Jedro

V prvem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek. Toženka je tožbeni zahtevek pripoznala z odgovorom na tožbo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je brez nadaljnjega obravnavanja izdalo izpodbijano sodbo. Pripoznava zahtevka je naslovljena na sodišče in ni treba, da se tožnik z njo pred izdajo sodbe seznani. Sodišču prve stopnje zato odgovora na tožbo tožniku ni bilo treba vročati. Izpodbijana sodba za tožnika v dejanskem in materialnem smislu tudi ne more predstavljati sodbe presenečanja.

Na podlagi ravnanja toženke pred pravdo tako nikakor ni mogoče zaključiti, da je moral tožnik za varstvo svojih interesov glede obsega in deležev na skupnem premoženju zahtevati sodno intervencijo, sporne vrednosti skupnega premoženja in načina delitve skupnega premoženja pa s predmetnim zahtevkom ni rešil. Obseg skupnega premoženja in delež na njem ter obstoj dolga na skupnem premoženju med strankama ni sporen. Sporna je le vrednost skupnega premoženja in višina izplačila. V pravdnem postopku se rešujejo le sporna vprašanja, razdružitev skupnega premoženja pa je predmet nepravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba na podlagi pripoznave v izpodbijanem delu (IV. točka izreka) potrdi.

II. Pritožnik in toženka nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in tožniku naložilo, da toženki v roku 15 dni povrne 894,50 EUR stroškov postopka.

2. Zoper odločitev o stroških postopka se je pravočasno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožil tožnik.

Sodišču prve stopnje očita, da je z opustitvijo vročitve toženkine vloge s prilogami kršilo določbe pravdnega postopka, da je namesto določbe 154. člena ZPP uporabilo določbo 157. člena ZPP, da je zagrešilo kršitev 309.a člena ZPP in da je brez obrazložitve spregledalo, da med strankama obstaja spor o obsegu skupnega premoženja ter deležu na njem. Zanesel se je, da spor obstaja, zato sodba zanj predstavlja presenečenje, odločitev sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih, dokazilom pa je sodišče pripisalo napačno vsebino. V dokaz svojih navedb predlaga svoje zaslišanje.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo. Ne drži, da spor o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem ni nikoli obstajal. Spor o delitvi skupnega premoženja izhaja prav iz tega spora. Prizadeval si je za sporazumno rešitev spornega razmerja, toženka pa je vztrajal pri civilni delitvi. Njegovi pozivi so bili delno uspešno, v dopisu z dne 28. 1. 2021 se je toženka le opredelila do obsega, vendar je pri tem izpustila premoženje, ki ga je odpeljala, nepremičnino in kredit. Ker se o obsegu in deležih ni bila pripravljena pogovarjati, temveč le o izplačilih, je bil tožnik prisiljen vložiti tožbo in ob potrebni skrbnosti ni mogel pričakovati, da bo toženka zahtevek pripoznala in da bo sodišče izdalo predmetno sodbo, brez da bi mu vročilo odgovor na tožbo v izjavo.

Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo zmotno uporabilo, ker pogoja iz 157. člena ZPP nista bila izpolnjena. Toženka se je izogibala vprašanju obsega skupnega premoženja. Na podlagi primerjave celotne korespondece, zlasti dopisa z dne 10. 2. 2021 in tožbenega zahtevka, ni moč zaključiti, da med njima obstaja identiteta. Z dopisom je želel ustvariti le bolj daljnosežne posledice, kot jih uveljavlja s tožbo, a to ne pomeni, da toženka ni dala povoda za tožbo. V telefonskem pogovoru mu je celo zatrdila, da bo zahtevala prodajo hiše, če ne bo pristal na predlagano izplačilo. Zahtevka za izplačilo pa toženka tudi ne bi postavila tako, kot ga je, če med njima ne bi obstajal spor o obsegu skupnega premoženja in deleža na njem.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila toženka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP1). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja.

