Jedro

Tožnik ne izkazuje pogojev trajnejše nelikvidnosti oziroma izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati in bi mu zaradi tega nastala hujša gospodarska škoda ter bi mu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Tožnik posluje še naprej kljub oteženi situaciji v dejavnosti gradbeništva in prevozništva in na trgu pridobiva prihodke, zato ne izpolnjuje pogoja za obročno plačilo davčnega dolga. Ugodnejši način plačila davčnega dolga se lahko uporablja le v izjemnih primerih, ki povsem blokirajo posameznega davčnega zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ zahtevek tožnika za odlog oziroma obročno plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dohodka iz dejavnosti v višini 7.514,66 EUR, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih pri zasebnikih v višini 48.273,00 EUR, davka in prispevke od zaposlenih pri zasebnikih v višini 25.053,80 EUR in davka na dodano vrednost v višini 11.243,44 EUR zavrnil (točka 1. izreka odločbe), prav tako je zavrnil zahtevek tožnika z dne 19. 8. 2011 za odlog oziroma obročno plačilo dolga iz naslova dohodnine v višini 361,22 EUR ter davka od dohodka iz premoženja v višini 238,37 EUR (točka 2. izreka odločbe).

O zahtevku iz točke 1. izreka izpodbijane odločbe je davčni organ odločal na podlagi določbe 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki obravnava odlog in obročno plačevanje davčnega dolga v primerih hujše gospodarske škode, po katerem odpis obveznosti ni dovoljen, davčni organ pa lahko dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti in izgubi prihodkov ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda kot je prenehanje poslovanja in bi davčnemu zavezancu dolg ali obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Ob presojanju ali tožnik izpolnjuje pogoje za obročno plačilo obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dohodka iz dejavnosti, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od zaposlenih pri zasebnikih, davka in prispevke od zaposlenih pri zasebnikih in davka na dodano vrednost je davčni organ uporabil dokazila, ki jih je davčni zavezanec priložil k vlogi z dne 19. 8. 2011. Vpogledal je v izkaz poslovanja izida za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 7. 2011, bilanco stanja na dan 31. 7. 2011, izpisek odprtih kratkoročnih terjatev do kupcev v državi ter kratkoročne obveznosti do dobaviteljev v državi na dan 24. 8. 2011, plan denarnih tokov za obdobje od septembra 2011 do avgusta 2012 ter plan prihodkov in odhodkov za obdobje od septembra 2011 do avgusta 2012, izpis prometa na transakcijskem računu, odprtem pri A. d.d. za obdobje od 19. 8. 2010 do 19. 8. 2011, izpis prometa na transakcijskem računu, odprtem pri B. d.d. za obdobje od 19. 8. 2010 do 19. 8. 2011, potrdilo o plačilni sposobnosti B. d.d. za leto 2010 in A. d.d. za leto 2011, izpis odprtih postavk na dan 31. 12. 2010 do C. d.o.o. in D. d.o.o., izpis stanja na računu A. d.d. in B. d.d., letno pogodbo s E. d.d., izpis odprtih postavk na dan 31. 12. 2010, sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z istega dne, predlog za izvršbo do dolžnika F. d.o.o., sklep o izvršbi dolžnika G. d.o.o., plačilni nalog Okrožnega sodišča v Mariboru zaradi tožbe H. d.o.o., sklep o izvršbi dolžnika I. d.o.o., povabilo k postopku mediacije tožene stranke I. d.o.o., pogodbo o dolgoročnem kreditu z A. zaradi najema kredita v višini 200.000,00 EUR, podizvajalsko pogodbo o oddaji prevoznih in strojnih storitev med zavezancem in J. d.o.o., ki velja od 1. 10. 2010 za nedoločen čas ter kooperantsko pogodbo zaradi izvedbe kooperantskih del s strani investitorja K. d.d.. Tožnik ima od leta 1995 registrirano dejavnost firmo L. s.p., od 8. 4. 2010 pa je edini družbenik in direktor kapitalske družbe H. d.o.o. z osnovnim kapitalom 7.500,00 EUR, ki v letu 2010 ni imela prihodkov od prodaje.

V zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz 102. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec k vlogi priložiti dokaze, ki izkazujejo naslednje pogoje (kumulativno) in sicer, da je trajno nelikviden ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov, trajna nelikvidnost ali izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov pa je nastala iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati. Davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda, odlog plačila davka oziroma obročno plačevanje davka bi omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobneje so pogoji razdelani v 40. členu Pravilnika o izvrševanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Po analizi prejetih dokazov s strani tožnika prvostopenjski organ ocenjuje, da s plačilom davčnega dolga davčnemu zavezancu ne grozi hujša gospodarska škoda. Davčni zavezanec posluje in na trgu pridobiva dohodke, kar izhaja tudi iz predložene dokumentacije. Zato se tožniku ne more dovoliti odlog oziroma obročno plačilo obveznosti iz 1. točke izpodbijane odločbe.

Glede izpolnjevanja pogojev za odlog oziroma obročno plačilo obveznosti iz naslova dohodnine ter davka od dohodka iz premoženja (točka 2. izreka izpodbijane odločbe) pa je davčni organ zahtevek obravnaval po določbi 101. člena ZDavP-2. Po tej določbi lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev ali določi, da se davčnemu zavezancu davek v celoti ali deloma odpiše, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Ta določba se v celoti uporablja za samostojne podjetnike, če ne gre za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, kot je na primer dohodnina ter davek od dohodkov iz premoženja. V petem odstavku 101. člena ZDavP-2 je določeno, da davčni organ ne more odobriti odpisa odloga in obročnega plačevanja davka v skladu s tem členom, in sicer za akontacije davka in davčni odtegljaj, če ni z zakonom drugače določeno. Obveznosti davčnega zavezanca iz naslova davka od dohodka iz premoženja imajo naravo akontacije davka, zaradi česar davčnemu zavezancu v skladu z navedenimi zakonskimi določili, za to vrsto obveznosti ni mogoče dovoliti odloga oziroma obročnega plačila. Zato je davčni organ v nadaljevanju presojal, ali davčni zavezanec – tožnik izpolnjuje pogoje za odlog oziroma obročno plačilo dolga iz naslova dohodnine. Ob presoji izpolnjevanja teh pogojev se je davčni organ oprl na določbo 29. člena Pravilnika, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe o odpisu, odlogu ali obročnem plačilu davka na podlagi podatkov, navedenih v vlogi in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu, ki je podal vlogo, ugotoviti višino dohodkov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov z zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge, prihrankov in premoženjsko stanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Zato je davčni organ po uradni dolžnosti pridobil podatke o članih gospodinjstva iz centralnega registra prebivalstva, podatke B. in A. d.o.o. Iz uradnih evidenc je razvidno, da ima davčni zavezanec prijavljeno skupno gospodinjstvo z N.N. in O.O. V nadaljevanju izpodbijane odločbe davčni organ natančno povzame premoženjsko stanje za N.N. ter O.O. ter tožnika. Po določbi 36. člena Pravilnika davčni organ lahko dovoli odlog oziroma obročno plačilo zapadle davčne obveznosti zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, to je 459,04 EUR. Po ugotovitvah davčnega organa je v šestih mesecih pred vložitvijo vloge dohodek na družinskega člana davčnega zavezanca znašal 857,32 EUR in presega s Pravilnikom določen znesek za odlog oziroma obročno plačilo dolga. Zato se davčnemu zavezancu ne more dovoliti odloga oziroma obročnega plačila dolga iz naslova dohodnine.

Tožena stranka je vpogledala v izpodbijano odločbo in listine v spisu in se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno. Tožniku pojasnjuje, da je mogoče omogočiti odobriti odlog ali obročno plačilo le v primeru, da so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 40. členu Pravilnika. Podrobnejši kriterij, kdaj zavezancu grozi hujša gospodarska škoda so določeni v 43. členu Pravilnika. Ta člen določa, da zavezancu grozi hujša gospodarska škoda zlasti, če zavezancu grozi, da bo nastopilo finančno stanje zaradi katerega njegovo premoženje ne bo zadoščalo za poplačilo vseh dolgov, ki jih ima do upnikov (prerazdolženost) ali da davčnemu zavezancu grozi, da bo moral iz poslovnih razlogov odpovedati delovno razmerje večjemu številu delavcev. V obravnavanem primeru je ugotoviti, da ima tožnik premoženje, ki zadošča za poplačilo vseh dolgov. Tožnik ne navaja, da mu grozi odpustitev večjega števila delavcev. Zato je izpodbijana odločba pravilna, saj tožnik ni dokazal, da mu grozi hujša gospodarska škoda.

