Jedro

Iz podanih trditev ne izhaja, da bi tožniku z izvršitvijo Odločbe grozil nastanek težko popravljive škode, saj mu je z izpodbijano Odločbo naložena odstranitev železniških pragov kot podloge za sušenje lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode. Nastanek te je tožnik utemeljeval s trditvijo, da bi bil navedeni strošek, po višini sicer niti ne zatrjevan, še manj pa izkazan, enak vrednosti lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode, ampak le tožnikovo prepričanje o ekonomski nesmotrnosti takšnega ravnanja. Tožnik tudi ni zatrjeval, da stroška izvršitve Odločbe ne bi zmogel oziroma da bi bilo z izvršitvijo Odločbe ogroženo njegovo poslovanje oziroma da teh stroškov ne bi zmogel brez škode za življenje in zdravje, ampak le, da zahtevano postopanje ni ekonomsko smotrno, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Izrek

I.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je 17. 2. 2026 vložil tožbo zaradi odprave odločbe Inšpektorata RS za okolje in energijo št. 06182-1402/2023-31 z dne 2. 10. 2025 (v nadaljevanju Odločba), s katero mu je bilo naloženo, da mora kot imetnik odpadkov odstraniti vse odložene odpadke (odpadne železniške tramove - odpadek s klasifikacijsko številko odpadka 17 02 04*) iz zemljišča s številkami 2003, 179/7, 1203/2, 1203/1 in 1182/1, vse k. o. .... in zagotoviti predpisano ravnanje z odpadki, tako da jih odda zbiralcu ali izvajalcu obdelave teh odpadkov (1. točka). Nadalje je bilo tožniku naloženo, da mora navedeni ukrep izvesti do 31. 3. 2026 (3. točka), da mora o izvedbi naloženih obveznosti takoj obvestiti inšpektorico za okolje ter ji posredovati dokazilo o izpolnitvi ukrepa (2. točka), prav tako pa je upravni organ odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve (4. točka) in da stroški postopka niso nastali (5. točka). Iz Odločbe izhaja, da je inšpektor ugotovil, da se na nepremičninah, razvidnih iz 1. točke Odločbe, na odpadnih železniških tramovih, ki predstavljajo odpadek (klasifikacijska številka odpadka 17 02 04*), kot na nosilni podlagi, suši les. Tožniku je zato kot imetniku odpadkov naložil, da je dolžan navedene železniške tramove oddati zbiralcu oziroma izvajalcu obdelave odpadkov. Drugostopenjski upravni organ (Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo) je pritožbo tožnika zavrnilo z odločbo št. 0612-65/2025-2570-2 z dne 7. 1. 2026.

Bistvene navedbe strank v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe

2.Tožnik je zoper Odločbo vložil tožbo, skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče začasno zadrži izvršitev izpodbijane Odločbe, saj mu bo z njeno izvršitvijo nastala težko popravljiva škoda. Navedel je, da mu izpodbijana Odločba nalaga odstranitev železniških tramov, na katerih skladišči in suši les, pri čemer gre za velike količine lesa, manipulacija katerega bi mu povzročila ogromen strošek, ki bi bil po realnih izračunih in tržnih standardih enak njegovi vrednosti. Zato niti tehnično niti fizično ne more prestaviti skladiščenega lesa, ne da bi s tem ekonomsko izničil njegovo vrednost, saj bi njegov premik povzročil, da bi izgubil vso svojo tržno vrednost. Po tožnikovi oceni zato v konkretnem primeru ne gre za običajno poslovno nevšečnost ali škodo, ki bi bila posledica izvrševanja predpisov, ampak za popolno izgubo vrednosti gospodarskega materiala, namenjenega gradnji in s tem eni od dejavnosti tožnika. Odstranitev tramov, ki niti niso v njegovi lasti, bi ga prisilila v to, da uniči ali odvrže velike količine lesa, ki ga brez tramov ni mogoče skladiščiti ali sušiti, saj les v fazi sušenja ne sme biti v stiku s tlemi. Že zgolj prisila, da bi moral les umakniti s tramov, posledično predstavlja nastanek škode, ki je ni mogoče popraviti. Tožnik je nadalje navedel še, da je nastanek težko popravljive škode neposredno povezan z izvršitvijo Odločbe, saj bi posledično izgubil velike količine lesa, ki je bistvenega pomena za nadaljnje poslovanje oziroma gradnjo. Trdil je, da lesa ni mogoče začasno premakniti na drugo mesto, niti ga ni mogoče zaščititi ali ustrezno skladiščiti brez podloženih tramov, zato bi bil z izvršitvijo Odločbe izpostavljen popolnemu razvrednotenju, česar po končanju upravnega postopka ne bi bilo mogoče nadomestiti oziroma vzpostaviti prejšnjega stanja. Prav tako bi izguba lesa pomenila zaustavitev delovnih procesov, zamude, izgubo poslovnih partnerjev in kršitev pogodbenih obveznosti, kar bi poseglo v samo kontinuiteto tožnika. Tožnik je zaključil, da z odložitvijo izvršitve ukrepa javni interes ne bi bil prizadet, saj železniški tramovi ne predstavljajo neposredne nevarnosti za okolje, ker ne povzročajo onesnaženja in ne onemogočajo običajne rabe zemljišča. Uporabljajo se za podporo in razmejitev lesa, kar pomeni, da opravljajo prvotno funkcijo in ne izpolnjujejo bistvenih značilnosti "odpadka", zato je javni interes za takojšno odstranitev minimalen. Nasprotno pa bo za tožnika odstranitev lesa predstavljala uničenje materiala, ki ga uporablja oziroma ga bo uporabil za gradnjo na predmetnih zemljiščih.

