Jedro

Nesprejemljiva je argumentacija, s katero pritožnik utemeljuje svoje stališče, da Program ukrepov varstva pri delu podjetja E. za opaže Faresin ne predstavlja tehničnega pravila o varnostnih ukrepih v smislu 201. člena KZ-1. Vzročna zveza med obtoženčevo opustitvijo dolžnostnega ravnanja in nastalo posledico, to je smrtjo oškodovanca je podana. Prepričljivo je sodišče prve stopnje zavrnilo stališče pritožbe, da sta bila ravnanje oškodovanca in udarec delovnega stroja ob opaža takšna, ki ju izkustveno in življenjsko gledano ni bilo mogoče predvideti. Nadalje je tudi prepričljivo pojasnilo, da do prevrnitve opažev v primeru njihovega pravilnega deponiranja ne bi prišlo kljub pritožbeno izpostavljenim okoliščinam. Ni pomembno, da obtoženca od 26.1.2011 do 2.2.2011 ni bilo na gradbišču, saj gre za odgovornega vodjo del, ki so mu bile razmere na delovišču tako v dneh pred kot po nesreči gotovo dobro poznane. Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da je bil obtoženec kot odgovorni vodja del odgovoren za izvajanje varnostnih ukrepov pri delu. Zaradi tega njegove kazenske odgovornosti ne izključuje morebitna odgovornost koordinatorja za varnost in zdravje pri delu. Njuna odgovornost se namreč medsebojno ne izključuje.

Izrek

I. Pritožbe zagovornikov obtoženih Z. J., M. P. in H. L. se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženci so dolžni plačati sodno takso, obtoženi Z. J. v znesku 144,00 EUR, obtoženi M. P. v znesku 120,00 EUR in obtoženi H. L. v znesku 96,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtožene Z. J., M. P. in H. L. spoznalo za krive, da so storili kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po petem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 jim je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je: obtoženemu Z. J., na podlagi petega odstavka 201. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; obtoženemu M. P., na podlagi petega odstavka 201. člena KZ-1, določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; obtoženemu H. L., na podlagi petega odstavka 201. člena KZ-1, določilo kazen eno leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencem naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso, ki jo je obtoženemu Z. J. odmerilo v višini 96,00 EUR, obtoženemu M. P. v višini 80,00 EUR in obtoženemu H. L. v višini 64,00 EUR.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženih Z. J., M. P. in H. L.. Zagovornik obtoženega Z. J. navaja, da se pritožuje na podlagi vseh pritožbenih razlogov, in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obtoženca oprosti obtožbe. Zagovorniki obtoženega M. P. navajajo, da vlagajo pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obtoženega H. L. navaja, da vlaga pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in obtoženca oprosti oziroma podrejeno vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi zagovornika obtoženega Z. J.:

4. Zagovornik obtoženega Z. J. nima prav, ko uveljavlja nedopustnost spremembe obtožbe okrožne državne tožilke na glavni obravnavi. Pri tem ponavlja argumente, predstavljene že pred prvostopenjskim sodiščem. Na vse te pomisleke je odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 1 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je tudi pravilno zaključilo, da je bila sprememba obtožnega akta v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP in da okrožna državna tožilka spremembe ni uveljavila z zlorabo te pravice in na takšen način, ki bi škodoval obtožencu in otežil njegov dejanski in pravni položaj oziroma okrnil njegovo pravico do obrambe. Ker pritožnik zgolj ponavlja že ocenjevana stališča, ne navaja pa nobenih novih ali dodatnih argumentov, ki bi terjali dodatno razlago, se pritožbeno sodišče na prepričljive in izčrpne prvostopenjske zaključke v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Uveljavljene kršitve iz 22., 23., 27. in 31. člena Ustave RS, 6. člena EKČP in bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zato niso podane.

5. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo obtožbo, ker „ne prva in tudi ne modificirana obtožba ne vsebujeta niti trditvene niti dokazne podlage glede tega, da je pritožnik sploh vedel in dopustil deponiranje opažev, ker ga na delovišču v času od 26.1.2011 do 2.2.2011 sploh ni bilo“. Pritožbeno sodišče nepravilnosti v izpostavljenem obsegu ni našlo. Izpodbijana sodba ostaja v mejah obtožbenih očitkov.

6. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov za postavitev izvedenca gradbene stroke statika, ki bi izračunal silo, ki je bila potreba za prevrnitev opažev, in ogled kraja dejanja za ugotovitev, da je teren neprehoden, kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS oziroma pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP ter pravico iz 22. člena Ustave RS. Navedena dokazna predloga sta po mnenju pritožnika odločilna za presojo vzročne zveze in obtoženčeve odgovornosti za očitano kaznivo dejanje

7. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov, ki jih je podal obtoženčev zagovornik, nahaja v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov so prepričljivi in razumni, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo zgoraj navedenim kriterijem iz ustavno-sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS. Pritožnik z obširnim ponavljanjem že ocenjevanih trditev in z nestrinjanjem z oceno, da izvedba dokazov ni potrebna, ne more uspeti. Glede na navedeno, sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov obtožencu ni kršilo pravic iz 22. in 29. člena Ustave RS oziroma 6. člena EKČP. 9. Nesprejemljiva je argumentacija, s katero pritožnik utemeljuje svoje stališče, da Program ukrepov varstva pri delu podjetja E. za opaže Faresin ne predstavlja tehničnega pravila o varnostnih ukrepih v smislu 201. člena KZ-1. Na tej podlagi zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena zato ni podana.

10. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obtoženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Obtoženčev zagovornik podaja svojo dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obtoženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede objektivnih in subjektivnih elementov obravnavanega kaznivega dejanja, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe pritožnika in nanje pravilno in obsežno odgovorilo, pritožnik pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj.

11. Neutemeljene so navedbe v pritožbi, da sta bila opaža pravilno deponirana. Enak ugovor obrambe je utemeljeno zavrnilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje (točka 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), ob ugotovitvi, da to dejstvo izhaja iz mnenja izvedenca P. O. in priče I. G., ki se do tega relevantnega vprašanja jasno in prepričljivo opredeljujeta. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do okoliščine, da je bil preneseni opaž odložen pod kotom 75 stopinj, kot tudi do okoliščine, da sta bila opaža sidrana z železnimi klini. Drugačna ocena navedenih dokazov, ki jo ponuja pritožnik, ne koristi. Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo vzročno zvezo. Zatrjuje, da obtožencu očitano protipredpisno ravnanje ni bilo v vzročni zvezi s smrtjo oškodovanca, temveč je vzročno zvezo prekinilo samovoljno ravnanje oškodovanca, ki se je gibal izven delovišča, po praktično nedostopnem terenu, pod opaži, v prepovedanem območju delovanja bagra, izven vidnega polja upravljalca te naprave, pod 2,5 betonskim zidom in medtem ko je upravljalec z bagrom v neposredni bližini izvajal zemeljska dela, pri čemer pa obtoženec za to ni vedel in tega tudi ni mogel predvideti. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazloženo presojo sodišča prve stopnje, temelječo na poglobljeni oceni vseh izvedenih dokazov, da je vzročna zveza med obtoženčevo opustitvijo dolžnostnega ravnanja in nastalo posledico, to je smrtjo oškodovanca, podana (zlasti točka 15 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prepričljivo je sodišče prve stopnje zavrnilo stališče pritožbe, da sta bila ravnanje oškodovanca in udarec delovnega stroja ob opaža takšna, ki ju izkustveno in življenjsko gledano ni bilo mogoče. Nadalje je tudi prepričljivo pojasnilo, da do prevrnitve opažev v primeru njihovega pravilnega deponiranja ne bi prišlo kljub pritožbeno izpostavljenim okoliščinam. Zato je utemeljeno izključilo pretrganje vzročne zveze. Prav tako je bilo v izpodbijani sodbi že pojasnjeno, da ni pomembno, da obtoženca od 26.1.2011 do 2.2.2011 ni bilo na gradbišču, saj gre za odgovornega vodjo del, ki so mu bile razmere na delovišču tako v dneh pred kot po nesreči gotovo dobro poznane. Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da je bil obtoženec kot odgovorni vodja del odgovoren za izvajanje varnostnih ukrepov pri delu. Zaradi tega njegove kazenske odgovornosti ne izključuje morebitna odgovornost koordinatorja za varnost in zdravje pri delu. Njuna odgovornost se namreč medsebojno ne izključuje. Prav tako pritožbene navedbe ne nudijo nobene tehtne podlage za pomisleke o obstoju obtoženčeve nezavestne malomarnosti. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse bistvene okoliščine primera oziroma tiste, na podlagi katerih je sodišče zaključevalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti obtoženca, pravilno ugotovljene in v izpodbijani sodbe tudi zelo podrobno obrazložene. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

