Jedro

Iz prvega odstavka 25. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije izhaja, da pripada delavcu v primeru nezakonite odpovedi, ugotovljene s pravnomočno odločbo, poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, še pogodbena kazen v znesku najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pogoj za izplačilo je pravnomočna odločba o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru je delovno sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo razveljavilo. Citirana sodba je postala pravnomočna, zato je tožnica upravičena do vtoževane pogodbene kazni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: a) razveljavi v I. točki izreka; b) spremeni v II. in delno spremeni v VI. točki izreka, tako da se v tem delu glasi: „II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki nerazdelno obračunati odškodnino v višini 1.329,25 EUR ter ji po odvedbi davkov in prispevkov nerazdelno izplačati pripadajoči neto znesek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

VI. Tožene stranke same krijejo svoje stroške postopka, tožeči stranki pa so dolžne nerazdelno povrniti njene stroške v višini 477,30 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“.

V preostalem se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu (točka III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožene stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici dne 26. 7. 2011 nezakonito prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z družbo A., d.o.o. (I. točka izreka). Toženim strankam je naložilo, da tožnici nerazdelno obračunajo odškodnino v višini 1.239,25 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačajo pripadajoči neto znesek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka) in da tožnici nerazdelno plačajo pogodbeno kazen v višini 3.767,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2011 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki pri družbi A. d.o.o., na podlagi obvestila z dne 11. 8. 2011 nezakonita in se razveljavi ter da pogodba o zaposlitvi ne preneha s 25. 8. 2011 in delovno razmerje tožnice pri navedeni družbi z vsemi pravicami in obveznostmi še vedno traja vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje; za obračun plače v mesecu avgustu 2011 v bruto višini 1.486,25 EUR mesečno ter po odvodu davkov in prispevkov nerazdelno izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2011 dalje; za obračun plače v višini 1.486,25 EUR mesečno tudi po 25. 8. 2011 ter po odvodu davkov in prispevkov nerazdelno izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu dalje do plačila; za nerazdelno plačilo odškodnine v višini 8.760,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter za nerazdelno plačilo pogodbene kazni v višini 637,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2011 do plačila (IV. točka izreka). Zaradi umika tožbe je s sklepom ustavilo postopek v delu glede plačila plače za julij 2011 v višini 1.486,25 EUR bruto in po plačilu davkov in prispevkov pripadajočega neto zneska z zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2011 do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da tožene stranke same krijejo svoje stroške postopka, tožnici pa so dolžne povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.087,56 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (VI. točka izreka).

Tožene stranke se pritožujejo zoper ugodilni del navedene sodbe (I., II., III. in VI. točko izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožnici pa naloži povrnitev stroškov oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem delu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da je tožnici dne 26. 7. 2011 nezakonito prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z družbo A., d.o.o., prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica je ves čas postopka zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi obvestila družbe A. d.o.o., z dne 11. 8. 2011. V predmetni zadevi torej ni šlo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, temveč je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Med postopkom se ni nikoli obravnavalo vprašanje nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2011 niti tožnica v tej smeri ni podala nobenih trditev. Njen zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče zavrnilo v celoti. Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je bila storjena tudi bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženim strankam ni bila dana možnost opredeliti se do tožbenega zahtevka, ki sploh ni bil postavljen. Odločitev v I. točki izreka pa je po mnenju toženih strank tudi materialnopravno napačna. Glede prisojene odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožene stranke navajajo, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati nezakonito. Ker pogodba o zaposlitvi ni bila nezakonito odpovedana, ni podlage za prisojo odškodnine. Poleg tega je prisojena odškodnina odmerjena previsoko, v zvezi z vprašanjem zaposlitvenih možnosti kot kriterijem za odmero odškodnine pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče A.A., s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, posledično pa je glede višine odškodnine tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Navajajo, da se v delu odločitve glede pogodbene kazni sodišče ni opredelilo do navedb toženih strank. Menijo, da je do pogodbene kazni tožnica upravičena le v primeru, če se lahko delodajalcu očita protipravnost. Četudi je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2011 s sodbo postala nezakonita, to ne vpliva na protipravno ravnanje delodajalca. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je bil zahtevek tožnice praktično v celoti zavrnjen. Sodišče bi moralo tožnici naložiti povrnitev pravdnih stroškov ali pa vsaj odločiti, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Priglašajo povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih razlogov, pri čemer je skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje izrecno očita, da je z ugotovitvijo nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na dan 26. 7. 2011 prekoračilo tožničin tožbeni zahtevek. Po določbi tretjega odstavka 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke. Glede vsebine tožbenega zahtevka v individualnem delovnem sporu Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) ne določa nobenih posebnosti. To pomeni, da po določbi 19. člena ZDSS-1 tudi za tožbo v individualnem delovnem sporu veljajo določbe ZPP, da je določen zahtevek obvezna sestavina tožbe (prvi odstavek 180. člena), da odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena) in da stranke prosto razpolagajo z zahtevki (prvi odstavek 3. člena). To pomeni, da je tudi za oblikovanje zahtevka odgovorna stranka, torej tožnica. Slednja je s spremembo tožbe z dne 21. 5. 2012 postavila zahtevek, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi obvestila družbe A. d.o.o., z dne 11. 8. 2011, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala dne 25. 8. 2011 ter da z vsemi pravicami in obveznostmi traja vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v prvi alinei IV. točke izreka pa je sodišče prve stopnje takšen zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnica s tožbo ni uveljavljala ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2011, zato je sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo prekoračilo njen zahtevek oziroma kršilo načelo dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP), ki med drugim pomeni, da lahko sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in tožnici ne more prisoditi kaj drugega, kot je s tožbo zahtevala. Pritožbeni očitek prekoračitve tožbenega zahtevka je torej utemeljen, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 357. člena ZPP s sklepom razveljavilo I. točko izreka prvostopenjske odločbe.