6. V prvem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek. Toženka je tožbeni zahtevek pripoznala z odgovorom na tožbo. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je brez nadaljnjega obravnavanja izdalo izpodbijano sodbo. Pripoznava zahtevka je naslovljena na sodišče in ni treba, da se tožnik z njo pred izdajo sodbe seznani2. Sodišču prve stopnje zato odgovora na tožbo tožniku ni bilo treba vročati. Izpodbijana sodba za tožnika v dejanskem in materialnem smislu tudi ne more predstavljati sodbe presenečanja. Sodba za stranko lahko pomenil presenečenje le tedaj, če bi sodišče spremenilo srž spora tako, da bi odločilo na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi predložene korespondence med strankama zaključilo, da obseg skupnega premoženja in delež na njem ter obstoj dolga na skupnem premoženju med strankama ni sporen. Poudarilo je, da se v pravdnem postopku rešujejo le sporna vprašanja, razdružitev skupnega premoženja pa je predmet nepravdnega postopka. Ugotovitvi sodišča prve stopnje se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Obe pravdni stranki sta predložili njuno celotno korespondenco, ki zajema pet dopisov tožnika in prav toliko toženke (A29 do A 39 tožnik in B2 do B11 tožnica), s katero sta si prizadevali spor rešiti brez sodne intervencije. Razlika med listinami je v tem, da je tožnik iz korespondence izbrisal zneske, o katerih sta se stranki pogajali. Tudi s tem pa se potrjuje trditev toženke, da je bila med strankama sporna le vrednost skupnega premoženja in višina izplačila, ne pa tudi sam obseg in delež na njem. Sodišče prve stopnje je listinam pripisalo popolnoma pravo vsebino in pravilno ocenilo, kaj je med strankama sporno. Zaslišanje tožnika, ki bi z izpovedjo potrdil svoje navedbe, zato ni potrebno. Tudi, če toženka listin B2 do B11 v spis ne bi predložila, se njene trditve kot točne izkažejo že na podlagi vsebine listin A29 do A39, zato je sklicevanje tožnika na člen 309.a ZPP neutemeljeno. Res pa je, da se šele ob vpogledu v vlogo z dne 28. 1. 2021, ki jo je predložila toženka (B8) izkaže, da ne drži pritožbena trditev, da je v tej vlogi izpustila nepremičnino in kredit, kot bi se to lahko zaključilo na podlagi dopisa z dne 28. 1. 2021, ki ga je predložil tožnik (A35) in v katerem je ta del pobrisan. Vsebina tožnikovega dopisa z dne 10. 2. 2021 pa kaže predvsem na to, da so bila pogajanja med strankama uspešna, saj je za tožnika spornih le še nekaj predmetov manjše vrednoti. Na podlagi ravnanja toženke pred pravdo tako nikakor ni mogoče zaključiti, da je moral tožnik za varstvo svojih interesov glede obsega in deležev na skupnem premoženju zahtevati sodno intervencijo, sporne vrednosti skupnega premoženja in načina delitve skupnega premoženja pa s predmetnim zahtevkom ni rešil. Nepomembno je ob tem, da identiteta tožnega zahtevka in vloge z dne 10. 2. 2021 nista podani, saj tožnik v pogajanjih takšnega zahtevka, kot ga je postavil s predmetno tožbo, ni v nobeni vlogi uveljavljal. Na to kaže tudi pritožnikovo sklicevanje na kršitev 309.a člena ZPP, ki določa, da listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku, iz česar gre sklepati, da sam ocenjuje, da obseg in delež med strankama ni bil predmet konkretne ponudbe. Zato je sodišče prve stopnje glede odločitve o stroških postopka upravičeno uporabilo 157. člen ZPP.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v izpodbijanem stroškovnem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 155. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako toženka, ki z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve ni bistveno prispevala.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Komentar ZPP 2009; A. Galič - točka 2. komentarja k členu 316.