Jedro

Glede na to, da sodni izvedenec medicinske stroke ni ugotovil drugih posledic na tožnikovem zdravju, kot tistih, ki izhajajo iz nezgode pri delu, so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodni izvedenec ni razmejil težav, ki se nanašajo na posledice poškodbe, od drugih težav, ki so povezane z degenerativnimi spremembami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da tožniku v roku 15 dni plačata odškodnino za nematerialno škodo v znesku 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 22. 4. 2013 do plačila (I. točka izreka) in mu povrneta njegove pravdne stroške v znesku 731,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da sta toženca dolžna v roku 15 dni plačniku brezplačne pravne pomoči za tožnika Delovnemu sodišču v Kopru povrniti stroške v znesku 248,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta toženca, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje napotitev pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu presojalo preozko le v luči ugotavljanja dopustnosti izvedbe dokazov in ne resničnosti tistega, kar bi priča A.A. lahko izpovedala in kar bi vplivalo na pravilnost ugotovitve dejanske delazmožnosti tožnika. Priča bi sodišču pojasnila odnos s tožencema, s tožnikom, časovne in krajevne okoliščine dejstev, kar bi tožnikovo domnevno zmanjšano delazmožnost pokazalo v povsem drugi luči od zatrjevane. Dejstva, ki jih navajata v pritožbi, se nanašajo na tožnikovo zmožnost za delo, saj tožnik dejansko dela v Makedoniji. Tega toženca prej nista mogla dokazovati, saj se v Makedonijo vračata le občasno, v času počitnic, in nimata vpogleda v tožnikovo življenje. A.A. sta srečala naključno. Ne drži, da predstavlja izjava A.A. in njegovo zaslišanje neprimeren dokaz. Dejstvo, da je tožnik delal v tujini, dokazuje, da pri tožniku ni podana takšna prizadetost, da bi mu onemogočala opravljanje gradbenih del. Utemeljevanje tožnikove zmanjšane delazmožnosti zgolj s sodnim izvedencem in odločbo ZPIZ je preozko. Ne drži, da sta opustila dolžnost ponovnega imenovanja izvedenca, saj sta navajala, naj se izvedenec opredeli do razmejitve posledic poškodb in težav, ki nimajo izvora v poškodbah iz škodnega dogodka. Takšna razmejitev vpliva na oceno zmožnosti za delo. Te težave, ki s poškodbo niso povezane, je treba ločiti in razmejiti njihov vpliv. Že v postopku sta uveljavljala, da se lahko o nevroloških težavah opredeli le izvedenec nevrolog, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

5. V tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče že predhodno odločalo o pritožbi tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 29. 6. 2017. S sodbo in sklepom opr. št. Pdp 891/2017 z dne 10. 5. 2018 je pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno razveljavilo v odločitvi o prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ki ob upoštevanju 20-odstotnega soprispevka tožnika znaša 16.000,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 dalje do plačila. V posledici delne razveljavitve sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedlo je, da toženca v pritožbi predlagata nove dokaze (ki lahko vplivajo na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) in navajata razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da teh dokazov nista mogla predlagati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je sodišču prve stopnje naložilo, da ugotovi resničnost njunih navedb.

6. Toženca v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata, da je napotitev pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu presojalo preozko in da bi moralo v ponovljenem postopku dopustiti izvedbo predlaganih dokazov, pisno izjavo A.A. in njegovo zaslišanje. Sodišče prve stopnje je skladno z napotki pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 891/2017 z dne 10. 5. 2018 z zaslišanjem obeh tožencev pravilno najprej ugotavljalo, ali toženca novih dokazov brez svoje krivde nista mogla predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Šele v primeru izkazane nekrivde (ki je ni ugotovilo), bi sodišče dokaze upoštevalo pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika.

7. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (kot določa prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da toženca nista izkazala, da predlaganih dokazov brez svoje krivde nista mogla predložiti vsaj do zadnjega naroka za glavno obravnavo, to je do 29. 6. 2017. Toženca sta trdila, da pisne izjave A.A. prej nista mogla predložiti zato, ker sta ga srečala šele v avgustu 2017, ko sta odšla na obisk v Makedonijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A.A. sorodnik druge toženke, da v Makedoniji biva v istem kraju kot toženca, da se toženca vsako poletje vračata v Makedonijo in da se v mesecu avgustu tam zvrstijo številne svatbe in verski obredi, kjer se zbere veliko ljudi. Ob upoštevanju teh ugotovitev in dejstva, da je A.A. v pisni izjavi navedel, da je s tožnikom delo opravljal že v letu 2016 (to je še v času prvega sojenja), predvsem pa zato, ker sta toženca ves čas postopka navajala, da tožnik opravlja različna dela na terenu, je prepričljiva presoja sodišča prve stopnje, da bi toženca lahko ta dokaz predložila najkasneje do konca glavne obravnave. Ker torej toženca v zvezi s predložitvijo navedenih dokazov nista izkazala pogoja nekrivde, jih sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno ni upoštevalo (286. člen ZPP). Glede na to, da je zavrnitev dokazov pravilna že iz navedenega razloga, pritožbene navedbe v zvezi s pravilnostjo presoje sodišča prve stopnje o neprimernosti dokazov niso odločilnega pomena za odločitev o utemeljenosti pritožbe.

8. Tožnik se je poškodoval 24. 10. 2011, ko je pri povezovanju armiranih mrež, ki sta štrleli iz nedokončane betonske plošče prvega nadstropja, padel 3,5 m globoko. Pri tem je utrpel kompresijski nestabilen prelom tretjega ledvenega vretenca in prelom levega stranskega odrastka četrtega ledvenega vretenca. Sodišče prve stopnje mu je ob upoštevanju 20-odstotnega soprispevka za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v višini 16.000,00 EUR.

9. Pri presoji višine odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke - travmatologije in splošne kirurgije asist. dr. B.B., dr. med., specialista kirurga in travmatologa in tožnikovo izpoved. Glede na to, da toženca v pritožbi ne navajata konkretnih navedb zoper prisojeno višino, je pritožbeno sodišče višino preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo izhodišča, določena v 179. členu OZ za uporabo standarda pravične denarne odškodnine. Upoštevalo je okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pravilno je uporabilo temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Prisojena odškodnina v višini 20.000,00 EUR (ob upoštevanju 20- odstotnega soprispevka k nezgodi pa 16.000,00 EUR) tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera (npr. odločbi VSRS opr. št. II Ips 751/2009, II Ips 638/2008).

10. Do pritožbenih navedb, da sodni izvedenec ni razmejil težav, ki se nanašajo na posledice poškodbe, od drugih težav, ki so povezane z degenerativnimi spremembami, se je pritožbeno sodišče opredelilo že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 891/2017 z dne 10. 5. 2018, stališče pritožbenega sodišča pa je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Glede na to, da sodni izvedenec medicinske stroke ni ugotovil drugih posledic na tožnikovem zdravju, kot tistih, ki izhajajo iz nezgode pri delu, so neutemeljene pritožbene navedbe v tej smeri. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi lahko te posledice razmejil le izvedenec nevrološke stroke, saj takšnega dokaznega predloga toženca v pripombah na izvedensko mnenje nista podala.

11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).