K pritožbi zagovornikov obtoženega M. P.:

12. Zagovorniki v pritožbi neutemeljeno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. S tem v zvezi navajajo, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju ogrožanja varnosti pri delu za pravo opustitveno dejanje, pri storitvi katerega so opuščene dolžnosti odgovornih oseb za postavitev, delovanje in brezhibnost varnostnih naprav in dolžnosti ravnanja po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih. Kadar so kršeni predpisi s področja varstva pri delu, mora opis kaznivega dejanja vsebovati tudi navedbo in konkretizacijo zakonskega znaka, določenega v dopolnilni normi, na katero se blanketna dispozicija sklicuje, temu pa v obravnavanem primeru po stališču pritožnikov ni zadoščeno. Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da obtoženec z neupoštevanjem določil 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), 10. člena Uredbe o zagotavljanju varstva in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (uredba) ter v nasprotju s splošno priznanimi tehničnimi pravili in 5. tč. Programa ukrepov varstva pri delu podjetja E. za opaže Faresin ni zagotovil varnosti v zvezi z delom, ko je od 28.1.2011 dalje dopustil, da sta bila opaža po uporabi neustrezno deponirana prislonjena na steno (kampado) in ne položena na tla ali drugače zavarovana pred prevrnitvijo, čeprav je vedel, da je to napačno, pa pri tem niti ni poskrbel za postavitev varnostnih naprav, da se onemogoči približevanje nepravilno deponiranim opažem. S tem je konkretizaciji zakonskega znaka, določenega v dopolnilni normi, na katero se blanketna dispozicija sklicuje, po oceni pritožbenega sodišča zadoščeno.

13. Neutemeljene so navedbe v pritožbi, da obtoženi M. P. ni bil zadolžen za varnost in zdravje pri delu na gradbišču, zato ne more biti storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožniki vztrajajo, da je v sistematizaciji obtoženčevega delovnega mesta navedeno, da je kot vodja objekta pooblaščen za izvajanje nalog s področja varstva pri delu skladno s pravilnikom o varstvu pri delu (internim aktom delodajalca), vendar je ta očitek pretehtalo že sodišče prve stopnje in nanj pravilno odgovorilo v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe ter pravilnosti tega zaključka pritožbene navedbe s ponavljanjem že ocenjene argumentacije ne morejo omajati. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje neobrazloženo ugotavlja, da je bil obtoženi M. P. namestnik Z. J., saj je o tem sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podalo konkretne razloge (točka 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi stališče pritožnikov, da obtoženec ni bil zavezan zagotavljati varnosti na delovnem kraju na podlagi Programa ukrepov varstva pri delu podjetja E. za opaže Faresin, ker je ta program sestavni del tehnološkega projekta in torej ni neposredno uporabljiv v smislu ukrepov za varno delo, je prepričljivo ovrglo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bil Program ukrepov varstva pri delu podjetja E. za opaže Faresin sestavni del varnostnega načrta (točka 21 obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Pritožniki nimajo prav, da obtoženec ni kršil določila 5. člena ZVZD. Stališče utemeljujejo s tem, da je bil pokojni oškodovanec S. G. delavec podjetnice G. B. s.p., s katero je družba C. d.d. sklenila kooperantsko pogodbo, iz česar izhaja, da družba C. d.d. ni imela lastnosti delodajalca in bi morala varnost in zdravje pri delu za oškodovanca zagotavljati njegova delodajalka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo prepričljive in na izvedenih dokazih temelječe razloge, iz katerih izhaja, da je bila za varnost in zdravje pri delu v obravnavanem življenjskem primeru zadolžena družba C. d.d.., ki je omogočila uresničevanje teh nalog in dolžnosti preko konkretnih pooblaščenih delavcev (točka 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ne drži pritožbena navedba, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, katero alinejo 10. člena Uredbe o zagotavljanju varstva in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih in na kakšen naj bi obtoženec kršil, saj je iz razlogov izpodbijane sodbe (zlasti točka 16 obrazložitve) jasno, da je šlo za kršitev druge alineje 10. člena Uredbe o zagotavljanju varstva in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki določa, da je potrebno upoštevati in izvajati temeljna načela iz zakona, ki ureja varnost in zdravje pri delu, v zvezi izbiranjem lokacije delovnih mest ob upoštevanju načinov ohranjanja dostopnosti do teh delovnih mest in določitve poti ali področij za prehod in gibanje ter opremo. Na teh podlagah zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Prav tako neuspešne so pritožbene navedbe, da obtoženec ni kršil Programa ukrepov varstva pri delu podjetja E. za opaže Faresin in splošno priznanih tehničnih pravil, saj opaža nista bila deponirana v nasprotju s temi pravili. Enak ugovor obrambe je utemeljeno zavrnilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje (točka 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), ob ugotovitvi, da to dejstvo izhaja iz mnenje izvedenca P. O. in priče I. G., ki se do tega relevantnega vprašanja jasno in prepričljivo opredeljujeta. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do okoliščine, da je bil preneseni opaž odložen pod kotom 75 stopinj, kot tudi do okoliščine, da sta bila opaža sidrana z železnimi klini. Drugačna ocena navedenih dokazov, ki jo ponujajo pritožniki, ne koristi.

