Up-115/95

24.4.1996

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe P.P. d.o.o. L., ki jo zastopa direktor V.P. na seji senata dne 24.4.1996

S K L E N I L O

Ustavna pritožba P.P. d.o.o., L. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. III Ips 84/94 z dne 18.5.1995 se ne sprejme.

O B R A Z L O Ž I T E V

A.

1.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je to spremenilo sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 27.1.1994 št. Cpg 1685/93 in Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 6. 1993, št. VIII Pg 461/93 tako, da je izreklo, da je nična prodajna pogodba, s katero je podjetje P. p.o. L. prodalo ustavnemu pritožniku 668 desettisočink stavbe v Č. u. v L. (v naravi poslovni prostori v IV. nadstropju v izmeri 360,75 m2 in v V. nadstropju v izmeri 118,50 m2), ki stoji na parceli štev. 1002 k.o. A. Vrhovno sodišče je ugotovilo ničnost navedene prodajne pogodbe, ker naj bi šlo za razpolaganje z nepremičnino oziroma premoženjem, glede katerega je obstajala dolžnost vrnitve po Zakonu o denacionalizaciji. Takšna razpolaganja so po določbi drugega odstavka 88. člena navedenega zakona nična.

2.Pritožnik navaja, da so mu bile z izpodbijano odločbo kršene naslednje ustavne pravice:

-enakost pred zakonom (14. člen Ustave),

-uresničevanje in omejevanje pravic (15. člen Ustave),

-pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave),

-pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

3.Enakost pred zakonom naj bi Vrhovno sodišče prekršilo s tem, da je uporabilo določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji, ni pa upoštevalo, da se nepremičnina, ki je bila predmet sporne pogodbe, nahaja v delu stavbe, ki predstavlja samostojno celoto, ki ni bila podržavljena in ni predmet vračanja po Zakonu o denacionalizaciji. Člen 14 Ustave naj bi bil kršen, ker je Vrhovno sodišče za enako dejansko stanje uporabilo povsem drug pravni standard oziroma normo, kot bi jo sicer smelo.

Posledica takšne napačne in samovoljne odločitve Vrhovnega sodišča naj bi bila kršitev pravice do zasebne lastnine, saj naj bi pridobitev lastnine lahko omejeval le zakon, ne pa sodišče samo. Kršitve 15. člena Ustave pritožnik ne utemeljuje posebej, navaja le, da se pri zahtevi za odpravo izpodbijane sodbe sklicuje na ustavno pravico iz četrtega odstavka 15. člena Ustave.

Kršitev določbe 25. člena Ustave pa pritožnik utemeljuje z navedbo, da se v konkretni zadevi sploh ni mogel pritožiti (očitno zato, ker je na prvi in drugi stopnji v pravdi zmagal, šele Vrhovno sodišče pa je odločilo v njegovo škodo).

B.

4.Pritožnik ni uspel utemeljiti, zakaj naj bi mu bila z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča prekršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Smiselno zatrjuje le napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjevane nepravilnosti pa same po sebi, tudi če bi jih Vrhovno sodišče res zagrešilo, ne pomenijo kršitve 14. člena Ustave. Enakost bi bila prekršena, če bi Vrhovno sodišče v izpodbijani odločbi razsodilo napak in drugače kot sicer odloča v podobnih ali enakih zadevah.

5.Ravno tako pritožnik ni uspel izkazati kršitve pravice do zasebne lastnine. Tudi glede kršitve te pravice ne ponuja drugih utemeljitev kot to, da je izpodbijana odločba napačna. Zatrjevana pravna ali dejanska nepravilnost sodnih odločb v civilnih zadevah pa še ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine. V vseh civilnih sporih gre za premoženjske pravice in vsaka nepravilna odločitev sodišča še ne more biti podlaga za uspešno uveljavljanje ustavne pritožbe zoper pravnomočne sodne odločbe. V konkretnem primeru pa je sodišče sploh poseglo samo v obligacijsko razmerje tako, da je odpravilo pravno podlago za nastanek pravic, zaradi česar imata obe stranki pogodbenega razmerja zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve. Če se bo v denacionalizacijskem postopku izkazalo, da ne obstaja dolžnost vračanja premoženja, ki je bilo predmet sporne pogodbe, bosta stranki lahko ponovno sklenili enako ali podobno pogodbo, dotlej pa razpolagata vsaka z ustrezno (proti)vrednostjo dogovorjenih in že izpolnjenih, pa potem vrnjenih izpolnitev oziroma nasprotnih izpolnitev.

