Jedro

Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče zapuščino razdeliti med vse upnike, vključno z občino, nima pravne podlage. Nasprotuje tudi namenu omejitve dedovanja iz 128. člena ZD, po katerem je do premoženja zapustnika, ki je nastalo oziroma je ostalo ohranjeno zaradi prejete pomoči, upravičen dajalec te pomoči. Sicer pa zakon dajalcu pomoči ne priznava zgolj obligacijskopravnega zahtevka na povrnitev vrednosti dane pomoči, ampak mu omogoča pridobitev lastnine na ustreznem delu zapustnikovega premoženja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dedovanje po zapustniku omeji do višine 11.102,34 EUR in se Občini izroči zapuščina, ki obsega delež do 1/6 pri nepremičninah parc. št. 6/0, 7/1 in 8/0, vse k. o. X, denarna sredstva na osnovnem računu zapustnika pri Banki, njegove pokojninske prejemke pri ZPIZ za obdobje od 1. 6. 2015 do 16. 6. 2015 ter sorazmerni del letnega dodatka za leto 2015. 2. Zoper navedeni sklep sta se pritožila dediča A. A. in B. A., prvi brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga, druga pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka, s predlogom za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Pritožnik navaja, da je sodišče nepravilno ovrednotilo zapustnikov solastni delež nepremičnin. Upoštevalo je namreč oceno vrednosti, ki jo je GURS določil pred rušitvijo hiše. Po rušitvi je vrednost nepremičnin bistveno manjša. Poleg tega bi bilo treba od zmanjšane vrednosti nepremičnine odšteti še zapustnikov del stroškov pridobivanja dokumentacije in rušenja nevarne gradnje, ki znaša 428,60 EUR. Denarna sredstva in pokojninski prejemki so bili nakazani za plačilo zapustnikovega institucionalnega varstva, sorazmernega dela letnega dodatka pa dediči niso prejeli.

4. Dedinja navaja, da je izpodbijani sklep nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo ugotoviti, kaj sodi v zapuščinsko maso, ugotoviti terjatve in nato zapuščino razdeliti sorazmerno med vse upnike oziroma dedičem ali upniku predlagati, naj zahtevajo uvedbo stečaja zapuščine. Zapustnik je na dan smrti dolgoval stroške, povezane z nepremičnino, ki jih je v letu 2015 plačala dedinja, poleg tega pa so bili plačani tudi pogrebni stroški zanj. Dedinja je svojo terjatev dokazala z listinami. Sodišče je kljub temu privilegiralo kasnejšega upnika, čigar terjatev je zapadla v plačilo kasneje, in s tem oškodovalo pritožnico kot upnico in hkrati dedinjo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Ker je zapustnik prejemal pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, je sodišče prve stopnje omejilo dedovanje njegovega premoženja. Po ugotovitvi, da vrednost prejete pomoči presega vrednost zapuščine, je slednjo izročilo občini kot dajalki pomoči. Za takšno svojo odločitev, ki jo je pravilno oprlo na 128. člen Zakona o dedovanju (ZD), je navedlo zadostne in ustrezne razloge, tako da je izpodbijani sklep vsekakor mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb postopka, na katero meri pritožnica v svoji pritožbi, zato ni podana. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, katero premoženje sestavlja zapuščino (162. člen ZD) in njegovo vrednost, medtem ko vrednost prejete pomoči ni bila sporna.

7. Pritožnikova trditev, da je sodišče napačno ovrednotilo zapustnikov solastni delež nepremičnin, ni utemeljena. Pritožnik ne v postopku na prvi stopnji in ne v pritožbenem postopku ni ponudil nobenega dokaza, da je vrednost zemljišč po rušenju objekta, ki so ga bili lastniki po inšpekcijski odločbi dolžni odstraniti, zdaj manjša od tiste, ki jo je upoštevalo sodišče v izpodbijanem sklepu. Za povrh bi bila morebitna manjša vrednost nepremičnin v škodo le občini in ne pritožniku, saj bi to pomenilo, da občina za dano pomoč ni dobila ustrezne protivrednosti. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo vztrajanje, da bi bilo treba od vrednosti nepremičnin odšteti stroške, ki so lastnikom nastali z rušenjem. Plačilo teh stroškov ne vpliva na vrednost nepremičnin. Res pa sta dediča, ki sta poravnala tudi zapustnikov delež teh stroškov, z njihovim plačilom pridobila povračilni zahtevek oziroma denarno terjatev do zapustnika, vendar takšne denarne terjatve niso predmet zapuščinskega postopka. Odveč je tudi pritožbena trditev, da so bila denarna sredstva z zapustnikovega računa in njegovi pokojninski prejemki nakazani CUDV za plačilo institucionalnega varstva. Kot je razvidno iz pritožbe, so bila ta sredstva nakazana po zapustnikovi smrti, ko je bila njihova lastnica že občina. Enako velja za sorazmerni del letnega dodatka, ki ga dediča nista prejela zato, ker do njega nista bila upravičena.

8. Sodišče prve stopnje v nasprotju s stališčem pritožnice ni bilo dolžno ugotavljati njenih terjatev do zapuščine in zapustnika. To velja tako za že navedene stroške, povezane z zapustnikovimi nepremičninami, kot tudi za pogrebne stroške. V prvem primeru gre za zapustnikov dolg, v drugem pa za dolg zapuščine, pri čemer za oba veljajo pravila o odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove (142. člen ZD). Takšne terjatve lahko stranka uveljavlja v pravdnem in ne v zapuščinskem postopku. Višina teh terjatev nima nobenega vpliva na odločitev o omejitvi dedovanja. Premoženje zapustnika, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, namreč ni predmet dedovanja in ne sodi v zapuščino. To pomeni, da ne preide na dediče, ampak v trenutku zapustnikove smrti postane last države ali občine, razen če so se dediči zavezali povrniti vrednost dane pomoči (tretji odstavek 128. člena ZD). Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Ker pri prehodu premoženja v lastnino občine ne gre za dedovanje, občina ni dedič. Ker tudi nima položaja (zakonitega) volilojemnika, pritožnica pri poplačilu svojih terjatev nima prednosti (87. člen ZD). Navedene terjatve torej ne znižujejo vrednosti zapuščine. Ker ta ne dosega višine vrednosti prejete pomoči, do dedovanja sploh ni prišlo. Zapustnikovo premoženje je v trenutku njegove smrti postalo last občine, ki ji pritožnica s svojimi terjatvami do zapustnika ne more konkurirati. Njeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče zapuščino razdeliti med vse upnike, vključno z občino, nima pravne podlage. Nasprotuje tudi namenu omejitve dedovanja iz 128. člena ZD, po katerem je do premoženja zapustnika, ki je nastalo oziroma je ostalo ohranjeno zaradi prejete pomoči, upravičen dajalec te pomoči. Sicer pa zakon dajalcu pomoči ne priznava zgolj obligacijskopravnega zahtevka na povrnitev vrednosti dane pomoči, ampak mu, kot že navedeno, omogoča pridobitev lastnine na ustreznem delu zapustnikovega premoženja. V tem primeru torej ni mogoče uporabiti pravila o vrstnem redu vračunavanja izpolnitve, ki ga določa 287. člen Obligacijskega zakonika (OZ), kot predlaga pritožnica. Ker zapuščine dejansko ni, pa tudi ni pogojev za uvedbo stečaja zapuščine. Potemtakem ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom nedopustno privilegiralo občino in hkrati oškodovalo pritožnico.

9. Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala pritožnika, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Obe pritožbi je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD potrdilo izpodbijani sklep.