne pravne podlage.

10. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijani II. točki potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), ko ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona tudi ni ugotovilo kršitev, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno upoštevati po uradni dolžnosti.

11. Tožeči stranki, neuspešni s pritožbo, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).