Jedro

Pri izreku omejitve gibanja, kar je obravnavani primer, in postopku ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite, gre za dva ločena postopka, zato so tožbene navedbe, da bi toženka morala dejstvo, da tožnik ni želel pobegniti, presojati skupaj z razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, neutemeljeni. V konkretnem primeru je tako ključno, da je bilo ugotovljeno na podlagi njegovega ravnanja v Sloveniji, da je tožnik begosumna oseba. Ne glede na to, da tožnik v tožbi in na naroku zatrjuje, da si ne želi pobegniti, toženka in sodišče pri svoji odločitvi ne more mimo tega, da je prostore azilnega doma vendarle zapustil, čeprav jih ne bi smel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Z istim sklepom je tudi odločila, da je tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce v Postojni od 29. 9. 2022 od 11.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 29. 12. 2022 do 11.20, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 29. 9. 2022 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz policijske depeše Policijske postaje Brežice (v nadaljevanju PP Brežice) je v Republiko Slovenijo vstopil na ilegalen način 24. 9. 2022 ob 1:30 iz Republike Hrvaške v skupini preko potoka Bregana izven mejnega prehoda v bližini hiše na naslovu A. Kot izhaja iz navedene depeše in tudi uradnega zaznamka z dne 24. 9. 2022 je tožnik Indijo zapustil legalno 15. 7. 2022 zaradi revščine. Z letalom je odletel v Srbijo, nato v Bosno in Hercegovino ter pot nadaljeval s skupino proti Hrvaški. Del skupine so hrvaški varnostni organi vrnili v Bosno in Hercegovino, ostali so pot nadaljevali proti Zagrebu in se nato z avtobusom odpeljali proti Sloveniji, kjer so bili izsledeni s strani policije. Takoj so zaprosili za mednarodno zaščito. Povedal je, da mu je ciljna država Italija oziroma Francija. Po končani obravnavani na PP Brežice je bil odpeljan v azilni dom v Ljubljano. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije je tožnik 27. 9. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma in ni počakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito. S tem je odstopil od namena podati prošnjo za mednarodno zaščito in se ga je obravnavalo po Zakonu o tujcih. Kot izhaja iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Nova Gorica (v nadaljevanju tudi PPIU) je bil tožnik 27. 9. 2022 ob 18:05 pri Casinoju Fortuna v Rožni dolini prejet v zaustavljenem taksiju. Ugotovljeno je bilo, da je skupaj še z drugimi osebami, naročil taksi prevoz iz Tržaške ceste v Ljubljani v Novo Gorico in sicer z namenom odhoda v Italijo. V postopku je ponovno podal namero za mednarodno zaščito in je bil izveden nov predhodni postopek, po izpolnitvi registracijskega lista pa je bil ponovno odpeljan v azilni dom v Ljubljano.

3. Tožnik je bil seznanjen s tem, da je v Republiki Sloveniji dvakrat izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Po prvi izraženi nameri je bil v predhodnem postopku s strani policistov seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar je potrdil tudi s podpisom na registracijskem listu. Nato je bil odpeljan v azilni dom in v njegovih sprejemnih prostorih čakal na sprejem prošnje do 27. 9. 2022, ko jih je samovoljno zapustil, čeprav mu je bilo pojasnjeno, da v primeru, če sprejemne prostore zapusti pred vložitvijo prošnje, se šteje, da je svojo namero za vložitev prošnje umaknil in bo obravnavan po zakonu, ki ureja področje tujcev. Po podani prvi nameri je zapustil sprejemne prostore azilnega doma. Povedal je, da je hotel oditi v tempelj „Gurdwara“, ki se nahaja v kraju Lig, in da je to edini tempelj Sikhov v Sloveniji in da so jih ustavili policisti. Poleg sta bili še dve osebi iz kampa. Ne ve v katerem kraju je to bilo. Taksistu so pokazali lokacijo, kam želijo oditi. V mesto Lig so hoteli zato, da bi molili in da ni vedel, da bo njegova namera v primeru, njegove samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov v azilnega doma pomenila, da jo umika. Uradna oseba ga je seznanila s tem, da iz registrskega lista izhaja, da je bil v predhodnem postopku na policiji informiran o navedenem in da je to potrdil s svojim podpisom, kar je potrdil, vendar da mu niso pojasnili, kaj to pomeni. V nobeni drugi državi ni podal ne namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito, niti ni vložil prošnje. V Republiki Sloveniji bi sam zaprosil za zaščito, tudi če ga ne bi policija prvič prijela.

