Jedro

Ker je tožnik v tožbi kot razlog za izredno odpoved PZ navedel razloge po 1. in 3. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR, bi sodišče ravnanje tožene stranke lahko presojalo le v luči navedenih razlogov.

Ker tožena stranka tožniku za čas čakanja na delo ni zagotavljala dela, niti mu ni izplačala zakonsko določenega nadomestila plače, ampak za 14% nižje nadomestilo, je podan razlog za izredno odpoved PZ po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR. S tem dejstvom se je tožnik seznanil s prejemom plačilne liste.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odpravnino v višini 3,437.961,32 SIT, odškodnino v višini 2,046.258,00 SIT in nadomestilo plače za neizrabljeni del dopusta v višini 640.861,10 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Poleg tega je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 459.620,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik in predlagal spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe. Glede zatrjevanega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je navedel, da mu tožena stranka ni zagotavljala dela ne le do dne 24.5.2004, ampak vse do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem, ko mu je odvzela pisarno, preklicala vsa pooblastila in onemogočila dostop do informacij.

Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do nameravane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca ter drugih njegovih ukrepov, ki so sledili odločitvi tožnika, da ne bo odsvojil poslovnega deleža v družbi A.. Glede navedenega je sledilo izpovedi direktorja tožene stranke, da je tožniku onemogočal opravljati delo z namenom preprečitve uhajanja zaupnih informacij. Sodišče prve stopnje nadalje ni izvedlo predlaganih dokazov glede poizvedb pri KDD o prenosu delnic z družbe A. na N., prav tako je zanemarilo listinske dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval namen direktorja tožene stranke, da izsili prodajo njegovega poslovnega deleža. Glede razžalitev pa je tožnik navedel, da bi o njegovi škodi na zdravju na zaslišanju izpovedala klinična psihologinja - tudi tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo. Prav tako ni upoštevalo žalitve, ki jo je tožnik utrpel s tem, ko je direktor tožene stranke njegovo nalogo negativno ocenil ter pri tem uporabil zaničevalne izraze. O razlogu zmotne uporabe materialnega prava je tožnik navedel, da bi mu morala tožena stranka za čas, ko mu ni zagotavljala dela, izplačati zakonsko določeno nadomestilo, ne pa nižjega.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila ter pri tem navedla, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazal razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Nadalje je še dodala, da je tožnik v vsakem primeru zamudil rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.6.2004 iz razloga, ker mu tožena stranka ni zagotavljala dela, saj ga je pozvala nazaj na delo že dne

24.5.2004. Na poziv se je tožnik odzval, kar pomeni, da okoliščine pri toženi stranki niso bile tako nevzdržne, da bi mu onemogočale delo do izteka odpovednega roka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V presojanem individualnem delovnem sporu je tožnik kot delavec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, za kar mora po 1. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR) obstajati razlog, določen s citiranim zakonom. Tožnik je kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v tožbi navedel 1. alineo 1. odstavka 112. člena ZDR (delodajalec delavcu več kot dva meseca ni zagotavljal dela in mu ni izplačal zakonsko določenega nadomestila plače) in 6. alineo

1. odstavka 112. člena ZDR (delodajalec je delavca žalil ali se nasilno vedel do njega). Sodišče prve stopnje bi moralo ravnanje tožene stranke presojati le v luči navedenih dveh razlogov, na podlagi katerih lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, in je nepravilno upoštevalo tudi 3. alineo 1. odstavka citiranega člena, ki govori o bistveno zmanjšanem plačilu za delo. Bilo je namreč vezano na očitano ravnanje tožene stranke, kot ga je v tožbi navedel in v postopku zatrjeval tožnik, kajti po določbi 2. odstavka 82. člena ZDR mora tista pogodbena stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, navesti in dokazati utemeljen razlog, ki to opravičuje in je kot tak naveden v zakonu.

Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da v presojanem individualnem delovnem sporu ni bil podan razlog iz 1. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca. Pri tem je štelo, da bi bil podan zgoraj opisani razlog le v primeru, ko delodajalec delavcu vsaj dva meseca kumulativno ne bi zagotavljal dela in mu ne bi izplačal nobenega nadomestila plače. S takšno presojo se pritožbeno sodišče ne strinja in meni, da s tem, ko je tožnik za čas čakanja na delo (od 2.2.2004 do 24.5.2004) prejemal le nadomestilo plače v višini osnovne plače po VII. členu Pogodbe o zaposlitvi z dne

17.1.1998 (priloga A2), brez upoštevanja dodatkov za delovno dobo in stalnost (njegovo nadomestilo plače je znašalo 14% manj kot njegova povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih dela), ni prejemal zakonsko določenega nadomestila. Po določilu 7. odstavka

137. člena ZDR pripada namreč delavcu nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače iz zadnjih treh mesecev v vseh primerih, ko višina nadomestila ni posebej predpisana, torej tudi v primeru, ko je odsoten z dela iz razlogov na strani delodajalca (1. odstavek 137. člena ZDR). Ker torej tožniku tožena stranka za čas čakanja na delo od 2.2.2004 do 24.5.2004 ni zagotavljala dela in ni izplačala zakonsko določenega nadomestila plače, torej nadomestila plače v višini, kot jo določa zakon, je podan razlog po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR in je tožnik imel zakonsko podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je spoštoval 15-dnevni subjektivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR, saj se je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej z dejstvom, da ni prejel zakonsko določenega nadomestila plače) seznanil šele s prejemom plačilne liste za mesec maj 2004, torej dne 19.6.2004. Poleg tega je toženo stranko predhodno pisno opomnil na izpolnitev obveznosti z dopisom z dne 14.6.2004 (priloga A17) ter o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo dne 17.6.2004 (priloga A18), nato pa znotraj 8-dnevnega roka dne

