Jedro

Lokacijska informacija ni akt, s katerim se dovoljuje gradnja, temveč predstavlja le potrdilo v smislu določb ZUP, ki ga izda občinski upravni organ kot informacijo investitorju nameravane gradnje, da se seznani, kakšna so merila in pogoji za načrtovanje investicijske namere.

Tožnica za lopo, ki se šteje za nezahtevni objekt, nima gradbenega dovoljenja, zato ji je bil utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor tožnici naložil, da mora takoj ustaviti gradnjo lesenega objekta velikosti 24 m2 s teraso tlorisne velikosti 12 m2 na zemljišču s parc. št. 669/3 k.o. ... (1. točka izreka); da mora v roku 6 mesecev po vročitvi odločbe odstraniti nezakonito zgrajeni objekt in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka); da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe po drugih osebah (3. točka izreka); da za objekt veljajo prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe gradbeni inšpektor navaja, da je tožnica na parc. št. 669/3 k.o. ... brez ustreznega gradbenega dovoljenja postavila lesen objekt s teraso. Navedeno je bilo ugotovljeno ob inšpekcijskem pregledu in zaslišanju zavezanke dne 21. 9. 2009. V skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZGO-1 se lahko začne gradnja objekta na podlagi gradbenega dovoljenja. Obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja je obstajala tako v času gradnje po določbah Zakona o graditvi objektov iz leta 1973 kot sedaj veljavnega zakona. Po določbah Odloka o prostorskih sestavinah dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Maribor za območje Mestne občine Maribor leži parcela, na kateri je sporna gradnja, na območju drugih kmetijskih zemljišč. Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribor pa v 10. členu določa, da so na območju kmetijskih zemljišč dovoljeni le posegi vodno gospodarske ureditve, postavitev turističnih oznak in postavitev naprav za potrebe raziskovalne in študijske dejavnosti, iz česar izhaja, da gradnja na obravnavanem zemljišču ni dopustna.

Navedeno odločitev gradbenega inšpektorja je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 0612-479/2009-5 z dne 6. 5. 2010. Pri tem navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji nedvomno ugotovljeno, da tožnica za sporni leseni objekt nima gradbenega dovoljenja. V zvezi s tem je neutemeljen tožničini ugovor, da je gradila na podlagi lokacijskih informacij in da gre za objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno. Namen lokacijske informacije je, da investitor nameravane gradnje ugotovi, kakšna so merila in pogoji za načrtovano gradnjo, kot jih določajo prostorski planski akti ter morebitni ukrepi za zavarovanje prostora. Lokacijska informacija pa ni odločba, s katero bi bila gradnja dovoljena, pač pa mora investitor pred začetkom gradnje ugotoviti, če objekt izpolnjuje pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Sporni leseni objekt je bil grajen v letu 2005, v tem času pa je za enostavne objekte veljal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Ur. list RS, št. 114/03, v nadaljevanju Pravilnik). Po določbah Pravilnika je lopa uvrščena med enostavne objekte pod pogojem, da gre za pritlično stavbo, katere streha je hkrati strop nad prostorom, ki je namenjen za shranjevanje orodja, vrtne opreme in podobno, če je njena tlorisna površina do 15 m2, višina in razpon nosilnih delov pa do 3 m. Lopa pa se lahko gradi le na zemljišču gradbene parcele, ki pripada stavbi, zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. Po sedaj veljavni Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Ur. list RS, št. 37/08, 99/08, v nadaljevanju Uredba), pa je uta uvrščena med nezahtevne objekte, za katere pa je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Sporni objekt tako ne izpolnjuje pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja niti po sedaj veljavni Uredbi niti po Pravilniku. Ukrep pri nelegalni gradnji pa je odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja, zato je odločitev prvostopnega organa pravilna. Pri tem pa tudi ni pomembno, da je tožnica vložila vlogo za spremembo prostorskih planskih aktov, kakor tudi, da objekt potrebuje za kmetovanje.

Tožnica v tožbi navaja, da objekt v zelo majhnem delu stoji na zemljišču s parc. št. 669/3 k.o. ... Inšpektor je tako napačno opredelil mikro lokacijo objekta in ni preveril, ali obstajajo ustrezna dovoljenja za postavitev objekta na drugem zemljišču, na katerem objekt dejansko stoji. Sicer pa je objekt postavila na osnovi izdane lokacijske informacije z dne 20. 7. 2009 za postavitev lope za orodje s teraso ter lokacijske informacije z dne 25. 8. 2005 za postavitev lope in vodnjaka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo gradbenega inšpektorja odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje izrečen na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Ur. list RS, št. 110/2002 in spremembe, ZGO-1). V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica postavila leseni objekt velikosti 24 m2 s teraso tlorisne velikosti 12 m2 na zemljišču s parc. št. 669/3 k.o. ..., sporno pa je vprašanje, ali je tožnica za postavitev navedenega objekta potrebovala gradbeno dovoljenje. Glede navedenega se sodišče v celoti strinja z ugotovitvami tožene stranke in razlogi, navedenimi v njeni odločbi ter se nanje tudi v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče pojasnjuje, da lokacijska informacija, na katero se sklicuje tožnica v tožbi, ni akt, s katerim se dovoljuje gradnja, temveč predstavlja le potrdilo v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku, ki ga izda občinski upravni organ kot informacijo investitorju nameravane gradnje, da se seznani, kakšna so merila in pogoji za načrtovanje investicijske namere, kot jih določajo občinski prostorski akti, ter podatke o morebitnih prepovedih, ki jih določajo vladne uredbe oz. občinski odloki o začasnih ukrepih za zavarovanje prostora, ki veljajo na določenem območju. Po Pravilniku, ki je veljal v času postavitve obravnavanega lesenega objekta, pa je med enostavne objekte, za katere ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje, štela lopo za shranjevanje orodja, če je tlorisna površina znašala do 15 m2. Razen tega je morala biti postavljena na zemljišču gradbene parcele, ki pripada stavbi, zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. V obravnavanem primeru pa je lopa postavljena na območju, ki je po določbah prostorskega akta opredeljeno kot območje kmetijskih zemljišč, na katerih gradnja ni bila dopustna. Po določbah sedaj veljavne Uredbe pa je lopa uvrščena med nezahtevne objekte, za katere pa je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Sodišče se tako strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnica za gradnjo spornega objekta v času gradnje, kakor tudi po sedaj veljavnih predpisih potrebovala gradbeno dovoljenje, česar pa nesporno nima. Tožbeni ugovor, da objekt le v manjšem delu stoji na parceli št. 669/3 k.o. ... ter da gradbeni inšpektor ni ugotovil natančne mikro lokacije objekta, pa predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Okoliščine, da objekt naj ne bi v celoti stal na parc. št. 669/3 k.o. ..., tožnica v inšpekcijskem postopku niti v pritožbi ni navajala, zato navedenega ugovora sodišče v tem postopku ne more upoštevati.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.