4. Toženka je presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena v povezavi z drugim odstavkom istega člena ter drugo alinejo 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Meni, da se je tožnik s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega. Tožnik je s tem, ko je samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, svojo namero umaknil, vendar jo je ponovno izrazil, ko je bil drugič obravnavan s strani PPIU Nova Gorica, samo zato, da ne bi bil ponovno obravnavan po Zakonu o tujcih. Iz dejanskega stanja je očitno, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo in nato naprej v Francijo, kot eno izmed ciljnih držav, kar kaže že samo dejstvo, da je bil tožnik prijet v taksiju pri Casinoju Fortuna v Rožni dolini v neposredni bližini Italije in kar potrjujejo informacije iz depeše PPIU Nova gorica, saj je tožnik vseskozi navajal, da je njegova ciljna država Francija, Italija oziroma katerakoli država v Evropi. Vseskozi pa je vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da v Sloveniji ne želi zaprositi za mednarodno zaščito in bo obravnavan po Zakonu o tujcih, kar izhaja iz registracijskega lista z dne 24. 9. 2022, izpolnjenega na PP Brežice, ki ga je poleg tolmača in policista podpisal tudi tožnik. Zato toženka utemeljeno dvomi v izjavo, da je sprejemne prostore zapustil zgolj zato, ker je želel oditi v kraj Lig z namenom obiska templja „Gurdwara“, saj takšnega templja ni v Sloveniji, se pa nahajajo v Italiji, kar kaže na to, da je tožnik želel zapustiti Ljubljano in nato še Slovenijo, saj je po lastni volji s taksijem odšel v smeri Italije in bil nato v neposredni bližini slovenski italijanske meje prijet. S tem je izpolnjen pogoj nevarnosti pobega (druga alineja 84.a člen ZMZ-1). S tožnikom bo opravljen osebni razgovor 12. 10. 2022, na katerem bo imel možnost dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Brez osebnega razgovora vsebinske odločitve ni mogoče izdati. Le s pridržanjem na prostore Centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji. V nadaljevanju obrazložitve toženka pojasnjuje, zakaj je bilo potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce. Na podlagi dolgoletnih izkušenj in statistike se je pridržanje na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazalo za zelo neučinkovito, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila.

5. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz izpodbijane odločbe izhaja protislovnost, zaradi katere, se je ne da preizkusiti. Iz listin spisa izhaja, da tožnik ni bil ustrezno poučen, da azilnega doma ne sme zapustiti ter se je zato napotil v kraj Lig moliti. Tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Ob podaji namere mu ni bil pojasnjen postopek. Zgolj opozorilo v jeziku, ki ga niti dobro ne razume, da bo obravnavan kot tujec, za laika ne zadošča. Tožnik tolmača ni razumel, saj navodil, da ne sme zapustiti azilnega doma ni prevedel v njegov jezik, ampak ga je odpravil kar v angleščini, kot izhaja iz registracijskega lista. Tožnik je izpovedal, da prevajalca ni razumel, da je njegova ciljna država Slovenija, ter da je v afektu kar nekaj podpisal. Kolikor bi pravne posledice poznal, ne bi šel molit v Lig, ampak bi počakal do konca postopka s prošnjo. Pomanjkljiv in nerazumljiv pravnim poukom je v nasprotju z načelom varstva pravic strank in javnih koristi po 7. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožniku tudi ni bila ponujena pravna pomoč, saj se je ob zaslišanju in ob podaji prošnje zastopal sam ter je bila kršena tudi pravica do izjave. Tožnik tudi ne more nositi posledic neučinkovitega varovanja v azilnem domu. Nesorazmerna je tudi časovna odrejenost ukrepa. Tožnik zagotavlja, da ne želi pobegniti, kar bi moralo sodišče presojati skupaj z razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno držav. Upoštevati bi moralo tožnikove osebne okoliščine, da se je tistega dne nameraval vrniti v azilni dom in ne pobegniti v Italijo. Toženka ne navede, katera dodatna dejstva mora še ugotavljati in zakaj za to rabi tri mesece. Tožnik je ob podaji prošnje izčrpno pojasnil, da je v izvorni državi ogrožen zaradi političnega oz. verskega prepričanja (gibanja Khalistan) ter da so ga zato v izvorni državi večkrat mučili in tepli. Toženka ni opravila testa sorazmernosti in vseh navedenih okoliščin pri presoji begosumnosti ni upoštevala. Gre za hud poseg v svobodo gibanja, ker gre za preširoko definicijo begosumnosti po samem zakonu. Znatna nevarnost, da bi pobegnil, ni podana. Ukrepa pridržanja in omejitve gibanja sta tudi zaradi teh razlogov nepotrebna.

