Jedro

Čas izpolnitve dospelosti je element obveznosti, ki sodi v sklenitveno področje. Stranki medsebojno določita obveznosti ob sklenitvi pogodbe oziroma ob sprejemu društvenih pravil. Običajno že tedaj določita tudi čas oziroma rok, ko mora biti izpolnitev izvršena. Če pa tega ne storita ob sklenitvi pogodbe oziroma ob sprejemu pravil, mora sodišče ugotavljati zapadlost terjatve na podlagi okoliščin primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo še 1. in 3. točko Sklepa o izvršbi istega sodišča Ig 140/2007 z dne 5.2.2008 in zavrnilo zahtevek za plačilo 651,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2007 naprej ter za izvršilne stroške. Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v višini 580,13 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je odločilo po ugotovitvi, da se zahtevek nanaša na plačilo članarine za leto 2007, ki je bila določena šele 16.4.2007 in do izstopa toženke iz članstva društva dne 7.5.2007 ni zapadla, ker tožnica toženki od nastanka terjatve naprej ni izstavila specificiranega izračuna obveznosti za leto 2007. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Kot dejansko zmotno graja ugotovitev prvega sodišča, da do 16.4.2007 ni bilo ne dejanske ne pravne podlage za terjanje članarine za leto 2007, ker do takrat terjatev za leto 2007 še naj ne bi nastala. Članice tožene stranke so po 4. alineji 8. člena Pravil dolžne izvajati sklepe organov tožeče stranke. O višini akontacije članarine za leto 2007 je sprejel zavezujoč sklep Upravni odbor (UO) tožeče stranke na šesti seji dne 12.12.2006, kar je 31.1.2007 zapadlo v plačilo. Tožba ni bila preuranjena, sklep sodišča je dejansko in posledično pravno zmoten. Članskih razmerij po Zakonu o društvih ni mogoče enačiti s poslovnimi razmerji na trgu, ki jih je upoštevalo sodišče. Plačilo članarine v društvu ni odvisno od izstavljene fakture in njene zapadlosti, ampak je ta obveznost vsebovana v samem statusu člana in nastopi z začetkom koledarskega leta. Določitev višine akontacije članarine in plačilnega roka je le pogoj za pričetek teka zamudnih obresti in za nastop dolžniške zamude, kar pa si je tožeča stranka zagotovila že s sklepom šeste seje UO.

Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Navaja, da je določanje višine članarine v pristojnosti občnega zbora in ne upravnega odbora. Občni zbor pa jo je v obravnavnem primeru določil šele 16.4.2007. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek za spore majhne vrednosti v 1. odstavku 443. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-45/08), ki se uporablja v tem sporu. Prvo sodišče ga je pravilno obravnavalo po posebnih pravilih 30. poglavja ZPP in na posebnosti tega postopka stranki tudi pravilno in popolno opozorilo.

Po 1. odstavku 458. člena ZPP se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Odločno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvo sodišče. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, ki grajajo dejanske ugotovitve prvega sodišča o nastanku terjatve tožeče stranke in njeni zapadlosti oziroma ki ponujajo drugačno dokazno oceno zbranega procesnega gradiva.

Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah ostalih pritožbenih razlogov in tako imenovanega uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu.

Glede na trditveno podlago pravdnih strank in predložene listinske dokaze je pravilno izhajalo iz določil Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) iz leta 2004 ter Pravil Zveze lovskih družin N., sprejetih 8.5.2006 (priloga A7), ki so v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo. Prav tako je pravilno upoštevalo tudi splošna pravila civilnega prava - (Obligacijskega zakonika – OZ) glede zapadlosti in dospelosti terjatve, kajti pravila tožeče stranke o tem nimajo natančnejših določil. Ker jih ne vsebuje niti Zakon o društvih (ZDru-1), na katere opozarja pritožnik, je bilo materialnopravno izhodišče prvega sodišča povsem pravilno, pritožnikovo drugačno naziranje pa je zmotno.

Na podlagi zbranega procesnega gradiva je prvo sodišče ugotovilo, da je tožena stranka izstopila iz članstva tožeče stranke dne 7.5.2007, da je bila višina članarine za leto 2007 določena šele 16.4.2007 in da tožeča stranka toženi stranki od 16.4.2007 do izstopa iz članstva ni izstavila specificiranega izračuna obveznosti za leto 2007, kot je bilo to sicer običajno. Po takih ugotovitvah je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Pritožnica v pritožbi zaman ponavlja svoje stališče, da je terjatev nastala že pred 16.4.2007 na podlagi sklepa UO tožeče stranke z dne 12.12.2006. Prvo sodišče je pravilno izhajalo iz 30. in 31. člena Pravil tožeče stranke, iz katerih izhaja, da je določanje višine prispevka v izključni pristojnosti občnega zbora, in sicer na podlagi sprejetega programa dela in finančnega načrta. Ni bilo sporno, da je občni zbor določil višino članarine šele 16.4.2007, kar pomeni, da za sklep UO, na katerega se sklicuje pritožnica, ni bilo nobene pravne podlage. Po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča je bil pravno zavezujoč le sklep občnega zbora z dne 16.4.2008 in je treba kot zmotno zavrniti vsakršno drugačno pravno naziranje pritožnice.

Nadalje je bilo treba ugotoviti še, kdaj je tako določena terjatev dospela v plačilo. Tudi v tem delu je odločitev prvega sodišča pravilna.

Pritožbene trditve, da je obveznost plačila članarine nastopila z začetkom koledarskega leta, nima osnove v pravilih tožeče stranke niti v Zakonu o društvih. Zato se je prvo sodišče pravilno naslonilo na splošna civilna pravila o času izpolnitve in dospelosti terjatev. Čas izpolnitve dospelosti je namreč element obveznosti, ki sodi v sklenitveno področje. Stranki medsebojno določita obveznosti ob sklenitvi pogodbe, oziroma v obravnavanem primeru ob sprejemu društvenih pravil. Običajno že tedaj določita tudi čas oziroma rok, ko mora biti izpolnitev izvršena. Če pa tega takrat ne določita, tako kot je to v obravnavanem primeru, ko pravila določil o roku plačila članarine ne vsebujejo, pa mora sodišče ugotavljati zapadlost te terjatve na podlagi okoliščin primera (prim. 289. člen OZ).

V obravnavanem primeru je ugotovilo dospelost terjatve na podlagi navedb tožeče stranke same, ki je navajala, da je bila pri njej običajna praksa, da je svoje članice pisno obveščala o višini letne članarine in o roku, do katerega je bilo treba članarino plačati (list. št. 30). Tako se izkaže, da so drugačne pritožbene navedbe protispisne, ugotovitev prvega sodišča, da za leto 2007 terjatev še ni dospela, pa pravilna glede na dejansko ugotovitev, da tožeča stranka po pravno relevantni oziroma upoštevni določitvi višine članarine za leto 2007 toženi stranki vse do njenega izstopa ni poslala navedenega obvestila, na katerega je vezala dospelost plačila. Pogoji za dospelost terjatve torej niso bili izpolnjeni in je zahtevek pravilno zavrnjen.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 5. odstavkom 458. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdni stranki nista uveljavljali.