3.Tožena stranka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

K I. točki izreka:

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Procesne predpostavke

4.Uvodoma sodišče ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno reševanje vloženega predloga za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Tožba je pravočasna, saj je vložena v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Iz vročilnice v upravnem spisu, ki ga je sodišču posredovala tožena stranka, izhaja, da je bila izpodbijana Odločba pooblaščencu tožnika vročena 19. 1. 2026, tožba pa je bila vložena 17. 2. 2026 (drugi odstavek 29. člena ZUS-1). S tožbo tožnik izpodbija akt, s katerim je poseženo v njegov pravni položaj (tožniku je bilo odrejeno, da mora odstraniti odpadke - železniške tramove, ki jih uporablja kot podlago za sušenje lesa), kar je akt, ki se v skladu z 2. členom ZUS-1 lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu, akt pa je dokončen. Upoštevajoč vsebino predloga za izdajo začasne odredbe so tudi ostali formalni pogoji za meritorno reševanje tožbe izpolnjeni, s tem pa tudi pogoji za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.

Pravna podlaga

5.Tožnik je predlagal odložitev izvršitve izpodbijane Odločbe, kar pomeni, da je predlog vložen po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Skladno z navedeno zakonsko določbo lahko tožnik, če so za to izpolnjeni pogoji, doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odložitvena začasna odredba). Sodišče namreč na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Presoja sodišča

6.Sodišče je po presoji podanih trditev presodilo, da ni izkazano, da bi tožniku z izvršitvijo Odločbe lahko nastala težko popravljiva škoda, kot jo za izdajo začasne odredbe zahteva sodna praksa, ki se je razvila na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, česar s strani tožnika v dokazne namene predložena sodna praksa ni v ničemer omajala. Tožnik je namreč v dokazne namene svojih trditev predložil sklepe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 22/2024 z dne 16. 9. 2024 (A18), opr. št. I Up 216/2025 z dne 10. 12. 2025 (A19) in opr. št. I Up 198/2017 z dne 6. 9. 2017 (A20), do katerih se je sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7.Sodišče opozarja, da je v navedenem sklepu presojalo le, ali je tožnik uspel izkazati, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe skladno z 32. členom ZUS-1 in se do trditev, s katerimi je tožnik napadal Odločbo (ali železniški pragovi, uporabljeni kot podlaga za sušenje lesa, predstavljajo odpadek), ni opredeljevalo (ti bodo predmet presoje v nadaljnjem sodnem postopku).

8.Osnovni namen začasne odredbe je zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva. To ne bi moglo doseči namena, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že med postopkom nastanejo težko popravljive škodljive posledice oziroma ji med sodnim postopkom ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bi izničilo morebitni poznejši uspeh v postopku. Za težko popravljivo škodo gre, ko tožnik kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogel doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo, brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena. Začasna odredba iz 32. člena ZUS-1 je sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči. Zahteva, naj se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, pomeni tudi, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.

