Jedro

O pravici do nadomestila (o višini nadomestila) za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, odloča zavod po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Zavod skladno s Pravilnikom o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, ki jo obračuna na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače (16. člen Pravilnika). Če se delavec (ali funkcionar kot tožnica), z višino nadomestila, ki gre v breme zavoda, ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Tožnici je torej pravica do pravnega varstva v zvezi s pravilno odmero nadomestila za čas bolniškega staleža nad 30 delovnih dni zagotovljena v ustreznem postopku, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 19. 4. 2024 in zoper sklep z dne 8. 5. 2024 se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19. 4. 2024 tožbo zavrglo, ker v sporu ni podana sodna pristojnost. S sklepom z dne 8. 5. 2024 je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene potrebne stroške postopka v znesku 275,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper oba sklepa se s posamičnima pritožbama pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ji sodišče odreka pravico do pravnega varstva v odnosu do delodajalca. Meni, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 21/2023. Tožnica se sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevah Pdp 106/2022, ki jo prilaga in predlaga, da se tam zapisani razlogi štejejo kot sestavni del obrazložitve te pritožbe. Nadomestilo plače je urejeno v Zakonu o delovnih razmerjih, gre za uveljavljanje denarnega zahtevka delavca zoper delodajalca, ki je zavezan za izplačilo nadomestila, pri čemer ni pomembno, da gre v nadaljevanju dejansko za izplačilo v breme zdravstvenega zavarovanja. Obračun delodajalca je osnova za nadomestilo. Če delodajalec nepravilno izračuna nadomestilo, tudi delavec od zavarovanja ne more zahtevati več, kot mu priznava delodajalec. Izplačilo, ki je bilo tožnici izvedeno v letu 2017 ni predstavljajo poračuna, temveč naknadno, z zamudo izvršeno plačilo, ki je bilo tožnici priznano že v letu 2016 in bi se moralo tudi upoštevati pri dohodku iz tega leta. Ker je sklep o zavrženju tožbe z dne 19. 4. 2024 nezakonit, je posledično nezakonit tudi sklep o odmeri stroškov postopka z dne 8. 5. 2024. V obeh pritožbah priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po preizkusu izpodbijanih sklepov sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbah tožnice in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje pravilni in zakoniti. Prvostopenjsko sodišče ju je utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti pavšalno očitanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

6. Pristojnost se presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.). Vsebino spora tako določata predvsem tožbeni zahtevek in pravna podlaga, ki se navaja v tožbi.1

7. Tožnica opravlja sodniško funkcijo na sodišču A. Ker je od 8. 5. 2017 v neprekinjenem bolniškem staležu, ji tožena stranka od 19. 6. 2017 izplačuje nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja. Tožnica za obdobje od 1. 2. 2023 do 31. 1. 2024 vtožuje plačilo razlik v nadomestilu plače, ker so bile po njenem mnenju pri izračunu nadomestila napačno upoštevane le plače, ki so ji bile izplačane v letu 2016, ne pa tudi poračun plač iz naslova napredovanj, ki se je nanašal na leto 2016, dejansko pa ji je bil izplačan v naslednjem koledarskem letu, torej v letu 2017. Predmet zahtevka je tako plačilo razlike nadomestila plače zaradi upoštevanja različne osnove pri izračunu nadomestila za primer daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, ki gre v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Gre za razliko med nadomestilom, ki ga je tožnici v breme ZZZS izplačala tožena stranka in je bilo toženi stranki tudi že refundirano ter nadomestilom plače, ki bi tožnici pripadalo po njenem mnenju in izračunu.

8. Glede na tožbene navedbe je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo zaradi neobstoja sodne jurisdikcije, saj je za odločanje (najprej) pristojen upravni organ (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije).