21.6.2004 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga A20) ter s tem izpolnil zakonske zahteve iz 1. odstavka 112. člena ZDR. Nezagotavljanje dela in izplačilo nadomestila plače v znesku, nižjem od tistega, ki je določen v zakonu, pomeni, da ob upoštevanju navedenih okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo moč nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR).

Pritožbene navedbe tožnika, da mu tožena stranka ni zagotavljala dela tudi po pozivu na delo dne 21.5.2004 (priloga A3), šteje pritožbeno sodišče za neutemeljene. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka tožniku naslednjega dne po vrnitvi na delo dne 24.2.2004 zagotovila (sicer manjšo) pisarno in računalnik, direktor mu je tudi dal konkretno zadolžitev (analiza strategije dodelitve koncesije), za katero ni potreboval zaupnih podatkov ter pooblastil, ki jih je imel pred čakanjem na delo, nato pa so bila ta pooblastila preklicana. Iz navedenega je moč ugotoviti, da je tožena stranka tožniku zagotavljala delo po pogodbi o zaposlitvi, le pod drugimi pogoji kot prej, hkrati pa mu je izplačala v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno plačo v celoti (torej skupaj z dodatkom za delovno dobo in stalnost). Stališče tožnika, da je tudi za obdobje po dne

25.5.2004 izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR, ne drži, saj je v tožnik v tem obdobju delo opravljal. Kaže edino na poslabšanje odnosov med njim in toženo stranko kot delodajalcem.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožnik imel zakonsko podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR zaradi česar nadaljna presoja, ali je imel za svoje ravnanje podan dodatni razlog (po 6. alinei 1. odstavka istega člena), za odločitev v tem individualnem delovnem sporu niti ni bistvena.

Vseeno pa pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom iz izpodbijane sodbe, da v konkretni zadevi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR ni bil podan.

Kot je že navedeno zgoraj, je po določilu 2. odstavka 82. člena ZDR utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, torej tožnik. Pritožbeno sodišče glede navajanih žalitev tožnika s strani tožene stranke oziroma njenega direktorja soglaša s sodiščem prve stopnje in v celoti sprejema njegovo dokazno oceno izvedenih dokazov. V izpodbijani sodbi so namreč navedeni prepričljivi razlogi, zaradi katerih se je sodišče prve stopnje naslonilo na izpovedbo direktorja tožene stranke I. U., da s svojimi ravnanji (odvzem prenosnega računalnika, prepoved sodelovanja tožniku na sejah kolegija, neurejenost pisarne in delovne opreme, negativna ocena izvedene naloge) ni imel namena žaliti tožnika, ampak je skušal preprečiti uhajanje zaupnih informacij konkurenčnim družbam. Tožnik namreč z ničemer ni dokazal nasprotnega, torej dejstva, da je direktor tožene stranke tako ravnal z namenom prisiliti ga v prodajo svojega poslovnega deleža v družbi A.. Okoliščino, da se odnos ostalih zaposlenih do tožnika ni spremenil so potrdile tudi druge zaslišane priče (T. M., I. P. in K. Š.). Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da tožnik ni imel utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po

6. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR ter šteje pritožbene navedbe v tej smeri za neutemeljene, dodatne dokazne predloge pa za nepotrebne, saj je dejansko stanje glede navajanih žalitev direktorja tožene stranke v celoti razjasnjeno.

Tožnik je torej dne 21.6.2004 iz razloga po 1. (ne pa 6.) alinei

1. odstavka 112. člena zakonito izredno odpovedal pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je po 2. odstavku 112. člena ZDR upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo navedeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi za nezakonito, ni izvedlo nobenega dokaza v zvezi z ugotavljanjem višine tožnikovega tožbenega zahtevka.

Glede na to je po določilu 355. členu ZPP pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo potrebno dopolniti dokazni postopek in izvesti dokaze glede višine posameznih vtoževanih zneskov odpravnine in odškodnine, do katerih je upravičen tožnik kot delavec, ki je zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Prav tako bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali mu pripada odškodnina za neizrabljene dneve letnega dopusta ter v kakšni višini.

V tem individualnem delovnem sporu sodišče prve stopnje do sedaj ni izvedlo nobenega dokaza v smeri ugotovitve višine posameznih vtoževanih terjatev tožnika, zaradi česar bo potrebno v ponovljenem postopku glede tega izpeljati celoten dokazni postopek. Tako niso podani razlogi iz 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04; v nadaljevanju ZDSS-1), po katerem iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvenih kršitev določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti moč popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov pred pritožbenim sodiščem. Namen 30. člena ZDSS-1 je torej le dopolnitev in preverjanje že izvedenega dokaznega postopka, ne pa prenos celotne faze dokazovanja pred pritožbeno sodišče, za kar bi šlo v konkretnem primeru.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če pritožbeno sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.