9.Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjeten nastanek težko popravljive škode. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča mora biti težko popravljiva škoda konkretizirana najmanj v smislu zatrjevanja (in šele nato dokazovanja) določenih, realno izkazanih posledic, ki izvirajo iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik verjetno izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, pri čemer je na tožniku trditveno in dokazno breme, da vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna, samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dejstva, na katerih bi lahko sodišče utemeljilo ugotovitve o neposredno grozeči škodi in njeni težki popravljivosti, so zato pravno pomembna dejstva, ki jih mora navesti stranka v okviru svojega trditvenega bremena, podane trditve pa mora tudi dokazati. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.

Glede težko popravljive škode

10.V zvezi s podanimi trditvami sodišče ugotavlja, da je v sodni praksi preseženo stališče tožene stranke, da je v primeru inšpekcijskih ukrepov pogoj za izdajo začasne odredbe (tudi) nastanek škode, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. Prav tako je na podlagi spoznanj pravne teorije in sodne prakse preseženo stališče, da premoženjska škoda praviloma ne more predstavljati težko popravljive škode, kot tudi stališče, da te ne more predstavljati škoda, ki nastane s samo izvršitvijo odločbe v postopku upravne izvršbe. Vendar je sodišče po pregledu podanih trditev (in predloženih dokazov) zaključilo, da tožnik v konkretnem primeru takšnih okoliščin, ki bi izkazovale potrebo po začasnem zadržanju Odločbe, ni zatrjeval (in posledično tudi ne dokazal).

11.Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je presodilo, da tožnik že s podanimi trditvami ni uspel izkazati, da bi mu brez izdaje začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda, česar predloženi dokazi niso v ničemer omajali. Tožnik je nastanek težko popravljive škode utemeljeval s trditvami, da mu izpodbijana Odločba nalaga odstranitev železniških tramov, na katerih skladišči in suši les, pri čemer gre za velike količine lesa, manipulacija katerega bi mu povzročila ogromen strošek, ki bi bil po realnih izračunih in tržnih standardih enak vrednosti lesa. Na podlagi navedene predpostavke je nadaljeval, da niti tehnično niti fizično ne more prestaviti skladiščenega lesa, ne da bi s tem ekonomsko izničil njegovo vrednost, saj bi njegov premik povzročil, da bi izgubil vso svojo tržno vrednost, navedeno pa zanj predstavlja nastanek težko popravljive škode, tudi zato, ker se z gradnjo poklicno ukvarja.

12.Sodišče na podlagi opisanih trditev ni zaključilo niti, da je tožnik glede zatrjevane težko popravljive škode podal zadostno trditveno podlago, saj zgolj navedba, da bi mu manipulacija lesa povzročila "ogromen" strošek, brez dodatne vsebinske opredelitve zatrjevanih stroškov in trditev (in posledično tudi dokazov), ki bi izkazovale, da ta strošek za tožnika predstavlja težko popravljivo škodo, še ne predstavlja zadostne in ustrezne trditvene podlage. Zgolj vsebinsko prazna trditev, da gre za "ogromen" strošek, glede na zgoraj navedene vsebinske predpostavke, ki jih mora tožnik izpolniti v okviru trditvenega in dokaznega bremena, po oceni sodišča tega pogoja ne izpolnjuje.

