Jedro

Obsojenčeve molitve za škofa Gregorija Rožmana, ironiziranje upravnega kaznovanja, ki so ga bili deležni duhovniki, biblične prispodobe, ki jih je v referatih na dekanijskih konferencah uporabljal obsojenec, tudi po takratni zakonski določbi ne presegajo dovoljenega izražanja mnenj, stališč, ocen ali prepričanj, in niso bile take, da bi bile sposobne izpodkopati, torej uničiti same temelje oblasti delovnega ljudstva kot objekta varstva kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega V.Š. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba za tega obsojenca - za obsojenega K.G. pa po uradni dolžnosti glede dejanj pod II. izreka sodbe sodišča prve stopnje - spremeni tako, da se obsojenca po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i t a o b t o ž b e , da sta z namenom, da bi izpodkopavala oblast delovnega ljudstva, širila propagando proti državi in družbeni ureditvi in proti političnim in gospodarskim ukrepom ljudske oblasti, s tem da sta: 1) K.G. a) dne 1. maja 1951 v pridigi na V. izjavil: "Današnji napredni svet nima nič važnejšega in potrebnejšega dela kot je boj proti križu. Vero iztrgati ljudem iz srca pa bo vse dobro in vsega dovolj. Uspeh tega pa vidimo zadosti očitno, saj ni treba iti bogvekam po svetu, kar okoli sebe se ozrimo, pa bomo videli kam je svet privozil s svojim bojem proti križu. Kje je tisti tolikokrat obljubljeni raj na zemlji? Kje je tisti tolikokrat napovedani natančno planirani dvig življenjske ravni?" b) v času od osvoboditve 1945 dalje pri raznih pridigah v cerkvi v Ž. izjavil, da gotovi ljudje so zapustili boga ni cerkev samo zaradi ohranitve službe in da naj ljudje kljub temu, če bi bile posledice, zaradi tega ohranijo vero, s čimer je hotel reči, da v naši državi vera ni svobodna in na ta način pri ljudeh vzbuditi sovraštvo do današnje ljudske oblasti; c) v pismu, ki ga je pisal 2. januarja 1952 župniku V.G. v P. pri P. o ljudski oblasti na sovražen način, opisal ukrep oblastvenih organov napram njemu in njegovemu kaplanu V.Š., s tem, da mu je pisal, da sta bila s kaplanom neupravičeno upravno kaznovana in da je oblast hotela s tem doseči, da bi fara ravno za praznike ostala brez duhovnikov, a jim ni "ratalo", ker sta se oba pritožila in tako "arest" vsaj za nekaj časa zavlekla, da pa uspeha od pritožbe ne pričakujeta nobenega, ker ga še nobena njuna pritožba ni imela, da bo tudi on poskušal zdravljenje v "arestu" in bo s tem zrastel v očeh B., če bo zaprt in da bo potem tudi on v njegovih očeh "ta pravi" kakor župnik G.; č) v svojem pismu istemu župniku dne 2.1.1952 tendenciozno poročal o incidentu s škofom Vovkom v Novem mestu in na koncu pisma v tej zvezi z besedami "prekrasni izgledi za našo bodočnost, kaj ne?" hotel reči, da oblast preganja duhovnike; d) v pismu istemu župniku dne 9.4.1952 tendenciozno poročal o dogodku, ki se je ob priliki demonstracije za Trst dogodil v Ljubljani v kavarni Slon z nekim ameriškim vojakom po rodu Slovencem in v zvezi s tem ob koncu pristavil, da se tako širi glas o socialistični svobodi bolj in bolj po svetu, s čimer je hotel reči, da v naši državi ni svobode.

