Jedro

Toženi stranki ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti ter nekorektno in neprofesionalno ravnanje, ko je, po prejemu policijskega zapisnika in po prejemu mnenja izvedenke, zahtevala dodatne preiskave krvi in izvedensko mnenje v smeri ugotavljanja vzročne zveze med prisotnostjo mamila v urinu ter morebitne motene zavesti oziroma zmanjšane duševne zmožnosti tožnika pred nesrečo zaradi uživanja mamil, kar je po splošnih zavarovalnih pogojih izključitveni razlog v primeru zahteve za plačilo zavarovalnine.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneskov 93.500,00 EUR in 41.297,67 EUR od 16. 9. 2010 do 15. 7. 2011, od zneska 20.000,00 EUR pa od 16. 9. 2010 do 24. 11. 2010. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneskov: 93.500,00 EUR za čas od 27. 3. 2008 do 15. 7. 2011, 41.297,67 EUR za čas od 27. 3. 2008 do 15. 7. 2011 in 20.000,00 EUR za čas od 27. 3. 2008 do 24. 11. 2010. V delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenih zneskov za čas od 6. 3. 2008 do 26. 3. 2008 je tožbeni zahtevek zavrnilo. V delu, ki se nanaša na plačilo zneska 20.000,00 EUR je s sklepom postopek ustavilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi sama pravdne stroške.

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik v pritožbi navaja, da je upravičen do zakonskih zamudnih obresti še za čas od 15. 7. 2011 do 8. 8. 2011, saj je šele takrat prejel dogovorjeno zavarovalnino. Pritožuje se tudi zoper odločitev sodišča, da vsaka stranka sama nosi pravdne stroške. Navaja, da je bila sodna poravnava sklenjena zaradi tega, ker je tožena stranka ugotovila, da ima tožnik glede svojega zahtevka prav. Glede obresti in glede pravdnih stroškov stranki nista mogli doseči soglasja in sta to prepustili v razsojanje sodišču. Odločitev je nepravična in izrazito krivična za tožnika, ki je s svojim zahtevkom po temelju in po višini uspel skoraj v celoti.