15. Pritožniki ne morejo biti uspešni, ko zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo vzročno zvezo. Zatrjujejo, da obtožencu očitano protipredpisno ravnanje ni bilo v vzročni zvezi s smrtjo oškodovanca, temveč je prišlo do pretrganja vzročne zveze zaradi udarca delovnega stroja v postavljena opaža in ravnanja oškodovanca, ki se je nahajal v prepovedanem območju delovanja stroja in ni imel opravljenega izpita o varstvu pri delu, pri čemer pa obtoženec na tako ravnanje oškodovanca ni mogel računati. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazloženo presojo sodišča prve stopnje, temelječo na poglobljeni oceni vseh izvedenih dokazov, da je vzročna zveza med obtoženčevo opustitvijo dolžnostnega ravnanja in nastalo posledico, to je smrtjo oškodovanca, podana (zlasti točka 15 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prepričljivo je sodišče prve stopnje zavrnilo stališče pritožbe, da sta bila ravnanje oškodovanca in udarec delovnega stroja ob opaža takšna, ki ju izkustveno in življenjsko gledano ni bilo mogoče pričakovati. Nadalje je tudi prepričljivo pojasnilo, da do prevrnitve opažev v primeru njihovega pravilnega deponiranja ne bi prišlo kljub pritožbeno izpostavljenim okoliščinam. Zato je utemeljeno izključilo pretrganje vzročne zveze. Ker je bilo v tem pogledu dejansko stanje razčiščeno do te mere, da ni bilo nobene potrebe po postavitvi izvedenca gradbene stroke statika, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tak dokazni predlog, za kar je v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe podalo prepričljive razloge. Pritožbene navedbe tudi ne nudijo nobene tehtne podlage za pomisleke v pravilnost prvostopenjskih ugotovitev glede uporabe poti pod opaži (točka 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar še izpostavlja pritožba. V nasprotju s pritožniki pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse bistvene okoliščine primera oziroma tiste, na podlagi katerih je sodišče zaključevalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti obtoženca, pravilno ugotovljene in v izpodbijani sodbe tudi zelo podrobno obrazložene. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

K pritožbi zagovornika obtoženega H. L.:

16. Obtoženčev zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke statika, ki bi izračunal silo, ki je bila potrebna za prevrnitev opažev, kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS oziroma pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in pravico iz 22. člena Ustave RS ter zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker bi izvedba tega dokaza lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Navedeni dokazni predlog je po mnenju pritožnika odločilen za presojo vzročne zveze med obtoženčevo kršitvijo dolžnostnega ravnanja in nastalo posledico, to je smrtjo oškodovanca.

17. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke statika, nahaja v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga so prepričljivi in razumni, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo zgoraj navedenim kriterijem iz ustavno-sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS. Pritožnik s ponavljanjem že ocenjevanih trditev in z nestrinjanjem z oceno, da izvedba dokaza ni potrebna, ne more uspeti. Glede na navedeno, sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga obtožencu ni kršilo pravic iz 22. in 29. člena Ustave RS oziroma 6. člena EKČP in ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

19. Neutemeljene so navedbe v pritožbi, da obtoženi H. L. ni bil zadolžen za varnost in zdravje pri delu na gradbišču. Očitek zagovornik utemeljuje s tem, da Zakon o graditvi objektov, Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Pravilnik o gradbiščih in Uredba o zagotavljanju varstva in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih ne predvidevajo odgovornosti gradbenega delovodje za varnost in zdravje pri delu na gradbišču. Sodišče prve stopnje je določno pojasnilo (točka 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj ugotavlja, da je bil obtoženec v obravnavanem življenjskem primeru zadolžen za varnost in zdravje pri delu. Tako argumentacijo v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče in se nanjo sklicuje. Kolikor pritožnik zatrjuje nasprotno, mu zato ni mogoče pritrditi.