2) V.Š. in K.G. skupno pri cerkvenih pogrebih v času od osvoboditve dalje tako, da so verniki slišali, stalno molila za vojnega zločinca škofa G.R. 3) V.Š. sam pa s tem, da je: a) v pismih župniku V.G. v P. pri P. o ljudski oblasti v sovražnem in zasmehovalnem tonu poročal o upravnih kaznih, s katerimi sta bila kaznovana on in soobdolženi K.G. in sicer: v pismu z dne 24.12.1951, da vsak teden dobi od oblasti kakšno priznanje, kar vse skupaj znese 17.500,00 din nagrade in 50 dni dopusta s popolno oskrbo, da je soobtoženi K.G. dobil 30 dni dopusta, da je zadnjega decembra spet povabljen v Novo mesto, ker bo spet dobil kaj denarne nagrade, ali dopust, ali pa oboje in da bi G., če bi bil tukaj ob vseh svetih dobil tudi najbrž dopust. V pismu z dne 7.4.1952, da z dekanom še nista šla na dopust, da ne ve kdaj bo na vrsti ter da ima dekan G. 10 dni, on sam pa 20 dni, ker je imel tudi na M. eno procesijo; b) da je v referatih, ki jih je imel v letu 1950/51 na dekanijskih konferencah v Ž. govoril o današnjih razmerah, v katerih naj bi živel naš "prizadeti" narod in jih primerjal z razmerami v katerih je živel izraelski narod, da so današnje razmere vzrok za še večjo vnemo in žrtve duhovščine in da je krščanski nauk preganjan; s čimer naj bi storila: obsojeni K.G. z dejanji pod 1) točke a),b),c),č) in d), obsojeni V.Š. pa z dejanji pod 2) in 3 točki a) in b) vsak eno kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51. Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenega V.Š. in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 12.9.1952, spoznalo za kriva, obsojenih je bilo 18 obsojencev, tudi obsojena K.G. in V.Š., prvega pod točko I/1/a), b), c) in d) kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD, pod točko II/1/a),b),c),č) in d) in II/2 kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51 in pod točko III. kaznivega dejanja dajanja krivih podatkov glede davka po 235. členu KZ-51, obsojenega V.Š. pa pod točko II/2 in II/3/a) in b) kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51. Obsojenemu K.G. je po 1. odstavku 4. člena ZKLD, po 1. odstavku 118. člena KZ-51 in 235. člena KZ-51, z uporabo 46. in 90. člena KZ-51 izreklo kazen smrt z ustrelitvijo, na podlagi 134. člena KZ-51 zaplenilo vse premoženje, ter ga po 32. členu KZ-51 obsodilo na trajno izgubo državljanskih pravic. Obsojenemu V.Š. pa je po 1. odstavku 118. člena KZ-51 izreklo kazen 5 let strogega zapora, na podlagi 33. člena KZ pa še omejitev državljanskih pravic za dobo 4 let. Obsojenima je po 45. členu KZ-51 v izrečeni kazni vštelo čas prestan v priporu ter jima po 89. členu ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Vrhovno sodišče Ljudske Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo z dne 11.11.1952 izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi in kazni glede obsojenega K.G. spremenilo tako, da je dejanje opisano pod točko 1/1a),b) in c) prvostopne sodbe pravno opredelilo kot kaznivo dejanje službe v sovražnikovi vojski med vojno po 2. odstavka 106. člena KZ-51, dejanje pod točko I/1/d) pa kot vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo po 125. členu KZ-51 ter nato obsojencu po 2. odstavku 106. člena, po 1. odstavku 118. člena, 125. in 235. členu z uporabo 46., 53. in 134. člena KZ-51 izreklo kazen 20 let strogega zapora, zaplembo vsega premoženja in omejitev državljanskih pravic za dobo 5 let. V ostalem pa je pritožbo obsojenega K.G., pritožbo obsojenega V.Š. pa v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo so iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega V.Š. Sodišči sta po videnju vložnikov zahteve zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitvi kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 12.9.1952 in Vrhovnega sodišča Ljudske republike Slovenije v Ljubljani z dne 11.11.1952 spremeni tako, da obsojenega V.Š. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da se zahtevi obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik obsojenega V.Š. sicer nimajo prav, ko zatrjujejo, ne da bi to splošno navedbo pobliže pojasnili, da sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz njihove vloge ni razvidno, v čem vidijo nerazumljivost izreka, o katerih odločilnih dejstvih sodišči nista navedli razlogov in zakaj naj bi bili razlogi popolnoma nejasni in med seboj v nasprotju. Glede na to, da zatrjevane kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti sploh niso konkretizirane, trditev v tej smeri ni mogoče preizkusiti.