3. Tožena stranka pa se pritožuje proti odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti za čas od 27. 3. 2008 do 13. 6. 2011 oziroma do 24. 11. 2010 glede zneska 20.000,00 EUR. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem ni pravilno uporabilo njenih splošnih pogojev, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, v povezavi s 943. členom OZ. Meni, da je bil temelj obveznosti tožene stranke ugotovljen šele z izvedeniškim mnenjem dr. B. z dne 14. 9. 2010, ki ga je tožena stranka prejela 4. 11. 2010. Tožena stranka je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka dne 10. 11. 2010 temelj priznala. Kljub priznanju temelja zamudne obresti s tem še niso pričele teči, ker tožena stranka ni imela možnosti ocene višine invalidnosti, ki je podlaga za izplačilo zavarovalnine. Tožeča stranka je dne 20. 5. 2011 predložila izvedensko mnenje, iz katerega izhaja zelo huda trajna invalidnost tožnika, to mnenje je bilo posredovano cenzorju tožene stranke, ki je 30. 5. 2011 podal oceno 100 % invalidnosti po splošnih pogojih. Na tej podlagi je tožena stranka nemudoma stopila v stik s tožečo stranko za sklenitev sodne poravnave.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Tožena stranka utemeljeno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti za plačane zneske zavarovalnine na podlagi sklenjenih dveh pogodb o nezgodnem zavarovanju. Iz nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik naslovil na toženo stranko odškodninski zahtevek za izplačilo zavarovalnine dne 27. 2. 2008, vendar je tožena stranka zavrnila plačilo, sklicujoč se na ugotovitve zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, da so pri tožniku v urinu dokazali prisotnost mamil. Tožeča stranka ji je nato 18. 4. 2008 posredovala mnenje sodne izvedenke za forenzično toksikologijo glede ocene zmanjšanja psihofizičnih sposobnosti tožnika pred nezgodo zaradi prisotnosti mamila v urinu. Tožena stranka je zahtevala še izvedensko mnenje na podlagi analize prisotnosti mamil v krvi pred prometno nezgodo. Izvedenec za sodno medicino je dne 14. 9. 2010 izdelal izvedensko mnenje o morebitnem vplivu mamil še na podlagi analize rezultatov v tožnikovi krvi. Pravdni stranki sta sklenili sodno poravnavo za plačilo zavarovalnine (brez zamudnih obresti in stroškov) dne 15. 7. 2011. 7. Kdaj nastane obveznost zavarovalnice izplačati zavarovalnino ali odškodnino v primeru nastanka zavarovalnega primera, izhaja iz določbe 943. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči rok izplačila od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj ali znesek njene obveznosti (drugi odstavek 943. člena OZ). Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pa je materialnopravna podlaga za ugotovitev dospelosti dajatve zavarovalnice tudi v določbah splošnih pogojev zavarovanja, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe. Po teh določbah denarna terjatev zavarovalnice dospe v plačilo v 14 dneh po tem, ko je dajatvena obveznost zavarovalnice ugotovljena tako po temelju kot tudi po višini. Pri odločanju o spornem vprašanju, kdaj je zapadla obveznost tožene stranke, da izplača tožniku zavarovalnino iz zavarovalne pogodbe, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je, sklicujoč se na določila splošnih pogojev zavarovalnice štelo, da je obveznost tožene stranke nastopila že 27. 3. 2008 (to je 14 dni po prejemu obrazca za prijavo nezgode). Tožena stranka je namreč takrat razpolagala le z zapisnikom policije, iz katerega so razvidni rezultati toksikološke preiskave v urinu tožnika, ki so dokazovali prisotnost mamil v urinu. Šele izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. J. B. z dne 14. 9. 2010 pa je, na podlagi rezultatov opravljene toksikološke analize krvi, zanesljivo izključilo možnost, da je tožnik v času prometne nesreče vozilo upravljal pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, kljub temu, da je bila v urinu tožnika ugotovljena ob nesreči prisotnost metabolita THC. Toženi stranki zato ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti ter nekorektno in neprofesionalno ravnanje, ko je, po prejemu policijskega zapisnika in po prejemu mnenja izvedenke A. K. S., zahtevala dodatne preiskave krvi in izvedensko mnenje v smeri ugotavljanja vzročne zveze med prisotnostjo mamila v urinu ter morebitne motene zavesti oziroma zmanjšane duševne zmožnosti tožnika pred nesrečo zaradi uživanja mamil, kar je po splošnih zavarovalnih pogojih izključitveni razlog v primeru zahteve za plačilo zavarovalnine. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti od 16. 9. 2010 dalje. Tožena stranka je namreč na glavni obravnavi 15. 7. 2011 sama navedla, da je tega dne prejela izvedensko mnenje dr. J. B. in obstoj temelja njene odškodninske obveznosti priznala. Brez dvoma pa je takrat tudi razpolagala z obširno zdravstveno dokumentacijo, ki je izkazovala obseg poškodbe. Na tej podlagi pa bi njeni zdravniki cenzorji lahko ocenili tudi višino invalidnosti kot podlago za izplačilo zavarovalnine. Pritožbeno sodišče je zato ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP.

8. Tožeča stranka pa nima prav, ko se v pritožbi sklicuje na tek zakonskih zamudnih obresti do 8. 8. 2011. Takrat ji je tožena stranka nesporno izplačala zneske po sodni poravnavi, sklenjeni na glavni obravnavi dne 15. 7. 2011. Po tej poravnavi je bila tožena stranka zavezana najkasneje 8. 8. 2011 plačati tožeči stranki v poravnavi dogovorjene zneske za invalidnost, dnevno nadomestilo, bolnišnično nadomestilo in zapadlo nezgodno rento ter bodočo nezgodno rento, kar je po navedbah tožeče stranke tudi storila. Tožena stranka torej glede plačila v sodni poravnavi dogovorjenih zneskov ni bila v zamudi, zato od 15. 7. 2011 tožnik ni upravičen do plačila zamudnih obresti. Dolžnik namreč pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ).

9. Tožnik prav tako neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka. Če pravdni stranki skleneta sodno poravnavo in tudi v primeru, če skleneta delno sodno poravnavo oziroma če se v sodni poravnavi glede povračila pravdnih stroškov ničesar ne dogovorita, mora sodišče o pravdnih stroških, o katerih sta sklenili sodno poravnavo, odločiti po prvem odstavku 159. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, o drugih stroških pa v skladu z drugimi pravili za povrnitev stroškov (na primer po določbi 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo navedeni določbi, torej pravilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno, ter kot dopolnilni kriterij tudi določbo 154. člena ZPP. Z obravnavano sodbo je namreč prvostopenjsko sodišče odločilo le še o stranskih terjatvah tožnikovega zahtevka, pri čemer je glede teh vsaka stranka le deloma zmagala v tej pravdi.

10. Pritožbeno sodišče je zato v preostalem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke ter sodbo v nespremenjenem delu potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. v zvezi z določbo 154. in 155. člena ZPP. Uspeh tožene stranke s pritožbo je glede na celoto šteti kot sorazmerno majhen uspeh, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa tudi ne predstavlja potrebnega stroška postopka. Zato je prav, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.