6. Tožnik meni, da je druga alineja 84.a člena ZMZ-1 protiustavna. Sodišču predlaga, da postopek prekine in poda zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti. V danem primeru je treba upoštevati sodbo tega sodišča I U 62/2022 in sodno prakso, na katero se sodišče sklicuje ter pogoj, da mora biti ukrep potreben v smislu, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev, kot je odvzem prostosti. Toženka ni opravila testa sorazmernosti in tudi ni upošteval osebnih okoliščin tožnika. Ugotovitev, da je tožnik odšel iz sprejemnice azilnega doma, ker (vse zaradi protipravnega in malomarnega ravnanja toženke) ni vedel, da mora tam počakati, ne zadošča za ugotovitev dejstva, da je tožnik begosumen. Predlaga zaslišanje prič, tožnikovih kolegov, ki lahko potrdijo, da je prevajalec prevajal nerazumno in da je bil pouk toženke nerazumljiv, ki jih bo poimensko navedel na naroku, vpogled v obrazložitev naslovne odločbe, registracijska lista in prošnja v relevantnih odsekih, ftk. zapisnika z dne 30. 9. 2022, zaradi kratkega roka in oddaljenosti CZT odreditev odmora pred začetkom naroka za posvet tožnika s pooblaščenko ob prisotnosti tolmača, zaslišanje tožnika, razmere v izvorni državi ter specifično za tožnika ter pravičen sodni preudarek. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži nemudoma po prejemu sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja. Podredno, v primeru, da izpodbijana odločba (pravilno sklep - opomba sodišč) ne bo odpravljen, predlaga opravo nadzora nad izvajanjem ukrepa.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi. Med drugim navaja, da je bil postopek na PP Brežice voden s pomočjo tolmača za pandžabi jezik, za katerega je tožnik tako na PP Brežice, kot tudi kasneje ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito navedel, da ga govori, zato je neutemeljena navedba, da mu postopek glede zapustitve azilnega doma ni bil pojasnjen. Po končani obravnavi na PP Brežice je bil odpeljan v azilni dom v Ljubljano, kjer naj bi počakal na formalni sprejem prošnje za mednarodno zaščito, vendar je sprejemne prostore azilnega doma samovoljno zapustil še pred formalno vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito. Ponovno je bil prejet s strani policistov PPIU Nova Gorica 27. 9. 2022 ob 18:05 pri Casinoju Fortuna v Rožni dolini v zaustavljenem taksiju, ki ga je tožnik skupaj z drugimi naročil za prevoz iz Tržaške ceste v Ljubljani v Novo Gorico z namenom odhoda v Italijo. Ne strinja se s tožnikovim očitkom, da ni vedel, da bi na sprejem moral počakati v sprejemnih prostorih azilnega doma. Toženka dodaja, da kolikor bi tožnik v Sloveniji dejansko želel zaprositi za mednarodno zaščito, bi vsekakor počakal na nadaljevanje postopka, četudi ne bi vedel, da mora počakati, vsekakor pa ne bi azilni dom zapustil zgolj po nekaj dneh in se napotil proti Italiji. Toženka zavrača navedbe, da bi morala dejstvo, da tožnik ni želel pobegniti, presojati skupaj z razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo. Postopek izreka omejitve gibanja in postopek ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite sta dva postopka. Ob tem je ključno, da je bilo za tožnika ugotovljeno na podlagi njegovega ravnanja v Sloveniji, da je begosumna oseba. Da toženka lahko izpelje postopek mora s tožnikom opraviti osebni razgovor, ki je razpisan za 12. 10. 2022, na katerem bo imel tožnik možnosti dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito, nato pa bo v njegovem primeru tudi odločeno. Brez osebnega razgovora vsebinske odločitve v skladu z ZMZ-1 ni mogoče izdati, razen izjem, te pa v konkretnem primeru niso podane. Tožnikove izjave v prošnji za priznanje mednarodne zaščite so izrazito posplošene in pomanjkljive, zato jih mora pristojni organ na osebnem razgovoru razjasniti in podrobneje ugotoviti. Med drugim tudi, ali je njegova slaba ekonomska situacija morebiti namerno povzročena s stani določenih subjektov, tožnik pa je navajal tudi težave povezane z Gibanjem za Khalistan in policijo. Glede očitkov, da ukrep ni sorazmeren, da tožnik ni izrazito begosumen in da bi se moral uporabiti milejši ukrep, t. j. ukrep omejitve gibanja na azilni dom, toženka navaja, da je tožnik že bil nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma, a jih je zapustil, čeprav je vedel in bil pravilno seznanjen s tem, da tega ne sme storiti. Pojasni, da je azilni dom institucija odprtega tipa, kjer je trenutno nastanjeno veliko število ljudi in omejeno število varnostnikov, kar jim ne omogoča, da lahko izvajajo 24-urni nadzor nad vsemi prosilci, še posebej nad izrazito begosumni. Zato v tožnikovem primeru, ko je azilni dom že zapustil, milejši ukrep ne bi bil učinkovit. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. V pripravljalni vlogi tožnik pojasnjuje pravne argumente in predlaga dodatne dokaze, in sicer vpogled v odločbo I U 1322/2022 glede prevajalca B. B., zaslišanje tožnika glede angleščine, splošne in specifične informacije za Indijo in gibanje, zaradi katerih je tožnik ogrožen, vpogled v registracijski list PP Nova Gorica.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče je na glavni obravnavi dne 13. 10. 2022 vpogledalo v upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila toženka in v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika, ostale dokazne predloge pa zavrnilo kot nerelevantne. Tožnik je na zaslišanju povedal, da mu je bila ciljna država Francija, zato, ker imajo v Indiji strah pred policijo in je mislil, da ga tudi v tukaj lahko policisti pretepejo. Zato je tudi to povedal, da hoče ostati v Sloveniji, ki je njegova ciljna država. V postopku mu ni bila dana pisna ali ustna obrazložitev, da ne sme zapustiti azilnega doma v Ljubljani, dokler postopek ne bo postopek zaključen. Besedilo na registracijskem listu je napisano v mešanici pandžabi jezika in v nekem drugem jeziku. Razume, tisto, kar je napisano v pandžabi jeziku, kar delno prebere. Prevajalec je prišel z zamudo, tožnik je spal in so ga zbudili in rekli, da jih bodo odpeljali v azilni dom, kjer bodo preskrbljeni. Lahko, da mu je povedal še kaj drugega, vendar je bil takrat bolan, imel je temperaturo. V azilnem domu ni dobil nikakršne brošure, kjer bi bil pojasnjen postopek. Hotel je iti na molitev v svoji cerkvi. Na telefonu so si ogledali lokacijo in taksistu pokazali, kam bi radi šli. Na posebno vprašanje pooblaščenke, da če bi imel ob registraciji pouk, da ne sme zapustiti azilnega doma, da ne bi zapustil azilni dom. Pove, da razume, kaj pomeni svarilo oziroma pravna posledica, da bo ob zapustitvi azilnega doma obravnavan po Zakonu o tujcih. Ponovno namero za azil je podal, ker želi ostati v Sloveniji.