Tudi glede odločitve iz 2. točke izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da potem, ko je prvostopenjski organ preverjal ali tožnik izpolnjuje pogoje za odlog ali obročno plačilo dolga iz naslova dohodnine, pravilno ugotovil, da njihov povprečni dohodek (članov gospodinjstva) na družinskega člana znaša 857,32 EUR in tako presega višino, do katere je mogoče odlog ali obročno plačilo davčnega dolga.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, saj meni, da izpolnjuje zakonite pogoje za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga. Kar se tiče opredmetenih osnovnih sredstev so to tovorna vozila, ki jih ima tožnik na lizing in ima zato obveznosti do virov sredstev, ki jih je treba upoštevati. Tožnik opravlja dejavnost prevozništva in nizkih gradenj, kar pomeni uporabo kamionov za prevoz gradbenega materiala in težke gradbene mehanizacije. Že iz narave stvari je jasno, da bi moral tožnik v primeru odprodaje osnovnih sredstev odpuščati delavce. Že po logiki stvari je mogoče ugotoviti, da se delo brez osnovnih sredstev ne da opraviti in da bi v primeru odprodaje osnovnih sredstev tožnik moral odpustiti zaposlene delavce, zato ne drži kot trdi tožena stranka v izpodbijani odločbi, da tožnik ni izkazal trajnejše nelikvidnosti. Trajnejša nelikvidnost je v smislu postopka po predlogu za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga relativen pojem, ki ga je treba razlagati v kontekstu predloga. V tožnikovem primeru je gotovo, da je tožnik že v stanju nelikvidnosti, kar izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane odločbe, da ima blokirana sredstva na transakcijskem računu. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in obe odločbi odpravi in da tožeči stranki dovoli odlog plačila davčnega dolga za obdobje 24 mesecev od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje dalje ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS). Izpodbijana odločba temelji na stališču, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za obročno plačilo davka po 102. členu ZDavP-2 v povezavi s 40. členom do 43. členom Pravilnika.

Po 102. členu ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let, dovoli plačilo davka največ v 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi plačilne nezmožnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanja davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejše kriterije in način ugotavljanja hujše gospodarske škode v skladu s 102. členom ZDavP-2 določa Pravilnik v členih 40 do 43. Po 40. členu Pravilnika so kriteriji za ugotavljanje hujše gospodarske škode v skladu s 102. členom ZDavP-2, ki jih davčni organ pred izdajo odločbe o odlogu plačilu oziroma obročnem plačevanja davka upošteva na podlagi podatkov, navedenih v vlogi, in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu: da je davčni zavezanec plačilno nezmožen ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov; da je plačilna nezmožnost ali izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov nastala iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati; da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda; da bi odlog plačila davka ali obročno plačevanja davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode.

Prvostopenjski organ je natančno proučil vlogo tožeče stranke, pregledal je priložena dokazila ter pridobil podatke o premoženjskem stanju o tožeči stranki tudi po uradni dolžnosti.

V izčrpni obrazložitvi je prvostopenjski organ, tudi po presoji sodišča, pravilno zaključil, da tožnik ne izkazuje pogojev trajnejše nelikvidnosti oziroma izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati in bi mu zaradi tega nastala hujša gospodarska škoda ter bi mu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Tožnik posluje še naprej kljub oteženi situaciji v dejavnosti gradbeništva in prevozništva in na trgu pridobiva prihodke, zato tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje pogoja za obročno plačilo davčnega dolga. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da se ugodnejši način plačila davčnega dolga lahko uporablja le v izjemnih primerih, ki povsem blokirajo posameznega davčnega zavezanca.

Kot opozarja že tožena stranka, je tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011, ki je prvi odstavek 228. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) razveljavilo v delu, ki se glasi: „odpisuje delno, odpisuje oziroma dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje skladno s kriteriji, ki jih določi Svet zavoda“, kolikor se nanaša na zavarovance iz 13. in 14. člena ZPIZ-1, v 15 točki zapisalo, da delodajalci, izplačevalci plač morajo plačati prispevke po tem zakonu ob izplačilu plače za vsakega posameznega delavca. Zato določba, ki omogoča, da delodajalec izposluje odlog, obročno plačilo ali odpis prispevkov, posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Nenazadnje pa tudi določba prvega odstavka 110 člena ZDavP-2 določa, da se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporablja za prispevke za zdravstveno zavarovanje, za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. Zato dolga iz naslova teh prispevkov ni mogoče poravnavati obročno.

Tožnik posebnih ugovor glede zavrnitve obročnega plačila dolga iz naslova dohodnine in davka od dohodkov iz premoženja, ni imel, zato je sodišče zakonitost izpodbijanje odločbe v tem delu presodilo zgolj po uradni dolžnosti in ugotavlja, da je odločitev pravilna in na na zakonu utemeljena.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.