13.Tožnik je nastanek težko popravljive škode utemeljeval tudi s trditvami, da bi bil strošek manipulacije lesa (izpodbijana Odločba smiselno od tožnika zahteva, da z nepremičnin, ki jih ima v (s0)lasti odstrani odslužene železniške tramove, ki so uporabljeni za podlago za sušenje lesa, kar posledično zahteva preložitev lesa), enak tržni vrednosti samega lesa. Iz tega je izpeljal zaključek, da bi zato les izgubil ekonomsko vrednost, to pa predstavlja nastanek težko popravljive škode. Navedene teze sodišče ni sprejelo, tudi če bi jo, pa je ostala nezadostno pojasnjena in posledično z ničemer dokazana. Da bi bil strošek manipulacije lesa, potreben za izvršitev Odločbe (torej za odstranitev odsluženih železniških pragov kot podloge za les), enak tržni vrednosti lesa, tožnik ni z ničemer izkazal, navedena trditev pa tudi ne predstavlja splošno znanega dejstva, ki dokazovanja ne bi zahtevalo. Trditev je ostala splošna in vsebinsko prazna, saj tožnik ni navedel niti tega, koliko po njegovi oceni znaša tržna vrednost lesa, ki ga je potrebno preložiti ter na drugi strani na kakšen način je to mogoče narediti (koliko lesa je potrebno preložiti, kakšen postopek to zahteva, z uporabo katerih delovnih strojev je to mogoče narediti, koliko delovnih ur bi bilo potrebno...) in končno, da sta zneska enaka.

Tudi sicer zgolj enačenje stroškov izpolnitve Odločbe z vrednostjo lesa, tudi če bi bilo dokazano, še ne bi dokazovalo nastanka težko popravljive škode, saj ta ni vezana na razmerje med stroški izvršitve ukrepa in (v konkretnem primeru) vrednostjo blaga, ki ga je posledično potrebno preložiti (prestaviti), ampak na zgoraj opisane kriterije. Da gre za strošek, ki ga ne bi zmogel, tožnik ni niti zatrjeval (in posledično izkazal), zgolj (nedokazana) trditev o (po njegovi oceni) ekonomsko nesmiselnem oziroma zanj ekonomsko neugodnem ukrepu, ki mu je bil z Odločbo naložen, pa ne predstavlja nastanka težko popravljive škode niti ne zatrjevane okoliščine, da bi brez izdaje začasne odredbe sodno varstvo zanj izgubilo pomen. Enako velja tudi glede nadaljnjih zatrjevanj, da bi bilo z izvršitvijo odločbe poseženo v njegovo poslovno dejavnost, da bi bile ogrožene sklenjene pogodbe in njegova kontinuiteta, saj navedene trditve niso bile niti nadalje konkretizirane niti z ničemer izkazane. Poleg tega tožnik v postopku nastopa kot fizična oseba, ki čaka na izdajo gradbenega dovoljenja za postavitev objekta, v zvezi s katerim skladišči les, zato tudi ni jasno, kakšne poslovne obveznosti bi lahko bile ogrožene oziroma kršene in kakšna poslovna kontinuiteta naj bi bila ogrožena.

Prav tako je po oceni sodišča zmoten zaključek, ki ga je na navedeni predpostavki oblikoval tožnik in sicer, da posledično les, ki ga je potrebno preložiti, izgubi vso ekonomsko vrednost. Ekonomska vrednost lesa je še vedno enaka, ne glede na to, kakšni stroški skladiščenja oziroma drugi stroški nastanejo z njegovo manipulacijo. Verjetna posledica izvršitve Odločbe je kvečjemu lahko manjši zaslužek, če je les namenjen za prodajo oziroma povišani stroški gradnje, če je končni namen uporaba lesa za lastne namene (kar smiselno izhaja iz dokumentacije), v nobenem primeru pa manipulacija z lesom ne predstavlja izničenja vrednosti lesa, posledično pa tudi ne nastanka škode v višini vrednosti lesa niti ne zatrjevane irevezibilnosti posledic izvršitve Odločbe. Prav tako tudi ni bilo niti zatrjevano, da ne obstaja nobena druga ustrezna podlaga, na kateri je mogoče sušiti oziroma skladiščiti les, saj je tožnik navajal le, da les ne sme biti v stiku s tlemi (kar sodišče sprejema), ne pa, da ne obstaja druga ustrezna podlaga, na katero bi lahko preložil les. Enako velja tudi glede trditev, da lesa ne more preložiti na drugo ustrezno mesto, saj je ta trditev ostala neobrazložena (in posledično nedokazana). Posledično je zato neutemeljen tudi njegov nadaljnji zaključek, da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča oziroma da za tožnika ne bi imela pomena; kot že pojasnjeno, Odločba zahteva le preložitev lesa na drugo ustrezno podlago in predajo odsluženih železniških pragov, ki sedaj služijo kot podlaga, ustreznim predelovalcem odpadkov, kar ne predstavlja uničenja lesa, ampak očitno zahteva le določen strošek, za katerega pa ni zatrjevano, da presega finančne zmožnosti tožnika.