11. V izpodbijanem sklepu se toženka pri svoji odločitvi sklicuje na določilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi tudi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. ZMZ-1 v 84. a členu določa, kdaj so podane tiste okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. Med drugim je taka okoliščina tudi ta, če je prosilec predhodno že poskušal Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti (druga alineja 84. a člena ZMZ-1). Glede navedenih zakonskih razlogov za omejitev gibanja se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

12. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam in tožnikovim navedbam na zaslišanju, da čeprav je tožnik v postopku povedal, da je njegova ciljna država Francija, da si je sedaj premislil in da bo v Sloveniji počakal do konca azilnega postopka. Tem tožbenim navedbam ne sledi zato, ker je tožnik s svojimi dejanji izkazal, da nima namena ostati v Sloveniji, saj je po tem, ko je bil že nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma, te prostore zapustil in to prav z namenom, da bi odšel v Italijo in nato naprej v Francijo. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožnik 24. 9. 2022 na PP Brežice izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-11 izpolnila registracijski list in tožnika v pandžabi jeziku, za katerega je potrdil, da ga razume in v zvezi s katerim v prošnji za mednarodno zaščito navaja, da je njegov materni jezik2, seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Prav tako je bil prisoten tolmač za pandžabi jezik, kar tožnik ne zanika.

13. Sodišče tudi ne more slediti temu, da tožnik ni dobro razumel tolmača, ko se je izpolnjeval registracijski list, saj je bil prisoten prevajalec za pandžabi jezik, kar je tožnikov materni jezik. Na registracijskem listu z dne 24. 9. 2022 je na drugi strani napisano, da gre za prevod v jezik, ki ga vlagatelj namere razume – pandžabi. Iz registracijskega lista ni razvidno, da bi imel tožnik kakršnekoli pripombe v zvezi s prevajanjem ali da ne bi razumel vsebine. Tožnik je na naroku sicer s težavo in nerazumljivo prebral tekst, vendar pa je na posebno vprašanje pooblaščenke tožnika, ali razume, kaj pomeni svarilo oziroma pravna posledica, da bo ob zapustitvi azilnega doma obravnavan po Zakonu o tujcih in v posledici, da mu bo odvzeta prostost in da bo odpeljan v Postojno, povedal, da razume. Sklepno se je tožnik opravičil, ker je odšel iz azilnega doma. Glede samega registracijskega lista po sodišče še dodaja, da je to javna listina v smislu 169. člena Zakona o splošnem upravnem (v nadaljevanju ZUP), ki v skladu s prvim odstavkom 169. člena tega zakona dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Stranka sicer lahko dokazuje, da tisto, kar je v javni listini, ne dokazuje njene vsebine, vendar po presoji sodišča tožnik tega ni uspel dokazati. S svojim podpisom je namreč potrdil, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bo obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Sodišče meni, da ni dvoma, da je bil tožnik poučen o tem, kaj pomeni zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma, kar je tožnik na naroku tudi potrdil, da je razumel, kaj pomeni svarilo, četudi je bil v predhodnem postopku bolan in je imel vročino. Nenazadnje gre za izobraženega človeka, ki je na naroku za glavno obravnavo povedal, da ima končanih 12 razredov šole. Ob takih okoliščinah sodišče ne more sprejeti tožbenih navedb o nerazumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača očitka tožbe glede tega, da tožniku ni bil ob podaji namere pojasnjen postopek in očitkov glede tega, da niso pravilno uporabljena pravila glede uporabe jezika. Na to, da je tožnik razumel navedeno v pandžabi jeziku zapisano opozorilo oziroma da je bil seznanjen z opozorilom, da bo v primeru zapustitev azilnega doma obravnavan po Zakonu o tujcih, nenazadnje nakazuje tudi dejstvo, da je čez dva dni (27. 9. 2022), ko je bil prijet izven azilnega doma, ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. To po presoji sodišča pomeni, da se je zavedal, da bo zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, pa je to kljub temu storil. 14. Izpodbijano odločitev se da preizkusiti glede relevantnih razlogov, zato sodišče očitke o protislovnosti izpodbijanega sklepa zavrača. Nerelevantni so v tej zvezi tudi tožbeni ugovori, „da tožnik, tolmača, ki je prevajal, ni razumel, saj navodil, da tožnik ne sme zapustiti recepcije oz. Azilnega doma ni prevedel v njegov jezik, ampak, ga je odpravil kar v angleščini, kot izhaja iz registracijskega lista“. Iz upravnih spisov namreč izhaja, kar ni sporno, da je bil tožnik dvakrat prijet in sicer 24. 9. 2022 s strani PP Brežice in 27. 9. 2022 s strani PPIU Nova Gorica in da je bil dvakrat opravljen predhodni postopek. Drugič, to je 27. 9. 2022 pri PPIU Nova Gorica je bil postopek ponovne prošnje za mednarodno zaščito voden v angleščini, razlogi za to in okoliščine so pojasnjene na samem registrskem listu, kar pa na drugačno odločitev glede seznanitve in razumevanja opozorila iz registracijskega lista z dne 24. 9. 2022 na PP Brežice, ki je bilo sestavljeno ob prisotnosti prevajalcu za pandžabi jezik in ki ga je tožnik podpisal, nima nobenega vpliva.

