Jedro

Sodišče ne ugotavlja dejstev, ki jih stranke niso navajale in ne izvaja dokazov, ki jih stranke niso predlagale, saj v tej pravdi ne gre za uveljavljanje zahtevka, s katerim stranke ne bi smele prosto razpolagati (7. člen ZPP). Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo neprerekane trditve tožnika in dokaze, ki jih je v dokaz svojih trditev predložil, pravilno je presodilo, da je z njimi svoje trditve tudi dokazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I, III in V izreka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: - da je toženec dolžan v roku 8 dni tožniku plačati 1.240,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.163,39 EUR od 29. 8. 2018 dalje do plačila, od zneska 76,78 EUR pa od 7. 9. 2018 dalje do plačila, na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika (točka I izreka), - da se zavrne presežni tožbeni zahtevek za plačilo še zneska 0,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2018 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 76,78 EUR od 29. 8. 2018 do vključno 6. 9. 2018 (točka II izreka), - da je toženec dolžan tožniku v roku 8 dni plačati izvršilne stroške 118,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2018 do plačila na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika (točka III izreka), - da se zavrne zahtevek v presežku za plačilo še nadaljnjih 12,75 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2018 dalje do plačila (točka IV izreka), - da je toženec dolžan v roku 8 dni tožniku povrniti stroške pravdnega postopka 270,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila in na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika (točka V izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v zanj neugodnih delih odločitve, ni pa konkretizirano uveljavljal pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz pritožbe smiselno izhaja, da se je toženec že zoper sklep o izvršbi pritožil s trditvijo, da ni sklepal naročniškega razmerja s tožnikom. Zatrjeval je, da je tožnikom imel sklenjeno naročniško razmerje leta 2011 in 2012, naročnino in opremo je pošteno poravnal. Leta 2017 in 2018, kot se mu očita v sodbi sodišča prve stopnje, pa ni sklepal naročniškega razmerja. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je sodišče zaprosil, naj preveri resničnost podatkov, ki jih je podal upnik. Od tožnika ni prejel nobenih aparatov, kot mu sodišče nalaga v izpodbijani sodbi, sodišče še enkrat prosi, naj preveri resničnost tožnikovih podatkov. Predlagal je razveljavitev sodbe.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni pravdi gre za postopek v sporu majhne vrednosti, ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (443. člen ZPP). Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Pritožba ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobene od tistih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja naslednje ugotovljeno dejansko stanje: - toženec na vlogo tožnika z dne 18. 12. 2018, s katero je ta dopolnil tožbo, ni odgovori v roku 8 dni od vročitve le-te in poziva, naj odgovori nanjo, - nobena pravdna stranka ni zahtevala izvedbe naroka za glavno obravnavo, - tožnik je dokazal, da je s tožencem sklenil več pogodb, in sicer kar šest pogodb o naročniškem razmerju in nakupu opreme, katerih vsebino je sodišče prve stopnje povzelo v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ugotovilo, da je bil pogodbeni predmet vzpostavljeno naročniško razmerje med pravdnima strankama in toženčev nakup določno opredeljene opreme, za katero je bil tožencu priznan določen popust pri ceni pod pogojem, da se naročniško razmerje ne bo prekinilo pred iztekom 24 mesecev od sklenitve vsake pogodbe, v pogodbah sta pravdni stranki dogovorili tudi uporabo splošnih pogojev poslovanja tožnika z vsemi prilogami in cenik storitev, - da je tožnik dokazal s predloženimi računi (s 26 predloženimi računi, katerih številko, datum izdaje, vsebino zaračunane storitve in njeno ceno ter zapadlost računov je sodišče prve stopnje natančno povzelo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe) svojo terjatev v skupnem znesku glavnice 1.163,39 EUR, ki je toženec ni plačal, - da je toženec v zamudi s plačilom denarne obveznosti in zato dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki jih je tožnik obračunal od zneska posameznega vtoževanega računa od njegove zapadlosti do 28. 8. 2018 v skupni višini 76,78 EUR, - da toženčev dolg tako znaša na dan 28. 8. 2018 1.240,17 EUR, - da toženec višine vtoževane terjatve ni obrazloženo prerekal. 8. Toženec v pritožbi sicer smiselno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ko vztrajno trdi, da v letih 2017 in 2018 ni sklepal naročniškega razmerja s tožnikom in da od tožnika ni prejel nobenih telefonskih aparatov. Glede na uvodoma obrazloženo pritožbeni razlog zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten.

9. Iz vročilnice pri list. št. 60 spisa izhaja, da so bili tožencu 14. 1. 2019 vročeni tožnikova dopolnitev tožbe s prilogami in pozivom za odgovor v roku 8 dni, tožencu so torej bile vročene tudi priloge - pogodbe in računi, ki so podlaga tožbenemu zahtevku. Toženec bi lahko konkretno pojasnil razloge za svoje trditve, da naročniško razmerje med njim in tožnikom ne obstaja in lahko bi tudi predlagal dokaze za te svoje trditve. Sodišče ne ugotavlja dejstev, ki jih stranke niso navajale in ne izvaja dokazov, ki jih stranke niso predlagale, saj v tej pravdi ne gre za uveljavljanje zahtevka, s katerim stranke ne bi smele prosto razpolagati (7. člen ZPP). Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo neprerekane trditve tožnika in dokaze, ki jih je v dokaz svojih trditev predložil, pravilno je presodilo, da je z njimi svoje trditve tudi dokazal. 10. Določba 9. člena Obligacijskega zakonika določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Ob zgoraj povzetem ugotovljenem dejanskem stanju, na katero je pritožbeno sodišče vezano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pravice in obveznosti med pravdnima strankama pogodbeno urejene in da je bila toženčeva zaveza redno plačevati opravljene storitve po računih, ki jih je izdal tožnik. Pravilno je presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen v obsegu, kot mu je ugodilo v točki I izreka izpodbijane sodbe.

11. Pritožba izrecno ne izpodbija odločitev v točkah III in V izreka izpodbijane sodbe, to sta odločitvi o povrnitvi izvršilnih stroškov in stroškov pravdnega postopka. Obe odločitvi je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo v točkah 14, 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato po presoji pritožbenega sodišča tudi ti odločitvi nista obremenjeni z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma.

12. Glede na obrazloženo je sodba sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna, zato je pritožba v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je glede odločitev pod točkami I, III in V izreka (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka ni odločeno, ker jih toženec ni zaznamoval.