Iz trditev tožnika je mogoče zaključiti, da mu zaradi izvršitve Odločbe lahko nastanejo določeni (v višini sicer nezatrjevani) stroški, a glede na podane trditve ne taki, da jih tožnik ne bi zmogel oziroma bi skupaj z drugimi okoliščinami izpolnjevali kriterij težko popravljive škode, saj tožnik v tej zvezi ni navedel nobene konkretne pravno relevantne okoliščine.

Sodišče se je pri oblikovanju zaključka, da iz tožnikovih navedb ne izhaja verjetnost nastanka težko popravljive škode, med drugim oprlo na stališča sodne prakse v primerljivih primerih, ki je težko popravljivo škodo videla na primer v primeru naložene investicije v stadion v višini več milijonov evrov, ki bi trajala več let, v tem času pa ne bi bil mogoče izvajati treningov, v primeru onemogočenega izvajanja poslovne dejavnosti, v primeru nevarnosti stečaja, v primeru izgube doma, v primeru, da tožnik zaradi bolezni in invalidnosti ne bi mogel ponovno izvesti odstranjene izvedbe kletnega dela niti sam niti kot investitor, ne pa v primeru omejitve lastninske pravice na način, da na nepremičnini ne bo mogoče gojenje poljščin (brez nadaljnje utemeljitve pomena tega za tožnico), v primeru pavšalno zatrjevanega onemogočanja dotedanjega obsega poslovanja, v primeru pavšalno zatrjevane možnosti nezadovoljstva in razočaranja zaradi odstranitve dvojezičnih napisov. Sodna praksa, ki jo je predložil tožnik, opisanih zaključkov ni v ničemer omajala, saj je tožnik kljub sklicevanju na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 222/2024 z dne 16. 9. 2024, ki zahteva, da tožnik nastanek zatrjevane težko popravljive škode opredeli z njeno težo in naravo in utemeljitvijo, zakaj je takšna škoda v njegovem (individualnem) primeru težko popravljiva, škodo le pavšalno opisal z vsebinsko praznimi navedbami, tako da je odločitev sodišča v tej zadevi skladna s stališči, zavzetimi v zadevi opr. št. I Up 222/2024 z dne 16. 9. 2024. V zadevi opr. št. I Up 216/2025 z dne 10. 12. 2025 je izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje temeljil na že preseženih stališčih sodne prakse, za razliko od konkretnega primera pa je bila tudi izkazana težko popravljiva škoda. V zadevi opr. št. I Up 198/2017 z dne 6. 9. 2017 pa je šlo za vprašanje obstoja vzročne zveze, do katere se sodišče ob zaključku, da nastanek težko popravljive škode ni verjetno izkazan, ni opredeljevalo.

Ker je sodišče presodilo, da tožnik ni podal trditev, iz katerih bi izhajal nastanek težko nadomestljive škode v primeru izvršitve Odločbe, se do nadaljnjih pogojev po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 (prizadetost javne koristi), ni opredeljevalo.

Sodišče je presodilo, da iz podanih trditev ne izhaja, bi tožniku z izvršitvijo Odločbe grozil nastanek težko popravljive škode, saj mu je z izpodbijano Odločbo naložena odstranitev železniških pragov kot podloge za sušenje lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode. Nastanek te je tožnik utemeljeval s trditvijo, da bi bil navedeni strošek, po višini sicer niti ne zatrjevan, še manj pa izkazan, enak vrednosti lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode, ampak le tožnikovo prepričanje o ekonomski nesmotrnosti takšnega ravnanja. Tožnik tudi ni zatrjeval, da stroška izvršitve Odločbe ne bi zmogel oziroma da bi bilo z izvršitvijo Odločbe ogroženo njegovo poslovanje oziroma da teh stroškov ne bi zmogel brez škode za življenje in zdravje, ampak le, da zahtevano postopanje ni ekonomsko smotrno, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Ker so stroški postopka za izdajo začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je sodišče odločilo, da si odločitev o teh stroških pridrži za končno sodno odločbo (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).-------------------------------