V II. točki izreka je sodišče prve stopnje toženim strankam nerazdelno naložilo plačilo odškodnine v znesku 1.239,25 EUR s sklicevanjem na določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Po tej določbi sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi in delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino, če ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v prvi alinei IV. točke izreka zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je postala pravnomočna, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 319. člena ZPP nanjo vezano. Ker ni prišlo do nezakonite odpovedi na podlagi obvestila delodajalca z dne 11. 8. 2011, ni izpolnjen pogoj za izplačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženk ugodilo in izpodbijani del sodbe v II. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1.239,25 EUR (peta alinea 358. člena ZPP in prvi odstavek 351. člena ZPP).

Iz prvega odstavka 25. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006 s spremembami) izhaja, da pripada delavcu v primeru nezakonite odpovedi, ugotovljene s pravnomočno odločbo, poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, še pogodbena kazen v znesku najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pogoj za izplačilo je pravnomočna odločba o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru je delovno sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave opr. št. I Pd 1143/2011 z dne 13. 7. 2011, s katero je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2011 nezakonita in jo razveljavilo. Citirana sodba je postala pravnomočna dne 19. 10. 2011. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank, s katerimi ponovno odpirajo vprašanje zakonitosti odpovedi z dne 18. 5. 2011, saj je po določbi 319. člena ZPP sodišče vezano na izrek pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave. Pravica delavca do plačila pogodbene kazni po navedeni kolektivni pogodbi ne predstavlja odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava, temveč posebno pogodbeno sankcijo za nezakonito odpoved pogodbe, za katero so se dogovorile stranke kolektivne pogodbe. Zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da bi moralo sodišče ugotoviti protipravnost ravnanja delodajalca ob podaji odpovedi dne 18. 5. 2011. Ker so tožene stranke skladno z določbo 425. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) prevzemnice obveznosti plačila pogodbene kazni, tožnica pa je terjatev do njih s tožbo uveljavljala v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo toženih strank zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča v III. točki izreka, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Deloma utemeljena pa je pritožba tudi v delu, v katerem toženke grajajo odločitev o pravdnih stroških. V I., II. in IV. točki izreka prvostopenjske odločbe gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Odškodnina po 118. členu ZDR je namreč pravica, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja in izvira iz spora o prenehanju delovnega razmerja, enako pa velja za izplačilo plač oziroma sočasno uveljavljanje reparacijskega zahtevka zaradi nezakonite odpovedi. Po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. V tem delu tožnica sicer res ni uspela. Uspešna pa je bila s pretežnim delom zahtevka za plačilo pogodbene kazni, zato so ji tožene stranke v tem obsegu dolžne povrniti ustrezen del pravdnih stroškov. V premoženjskem sporu za plačilo pogodbene kazni uspeh tožnice znaša 86 % (tožnica je uspela z 3.767,25 EUR od vtoževanih 4.404,75 EUR). Odmera prvostopenjskih pravdnih stroškov temelji tako na drugem odstavku 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in vrednosti spornega predmeta v tem delu (4.404,75 EUR) tožnici priznalo nagrado za postopek v znesku 230,10 EUR, nagrado za narok 212,40 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR. Ob upoštevanju 20 % DDV tožničini stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 555,00 EUR, pri čemer 86 % znaša 477,30 EUR, kar so tožene stranke nerazdelno dolžne povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (tretji odstavek 161. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP ustrezno spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, tako kot je razvidno iz izreka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožene stranke s pritožbo v premoženjskem sporu glede plačila pogodbene kazni niso uspele. Pritožba toženk je sicer uspešna glede odločitve v delu, ki se nanaša spor o prenehanju delovnega razmerja, vendar v tovrstnih sporih delodajalec skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 sam krije svoje pritožbene stroške ne glede na izid postopka. Zato tožene stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.