Jedro

Zadolžnica - obveznica, ki ni izdana v obliki in pod pogoji, določenimi v zakonu o vrednostnih papirjih, ne predstavlja vrednostnega papirja, ki je pravna podlaga za zmanjšanje osnove za dohodnino po 1. tč. 7. člena zakona o dohodnini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 28.7.1993, s katero ji je bila odmerjena dohodnina za leto 1992. V obrazložitvi navaja, da je tožnica v napovedi za odmero dohodnine uveljavljala zmanjšanje osnove za dohodnino po 1. točki 7. člena zakona o dohodnini v znesku 111.589,30 SIT, kar ji prvostopni organ utemeljeno ni priznal. Zmanjšanje se nanaša na zadolžnico, ki jo je tožnici izdalo podjetje ... Zmanjšanje osnove za dohodnino ureja že navedena določba 7. člena zakona o dohodnini. To zakonsko določilo ne ureja narave vrednostnega papirja, zato se pri presoji vrednostnega papirja upoštevajo določbe zakona o vrednostnih papirjih, ki je bil v veljavi v času odločanja na prvi stopnji. Ker zadolžnica - obveznica ni vrednostni papir v smislu citiranega zakona, na njeni podlagi ni možno zmanjšanje osnove za dohodnino po 1. točki 7. člena zakona o dohodnini.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo iz razlogov, ker ni bil pravilno uporabljen zakon, ker se v postopku pred izdajo odločbe ni ravnalo po pravilih postopka, ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno oziroma niso bila ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožena stranka je nepravilno uporabila določbe zakona o dohodnini, na katere se v obrazložitvi sklicuje, spregledala pa je tudi besedilo 2. odstavka 7. člena citiranega zakona in določbo 183. člena zakona o gospodarskih družbah, ki določa, da so vrednostni papirji izraženi lahko tudi v nematerialni obliki. Tožena stranka tudi ni upoštevala dejstva, da ji znesek obveznice v višini 111.589,30 SIT, ki ga je tožnica prijavila v napovedi, ni bil izplačan, kar je razvidno iz besedila obveznice št. 799, ki je bila toženi stranki predložena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe in še dodaja, da je SDK Republike Slovenije Podružnica ... v postopku revizije ugotovila, da si podjetje kot izdajatelj dolgoročnih vrednostnih papirjev (obveznic - zadolžnic) pred njihovo izdajo ni z odločbo pridobilo dovoljenja komisije za vrednostne papirje za izdajo le-teh, kot je to določeno v 45.d členu zakona o vrednostnih papirjih.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da se pri presoji narave vrednostnega papirja, ki je po določbi 1. točke 7. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) lahko podlaga za zmanjšanje osnove za dohodnino, upoštevajo določbe zakona o vrednostnih papirjih, ki je bil v veljavi v času odločanja na prvi stopnji, pravilna. Sodišče se v tem primeru v celoti strinja s presojo tožene stranke, da navedena zadolžnica - obveznica ni vrednostni papir v smislu zakona o vrednostnih papirjih (Uradni list FRJ, š. 64/89 in 29/90), ki se je po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabljal v letu 1992, torej ob izdaji sporne zadolžnice - obveznice. Po navedenem zakonu morajo biti za izdajo obveznice izpolnjeni pogoji, določeni v tem zakonu in tudi sama obveznica mora biti izdana v obliki, ki jo zakon predpisuje. Ker navedena zadolžnica, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, ni vrednostni papir v smislu navedenega zakona, tudi ni pravne podlage za zmanjšanje osnove za dohodnino po 1. točki 7. člena zakona o dohodnini. Iz navedenega razloga je neupošteven tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka spregledala besedilo 2. odstavka 7. člena zakona o dohodnini. Določba 183. člena zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 10/93), na katero se tožnica v tožbi sklicuje, na odločitev v tej zadevi ne more vplivati, saj se ta nanaša le na delnice, ne pa tudi na druge vrednostne papirje, kot trdi tožnica. Pri tem pa sodišče poudarja, da iz te določbe tudi izhaja, da so delnice lahko izražene v nematerializirani obliki pod pogoji, določenimi s posebnim zakonom.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z že prej navedenim ustavnim zakonom.