9. Pravica delavca do nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni do 30 delovnih dni je pravica delavca iz delovnega razmerja in jo je dolžan zagotavljati delodajalec, ki nadomestilo izplača iz lastnih sredstev (tretji odstavek 137. člena ZDR-1 v zvezi z osmim odstavkom 137. člena ZDR-1). Pravica do nadomestila plače zaradi bolezni nad 30 delovnih dni pa je izvorna pravica posameznika iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (primerjaj 2. točko drugega odstavka 13. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ter prvo alinejo prvega odstavka 81. člena ZZVZZ). S pravico do nadomestila plače se zagotavlja socialna varnost delavca (zavarovanca) v primeru različnih vzrokov, zaradi katerih utemeljeno ne more opravljati dela. Višino nadomestila v breme ZZZS določa prvi odstavek 31. člena ZZVZZ oziroma v povezavi z njim prvi odstavek 140. člena oziroma 4. točka prvega odstavka 141. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ). O pravici do nadomestila odloča na prvi stopnji območna enota Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in na drugi stopnji Direkcija zavoda (prvi odstavek 84. člena ZZVZZ), in sicer po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, če ni z ZZVZZ drugače določeno (85. člen ZZVZZ).

10. Pravico do nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela ureja tudi 137. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), pri čemer je delodajalec zavezanec za plačilo le za prvo obdobje (30 delovnih dni oziroma po uveljavitvi ZDR-1C od 1. 3. 2022 do 31. 12. 2023 20 delovnih dni); za primer daljše neprekinjene odsotnosti, za kar gre pri tožnici, pa delodajalec le izvede plačilo v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tretji odstavek 137. člena ZDR-1, 29. člen ZZVZZ in prvi ter drugi odstavek 137. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Nadomestila plač od 31. delovnega dne dalje izplačujejo zavarovancem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja sicer njihovi delodajalci (tretji odstavek 137. člena ZDR-1), katerim ZZZS povrne izplačana nadomestila po vložitvi zahtevka za refundacijo (229. člen Pravil OZZ v zvezi z 29. členom ZZVZZ), vendar pa je materialno pravni zavezanec za plačilo nadomestila plače od 31. delovnega dne dalje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zgolj tehnična izvedba plačila ni bistvena za presojo narave pravice, da bi šteli, da gre za pravico iz delovnega razmerja, ki bi bila predmet urejanja med delavcem in delodajalcem (odločba US RS Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013). Ker to ni, tožnica neutemeljeno oporeka, da ji sodišče odreka pravico do pravnega varstva v odnosu do delodajalca.

11. O pravici do nadomestila (o višini nadomestila) za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, kot že navedeno, odloča zavod po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Zavod skladno s Pravilnikom o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, ki jo obračuna na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače (16. člen Pravilnika). Če se delavec (ali funkcionar kot tožnica), z višino nadomestila, ki gre v breme zavoda, ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). Tožnici je torej pravica do pravnega varstva v zvezi s pravilno odmero nadomestila za čas bolniškega staleža nad 30 delovnih dni zagotovljena v ustreznem postopku, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

12. Ker je odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).

13. Tožnica se neustrezno sklicuje na razloge pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 106/2022 in s tem v zvezi na odstop od sodne prakse. Razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče podalo v tem razveljavitvenem sklepu so bili v nadaljevanju preko zadeve Pdp 568/2022 (ki je bila izdana v ponovljenem postopku) v celoti presojani s strani Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 21/2023. Zmotna je zato tudi pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na ta sklep Vrhovnega sodišča. Ker se citirana zadeva prav tako nanaša na plačilo razlike v nadomestilu plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu (gre celo za spor med istima strankama, v katerem je tožnica ravno tako kot v tem sporu od tožene stranke uveljavljala razliko nadomestila plače, zgolj za različno obdobje), bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen.

14. Tožnica sklep o stroških postopka z dne 8. 5. 2024 izpodbija zgolj po temelju. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna, je pravilen tudi sklep z dne 8. 5. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje tožnici, ki v sporu ni uspela, pravilno naložilo v plačilo potrebne stroške postopka nasprotne stranke v znesku 275,40 EUR.

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi tožnice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na odločilne pritožbene razloge (360. člen ZPP). Ker drugi to niso, se do njih ne opredeljuje.

17. Ker tožnica s pritožbama ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

1 Primerjaj sklep VSRS VIII R 121/2006 z dne 18. 10. 2006 in sklep VSL II Cp 2022/2016 z dne 19. 10. 2016.