Prav pa imajo vložniki zahteve, ko uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, tedaj da dejanje, zaradi katerega se je obsojenec preganjal in bil obsojen, ni bilo kaznivo dejanje. Po 1. odstavku 118. člena KZ-51 je kaznivo dejanje sovražne propagande storil tisti, kdor je z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva, obrambno moč države ali gospodarski temelj socialistične graditve ali da bi razbil bratstvo in enotnost narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije, s sliko, pisano besedo, govorom na shodu ali kako drugače delal propagando proti državni in družbeni ureditvi ali proti političnim, gospodarskim, vojaškim ali drugim pomembnim ukrepom ljudske oblasti. Takšen opis kaznivega dejanja je za razliko od pred tem veljavne določbe 9. člena ZKLD postavil razmeroma natančno določeno mejo med prepovedanim in dovoljenim na področju govora, pisanja in drugih oblik komuniciranja med ljudmi. Pri storilcu mora biti podan tudi posebni subjektivni element tega dejanja, vsebina izjav ali drugih oblik izražanja pa mora biti sama po sebi sposobna povzročiti v zakonu določeni cilj, to je izpodkopavanje oblasti. V opisu dejanja pod točko II/2 in II/3/a) in b) prvostopenjske sodbe pa manjka bistveni subjektivni znak kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51 in sicer namen izpodkopati oblast delovnega ljudstva. Tega zakonskega znaka dejanski opis sploh ne vsebuje, zgolj navedba abstraktnega zakonskega besedila pa te pomanjkljivosti ne more nadomestiti. Obsojenčeve molitve za škofa G.R., ironiziranje upravnega kaznovanja, ki so ga bili deležni duhovniki, biblične prispodobe, ki jih je v referatih na dekanijskih konferencah v Ž. v letih 1950 in 1951 uporabljal obsojeni V.Š. tudi po trakratni zakonski določbi ne presegajo dovoljenega izražanja mnenj, stališč, ocen ali prepričanj, in niso bile take, da bi bile sposobne izpodkopati, torej uničiti same temelje oblasti delovnega ljudstva kot objekta varstva kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51. Glede na navedeno se izkaže, da dejanje, ki ga je storil V.Š., tako kot je opisano, sploh ni kaznivo dejanje, in da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki so jo podali njegovi zagovorniki, kolikor uveljavlja razlog po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. odstavkom 372. člena ZKP, utemeljena.

Razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obsojenemu V.Š. so glede kaznivega dejanja pod točko II/1/a), b), c), č) in II/2 prvostopne sodbe podani tudi v korist obsojenega K.G., glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 2. odstavkom 424. člena ZKP po uradni dolžnosti ravnalo tako, kakor da je bila taka zahteva vložena. Za odločitev glede obsojenega K.G., ki se nanaša na kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51, veljajo enaki razlogi, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo odločitev, s katero je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili zagovorniki obsojenega V.Š.

Glede na navedene razloge je bilo treba po 1. odstavka 426. člena ZKP zahtevi zagovornika obsojenega V.Š. za varstvo zakonitosti ugoditi in izpodbijano pravnomočno sodbo pod točko II/2 in II/3/a) in b) spremeniti in po 1. točki 358. člena ZKP tega obsojenca oprostiti obtožbe za kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51, o stroških pa v skladu z 98.a členom v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP odločiti, da v obsegu navedenem v izreku bremenijo proračun. Kar pa zadeva obsojenega K.G. je Vrhovno sodišče Republike Slovenije po uradni dolžnosti spremenilo pravnomočno sodbo pod točko II/1/a),b),c),č) in d) in II/2 tako, da je tega obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ni pa je spreminjalo v odločbi o enotni kazni strogega zapora, stranskih kazni omejitve državljanskih pravic in zaplembe premoženja ter stroških kazenskega postopka. Obsojenemu K.G. so bile za kaznivo dejanje službe v sovražnikovi vojski med vojno po 2. odstavku 106. člena z uporabo 33. in 134. člena KZ-51 določene kazni 18 let strogega zapora z zaplembo premoženja in omejitev državljanskih pravic za dobo 5 let, za vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo po 1. odstavku 125. člena KZ-51 kazen 5 let strogega zapora, za kaznivo dejanje krivih podatkov glede davka po 235. členu KZ-51 pa 6 mesecev zapora, tako da ne glede na izrek oprostilne sodbe za kaznivo dejanje sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ, za katero je bila obsojenemu K.G. določena kazen 5 let strogega zapora, v skladu z načelom asperacije, izrečene zaporne kazni ni potrebno spreminjati. Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi ni posegalo v odločbo o stroških, kolikor se ti nanašajo na obsojenega K.G., saj se stroški za kaznivo dejanje, glede katerega je bil v postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti oproščen obtožbe, ne dajo izločiti iz skupnih stroškov (2. odstavek 95. člena ZKP).