Up-296/99

16.11.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 16. novembra 1999

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Kr 10/99 z dne 15. 9. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je Vrhovno sodišče pripor, odrejen zoper njega iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, podaljšalo še za en mesec.

Zatrjuje kršitev 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) Ustave in predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

V obrazložitvi navedene kršitve pooblaščenec pritožnika navaja, da sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora ni upoštevalo določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 72/98 in 6/99 - v nadaljevanju: ZKP), saj niti on sam niti pritožnik nista bila seznanjena z vsebino predloga preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora in to ne v zakonskem roku treh dni pred iztekom pripora po predhodnem sklepu o podaljšanju, ne kasneje.

Dva dni pred iztekom pripora naj bi bil zagovornik pritožnika sicer po telefonu in po telefaksu obveščen, da bo na Okrožnem sodišču v Kopru v obravnavani zadevi izveden narok, vendar pa naj bi ne bil seznanjen z vsebino predloga preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora. Zaradi interesov obrambe naj bi zagovornik pritožnika neposredno pred narokom sodišču po faksu sicer poslal stališče o morebitnem podaljšanju pripora, vendar predlogu, zaradi neseznanjenosti z njegovo vsebino, ni mogel argumentirano oporekati. Pritožnik meni, da mu sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora ni zagotovilo primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, s tem pa naj bi mu bila odvzeta možnost učinkovitega varstva pravic in kršena pravica, ki mu jo zagotavlja 29. člen Ustave.

B.

Člen 29 Ustave zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic in primeroma našteva posamezne zagotovljene pravice. Tako prva alinea 29. člena Ustave določa, da mora biti obdolženemu zagotovljen primeren čas in možnosti za pripravo obrambe.

Navedeno pravico, kot temeljno pravico obdolženca v kazenskem postopku, povzema tudi ZKP v četrtem odstavku 12. člena. Brez dvoma mora biti ta pravica obdolžencu zagotovljena tudi v postopku odločanja o morebitnem podaljšanju pripora. Formalno jo zagotavlja drugi odstavek 205. člena ZKP, ki v zvezi z možnostjo nadaljnjega podaljšanja pripora s sklepom senata Vrhovnega sodišča določa, da se sklep izda na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca. S predlogom morata biti najmanj tri dni pred iztekom roka, za katerega je bil pripor podaljšan po sklepu zunaj obravnavnega senata, seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se lahko pred odločitvijo sodišča izjavita o navedbah v predlogu. Lahko pa preiskovalni sodnik v ta namen opravi poseben narok. Zakon daje preiskovalnemu sodniku tako dve možnosti ali seznani obdolženca in njegovega zagovornika s predlogom za podaljšanje pripora in pridobi njuni izjavi pisno ali pa to stori na posebnem naroku.

Ustavno sodišče si je v postopku preizkusa ustavne pritožbe priskrbelo kopije relevantnih listin spisa Okrožnega sodišča v Kopru št. Kpr 152/99. Iz izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora je razvidno, da je preiskovalni sodnik izbral drugo možnost in izvedel poseben narok. O naroku sta bila obveščena obdolženi in njegov zagovornik. Iz zapisnika o opravljenem naroku je razvidno, da je bil obdolženi na narok pripeljan iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper. Iz zapisnika je nadalje razvidno, da je preiskovalni sodnik obdolženca seznanil s svojim predlogom za podaljšanje pripora, ta pa je v izjavi, ki jo je podal na zapisnik, navedel, da ga je pripor dovolj izučil in predlagal, da se ga nadomesti z milejšim ukrepom. Zagovornik se naroka ni udeležil, zato z vsebino predloga za podaljšanje pripora ni bil seznanjen. Vseeno pa je glede morebitnega podaljšanja pripora podal pisno izjavo, v kateri je navedel, da za pripor ni več zakonitih razlogov, podrejeno pa predlagal njegovo nadomestitev s hišnim priporom.

Temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in in možnosti za pripravo obrambe v primeru odločanja o predlaganem podaljšanju pripora je, da je obdolženi seznanjen s predlogom za podaljšanje pripora - to pomeni da mora biti seznanjen z vsemi razlogi, navedenimi v predlogu, kar mu omogoča, da skladno z njimi pripravi svoj odgovor nanj. V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik opravil fakultativni narok, na katerem je prisotne seznanil s predlogom za podaljšanje pripora in jim omogočil podati izjavo o navedenem predlogu. S tem je po mnenju Ustavnega sodišča zadostil zahtevi Ustave po zagotovitvi možnosti za pripravo obrambe. Zagovornik je bil na narok pravilno povabljen in je imel možnost, da se ga udeleži in se seznani z vsebino predloga za podaljšanje pripora. Zato je očitno neutemeljeno njegovo zatrjevanje, da mu sodišče ni zagotovilo možnosti, da bi se seznanil z vsebino predloga za podaljšanje pripora. K navedenemu je treba dodati, da je imel zagovornik v skladu z določbo 73. člena ZKP možnost vpogledati tudi sodni spis. Glede drugega očitka, da sodišče obdolžencu in njegovemu zagovorniku ni zagotovilo primernega časa za pripravo odgovora na predlog za podaljšanje pripora, pa Ustavno sodišče poudarja, da gre pri odločanju o priporu vedno za izjemno kratke roke. Poleg tega "primeren čas" ne more biti statična kategorija. Odvisen je od okoliščin vsakega konkretnega primera ter vrste in zahtevnosti procesnega dejanja, ki ga je treba opraviti. Čas, ki ga je imel obdolženi na razpolago za odgovor na predlog za podaljšanje pripora, je primerljiv s časom, ki ga ima obdolženi na razpolago za odgovor na predlog državnega tožilca za odreditev pripora (204.a člen ZKP), zato je bil po oceni Ustavnega sodišča glede na konkretne okoliščine primeren.

Glede na navedeno v postopku odločanju o podaljšanju pripora s sklepom Vrhovnega sodišča očitno ni prišlo do kršitve obdolženčevih pravic iz prve alinee 29. člena Ustave. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Miroslava Geč- Korošec.

Predsednica senata

dr. Mirjam Škrk