20. Zmotno je stališče pritožnika, da obtoženec ni kršil določila 5. člena ZVZD, saj to določilo govori le o delodajalcu. Omenjeno določilo ZVZD zavezuje delodajalca, vendar takšnega zapisa ni moč razlagati v smeri, kot jo nakazuje pritožba, da je zakonska dolžnost izključno v pristojnosti osebe, ki delodajalca predstavlja. Namen predpisov namreč je, da delodajalec preko svojih služb in konkretnih delavcev omogoči uresničevanje nalog in dolžnosti, ki so predpisane, pri čimer je prenos teh pooblastil odvisen od konkretnih delovnih zadolžitev, ki praviloma izhajajo iz opisa del in nalog. Sodišče prve stopnje je določno pojasnilo (točka 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj ugotavlja, da je bil obtoženec kot gradbeni delovodja v obravnavanem življenjskem primeru zadolžen za varnost in zdravje pri delu. Pritožbena trditev, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, ker v njem ni navedeno, katero temeljno načelo ni bilo upoštevano in izvajano in katera alineja 10. člena Uredbe o zagotavljanju varstva in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih je bila kršena, predstavlja zgolj subjektivno videnje pritožnika. Iz razlogov izpodbijane sodbe (zlasti točka 16 obrazložitve) izhaja, da je šlo v obravnavanem primeru za kršitev druge alineje 10. člena navedene uredbe, ki določa, da je potrebno upoštevati in izvajati temeljna načela iz zakona, ki ureja varnost in zdravje pri delu, v zvezi izbiranjem lokacije delovnih mest ob upoštevanju načinov ohranjanja dostopnosti do teh delovnih mest in določitve poti ali področij za prehod in gibanje ter opremo. Na tej podlagi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Prav tako neuspešne so pritožbene navedbe, da obtoženec ni kršil splošno priznanih tehničnih pravil, saj sta bila opaža pravilno deponirana. Enak ugovor obrambe je utemeljeno zavrnilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje (točka 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), ob ugotovitvi, da to dejstvo izhaja iz mnenja izvedenca P. O. in priče I. G., ki se do tega relevantnega vprašanja jasno in prepričljivo opredeljujeta. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do okoliščine, da je bil preneseni opaž odložen pod kotom 75 stopinj, kot tudi do okoliščine, da sta bila opaža sidrana z železnimi klini. Tega pritožnik s ponujanjem svoje dokazne ocene, ki nima podlage v izvedenih dokazih, ne more izpodbiti. Neutemeljen je očitek, da iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, zakaj je bilo v obravnavanem življenjskem primeru potrebno upoštevati Program ukrepov varstva pri delu podjetja E. za opaže Faresin, saj je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da so v njej navedeni razlogi v zvezi s tem. Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da je bil obtoženec kot gradbeni delovodja odgovoren za izvajanje varnostnih ukrepov pri delu (točka 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato so neupoštevne navedbe, da je le izvajal naloge nadrejenih mu odgovornega vodje del in vodje del. Prav tako je bilo v izpodbijani sodbi že pojasnjeno, da ni pomembno, da obtoženca v času delovne nesreče ni bilo na gradbišču (točka 20, 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Glede odločbe o kazenskih sankcijah:

21. Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenskih sankcijah, opravljen v mejah 386. člena ZKP (pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji), je pokazal, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevalo in ustrezno ovrednotilo ter je obtožencem izreklo primerne kazenske sankcije, to je pogojne obsodbe, v okviru katerih je določilo primerne zaporne kazni in tudi pravilno odmerilo preizkusne dobe. To je prepričljivo obrazložilo v 25. in 26. točki izpodbijane sodbe. Zato v odločbo o kazenskih sankcijah ni bilo potrebno poseči. Odločitev pritožbenega sodišča:

22. Glede na vse povedano pritožbena izvajanja zagovornikov obtožencev niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče njihove pritožbe na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

O stroških pritožbenega postopka:

23. Ker zagovorniki s pritožbami niso uspeli, so obtoženci na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžni plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, in sicer obtoženi Z. J. v znesku 144,00 EUR, obtoženi M. P. v znesku 120,00 EUR in obtoženi H. L. v znesku 96,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah-ZST-1), v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo določilo sodišče prve stopnje.