6.Kršitve četrtega odstavka 15. člena Ustave ni pritožnik z ničimer utemeljil, Ustavno sodišče samo pa iz njegovih navedb tudi ni moglo najti kršitve te določbe.

7.Pritožnikova navedba, da mu je bila kršena pravica do pravnega sredstva, temelji očitno na tem, da je prvo zanj neugodno odločbo v zadevi izdalo Vrhovno sodišče po zahtevi državnega tožilca za varstvo zakonitosti. Zoper takšno odločitev pa ni na razpolago nobenega rednega ne izrednega pravnega sredstva. Dejstvo, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano odločbo spremenilo odločbi nižjih sodišč in odločilo v škodo pritožnika, ne pomeni kršitve njegove pravice do pravnega sredstva. Enako stališče je glede tega vprašanja Ustavno sodišče sprejelo v zadevi Up-13/92. Pritožnik je kot tožena stranka imel v kontradiktornem postopku pred sodiščem prve stopnje tako glede uveljavljanja in ugotavljanja dejanskega stanja kot glede uveljavljanja pravnih stališč na razpolago enaka orožja kot tožeča stranka. Po izdani sodbi je imel enako kot tožeča stranka na razpolago pritožbo, s čimer mu je bila zagotovljena pravica po 25. členu Ustave . Četudi v konkretni zadevi ni imel pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva, ker je na prvi stopnji uspel, je imel v postopku po pritožbi, ki jo je vložila tožeča stranka, in pozneje v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti, ponovno enakopraven položaj kot tožnik oziroma vložnik zahteve za varstvo zakonitosti - svoja stališča do pritožbenih navedb je lahko v celoti uveljavljal v odgovoru na pritožbo oziroma na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, kar pomeni, da je instančno sodišče moralo v postopku po vloženem pravnem sredstvu obravnavati in odločiti o njegovih ugovorih zoper vložena pravna sredstva po enakih kriterijih kot o zahtevkih stranke, ki je pravno sredstvo vložila.

V postopku s pravnimi sredstvi je bilo s tem pritožniku zagotovljeno enako varstvo pravic (čl. 22 Ustave) ter pravica do sodnega varstva v skladu s 23. členom Ustave ter 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Ob ugotovitvi, da je tudi v postopku z vsemi pravnimi sredstvi potrebno zagotoviti spoštovanje teh pravic, pa je potrebno poudariti, da je pritožba redno pravno sredstvo proti odločbam sodišč na prvi stopnji in več od tega 25. člen Ustave ne zagotavlja. Takšna je ureditev tudi po EKČP, ki sicer pravice do pritožbe v civilnih zadevah sploh ne zagotavlja, pač pa je

s 7. Protokolom k tej konvenciji zagotovljena pravica do pritožbe v kazenskih postopkih. Vendar je tudi ob tem kot nesporno sprejeto stališče, da se ta pravica nanaša le na sodne odločbe, izdane na prvi stopnji (še pri tem je mogoča izjema, če je na prvi stopnji sodilo najvišje sodišče v državi). Ureditev pravice do pritožbe je potrebno presojati tudi z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu EKČP. Upoštevati je potrebno, da je predvsem v interesu strank, da so možnosti vlaganja pravnih sredstev omejene, saj je to nujno za uresničitev pravice do sodnega varstva, njen neločljiv del pa je tudi zahteva, da sodišče brez nepotrebnega odlašanja odloči dokončno in z učinkom pravnomočnosti. Tudi iz tega razloga je nesprejemljivo stališče, da bi morala tudi proti odločbam Vrhovnega sodišča biti zagotovljena pravica do pritožbe ali da bi smelo Vrhovno sodišče tudi v primeru, ko je sporna zgolj pravilnost uporabe prava, izpodbijano sodbo le razveljaviti in bi se nato ponovno izvedel postopek na prvi stopnji s ponovno pravico do pritožbe.Takšno odlašanje dokončne in zavezujoče odločitve v sporu ter s tem tudi povečevanje pravdnih stroškov ne bi omogočalo učinkovitega pravnega varstva in bi bilo zato v nasprotju s 23. členom Ustave in 6. členom EKČP. Poleg tega pa možnost, da Vrhovno sodišče v sporu odloči dokončno in meritorno, najbolj učinkovito zagotavlja enotno uporabo prava v državi in s tem uresničitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) kot izraz splošnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave).

8. Ker z izpodbijano odločbo očitno niso bile kršene ustavne pravice pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana dr. Janez Šinkovec in Franc Testen.

Predsednik senata mag. Janez Snoj