15. Očitke tožbe, da tožniku „ni bila ponujena pravna pomoč, da bi na licu mesta vedel kako ravnati, tudi ob zaslišanju in ob podaji prošnje“ brez konkretne navedbe, kaj tožnik s tem misli, sodišče zavrača kot pavšalne. Za kršitev pravil postopka pa ne gre, če tožnik pri podaji prošnje ni želel zastopanje po pooblaščencu (stran 1 prošnje). Slednje sicer ni predmet tega postopka, v katerem se odloča o omejitvi gibanja prosilcu za mednarodno zaščito, zato se sodišče do tega niti ni dolžno posebej opredeljevati. Kolikor pa se očitek nanaša na predhodni postopek, pa sodišče te ugovore kot neutemeljene zavrača, saj v predhodnem postopku veljavne direktive ne urejajo obveznega zastopanja, tožnik pa tudi konkretno ne pojasni, katere določbe naj bi bile kršene. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je namreč zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.3 Sicer pa kot že rečeno, v predhodnem postopku to ni predpisano. Neutemeljeni so tudi očitki kršitve pravice do izjave, saj je bil tožnik v postopku v zvezi z omejitvijo gibanja zaslišan in se je lahko izjavil o vseh relevantnih dejstvih, zato sodišče očitke, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (9. člen ZUP), kot neutemeljene zavrača. 16. Tako kot pravilno navaja tudi toženka v odgovoru na tožbo, gre pri izreku omejitve gibanja, kar je obravnavani primer, in postopku ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite, za dva ločena postopka, zato so tožbene navedbe, da bi toženka morala dejstvo, da tožnik ni želel pobegniti, presojati skupaj z razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, neutemeljeni in jih sodišče zavrača. V konkretnem primeru je tako ključno, da je bilo ugotovljeno na podlagi njegovega ravnanja v Sloveniji, da je tožnik begosumna oseba. Ne glede na to, da tožnik v tožbi in na naroku zatrjuje, da si ne želi pobegniti, toženka in sodišče pri svoji odločitvi ne more mimo tega, da je prostore azilnega doma vendarle zapustil, čeprav jih ne bi smel. 17. Sodišče se sicer strinja s tem, da pomeni nastanitev v Centru za tujce tudi poseg v osebno svobodo, vendar pa vsak poseg v osebno svobodo ni nezakonit, če obstaja zakonska podlaga za tak poseg in če so zagotovljena procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena Ustave RS. Ta procesna jamstva so bila v konkretnem primeru izpolnjena, saj je bil tožnik v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti, bilo mu je pisno sporočeno, zakaj mu je prostost odvzeta, za poseg v osebno svobodo pa je tudi podana zakonska podlaga. Kot je bilo že pojasnjeno, je to določilo 84. člena ZMZ-1. V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je tudi določeno, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če je že samovoljno zapustil območje obveznega zadrževanja, v konkretnem primeru pa je tožnik že enkrat zapustil azilni dom.

18. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil ta ukrep nesorazmeren. Tožnik je, kot je bilo že pojasnjeno, s svojim ravnanjem izkazal nevarnost pobega in je imela toženka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce, razen tega je tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj ni možno tožnika pridržati na drugačen način. Sorazmernost ukrepa je izkazana tudi s tem, da je tožnika toženka pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v azilnem domu, ki pa ga je zapustil. Zaradi tega je imela toženka utemeljen razlog, da je sklepala, da je pri tožniku podana begosumnost. To še toliko bolj, ker ga je že po dveh dneh zapustil in se odpeljal s taksijem, skupaj z drugimi, proti Italiji. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode, upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru, vendar je toženka v izpodbijanem sklepu vse to tudi upoštevala.

19. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da begosumnost tožnika ni izkazana. Tožnik je imel namreč za ciljno državo Francijo, kot je povedal tudi na naroku, torej njegov namen ni bil, da bi ostal v Sloveniji, in tudi po tem, ko je že bil nastanjen v azilnem domu, ga je zapustil zgolj po dveh dneh in se napotil proti Italiji. Torej je azilni dom enkrat že zapustil. Toženka se pri svoji odločitvi ni oprla zgolj na način varovanja v Centru za tujce, ampak tudi na druge okoliščine, zaradi katerih se je odločila za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.

20. Po presoji sodišča je materialno pravo, ki se nanj sklicuje toženka pravilno uporabljeno. Izpodbijano odločitev se da preizkusiti, saj je toženka pojasnila razloge za odločitev, iz katerih izhaja prepričljiva in logična dokazna ocena relevantnih dejstev. Dokazna ocena toženke glede tožnikove begosumnosti je vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene4. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenim tožbenim očitkom („da tožnik ni vedel, da se pred podajo prošnje ne sme gibati izven doma; da je iz azilnega doma odšel, ker se je napotil v kraj Lig moliti) ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Izpodbijani sklep ima tudi vse sestavine po 214. členu ZUP. V postopku je tožnik sodeloval, zato pravila postopka niso kršena, kot meni tožnik. Sodišče ne sledi tožbenemu predlogu, naj postopek prekine in poda zahtevo za oceno ustavnosti druge alineje 84.a člena ZMZ-1, saj po presoji sodišča, glede na zgoraj navedeno, ne gre za protiustavno določbo ZMZ-1, kot meni tožnik.

21. Glede na vse navedeno sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče se posebej ne opredeljuje do podrednega tožbenega predloga za opravo nadzora za izvajanje ukrepa. Takšen tožbeni predlog ni predmet postopka sodnega varstva pravic in pravnih koristi posameznikov proti odločitvam državnih organov, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (1. člen in 2. člen ZUS-1). Tožnik ima možnost glede oprave nadzora nad izvajanjem ukrepa vložiti samostojno zahtevo pred pristojnim organom, skladno določbami z ZMZ-1. 1 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 2 Točka 10 prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik vložil 29. 9. 2022. 3 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). Iz prvega odstavka njenega 22. člena je razvidno, da se prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice _lahko_ nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena). 4 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“