Jedro

Pritožnik z opozarjanjem zgolj na dele posameznih izpovedb ter posamezne okoliščine počne to, kar neutemeljeno očita sodišču prve stopnje - opozarja le na tisto, kar bi mu bilo lahko v korist, prezre pa celoto.

V sodni praksi je sprejeto stališče, da (v razmerju lastnik - nelastnik) stranka zadosti svojemu trditvenemu bremenu, če poleg trditve, da je nekdo brez plačila uporabljal njegovo nepremičnino, trdi tudi, da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. Tega pa tožnik ni trdil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje I. ugotovilo obstoj terjatev tožnikov do toženca v znesku 20.134,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje do plačila in 612,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje; II. ugotovilo obstoj terjatve prvega tožnika do toženca v znesku 858,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje; III. ugotovilo obstoj terjatve prvega tožnika do toženca v znesku 2.550,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje; IV. ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev toženca do tožnikov v znesku 24.155,08 EUR; V. tožencu naložilo, da tožnikoma solidarno plača 20.134,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje do plačila in 612,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje do plačila; v presežku (še za plačilo 541,64 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti od datuma posameznih plačil) je tožbeni zahtevek zavrnilo; VI. tožencu naložilo, da prvemu tožniku plača 858,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje do plačila; v presežku (plačilo 253,13 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti od datuma plačil posameznih zneskov) je zahtevek zavrnilo; VII. tožencu naložilo, da prvemu tožniku plača 2.550,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila; višji zahtevek (plačilo zneska 7.356,16 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo; VIII. tožencu naložilo, da tožnikoma solidarno povrne 4.705,24 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je pričanje druge tožnice bistveno, sodišče pa je njeno izpovedbo obravnavalo pavšalno, površno in pristransko. Iz nje izhaja, da dogovor ni bil tak kot se zatrjuje v tožbi, da uporaba prostorov pok. J. K. ni bila brezplačna in da je J. K. imel le eno posojilo iz katerega sta kasneje nastali dve terjatvi. V nadaljevanju povzema trditve tožnikov in ugotovitve sodišča prve stopnje. Da je dogovor obstajal, je prepričljivo trdila le priča E. K. Le ona je tudi trdila, da je J. K. dovolil brezplačno uporabljati prostor v svoji izključni lasti. Tožnikoma je uspelo dokazati le dva dolga, oba vezana na posojilo iz leta 2005. Gre za dolg do banke X (negativno stanje limita), poplačan leta 2009 in hipotekarni dolg iz leta 2012 (neodplačan del bančnega posojila in nepojasnjenih 2000 EUR), kar je poplačala D. G. Dolg iz leta 2009 je po izjavi I. K. poplačal pok. G. K. v zameno za uporabo poslovnega prostora. Drugih posojil pok. J. K. ni imel. Kljub temu sodišče ugotovi, da je J. K. zaradi poplačila dolga iz leta 2009 na G. K., ta pa na prvega tožnika, prenesel lastninsko pravico na parcelah 599/1-6 in 600/1-3, obe k. o. Y. Tega stališča sodišče ni spremenilo niti po predložitvi izvedeniškega mnenja, ki je bilo izdelano po odredbi preiskovalnega sodnika iz N. Izjavi prvega tožnika in E. K. o tem sta neresnični. Lažno je tudi potrdilo, ki se navezuje na sporno darilno pogodbo. Nepravilen je torej zaključek, ki sledi le tožbeni navedbi in izjavi E. K. o brezplačni uporabi prostora. Ne drži, da je izvedenec potrdilo rabil le za primerjavo. Mati toženca je zahtevala grafološko analizo ravno za to potrdilo, darilna pogodba pa je služila kot dokument za primerjavo. Izvedenec je zaključil, da obstaja velika verjetnost, da je darilna pogodba ponarejena, glede potrdila pa je napisal, da bi bil rezultat analize nedvomno drugačen, če bi bil na voljo originalni izvod, na katerem bi bil sporni podpis napisan s kemičnim ali drugim pisalom. Iz tega se da sklepati, da je tudi potrdilo ponarejeno. Čeprav je toženec terjatev iz naslova darilne pogodbe umaknil, je sodišče darilno pogodbo uporabilo kot dokaz. Ponovno je samo ugotavljalo novo dejstvo, ki ga tožnika nista zatrjevala, poleg tega pa je to storilo površno, narobe in pristransko. Sodišče bi se o izvedenskem mnenju, ki je bilo pridobljeno v drugem postopku, moralo izreči in ga upoštevati. Na podlagi logične in 8. členu ZPP skladne ocene bi sodišče moralo ugotoviti, da dogovor ni bil tak kot je zapisan v tožbenem zahtevku. Toženec trdi, da je J. K. res dovolil uporabo svojih nepremičnin, ni pa dovolil brezplačne uporabe. To je poleg druge tožnice potrdila tudi D. G., pa ji sodišče ni verjelo. Povzema del izpovedbe prve tožnice, prvega tožnika in D. G. Izjavi I. K. in D. G. se sicer nanašata na dve različni obdobji, a obe dokazujeta, da je G. K. prostore, last J. K., uporabljal le proti plačilu. Nobena priča, razen E. K. ni vedela, da med J. K. in tožnikoma obstaja kakšen dogovor. Nobena ni vedela niti tega, da je lastnik prostorov J. K. Sodišče je upoštevalo le izjave prič, ki so tožnikoma v korist, ne pa tistih, ki njunih navedb ne potrjujejo. Izpostavlja izpovedbo L. G., na katero se sklicuje sodišče v zvezi z ugotovitvijo, da je J. K. dovolil brezplačno uporabo. Trditev E. K. glede enega dolga (ki jo povzema) je bila posplošena in pripisana drugim terjatvam, zatajena pa uporaba prostorov J. K. V nadaljevanju povzema del izpovedbe priče L. G. in izpodbija njeno dokazno oceno. Vse, kar je priča izjavila, je mogoče razumeti le kot informacije, ki jih je dobila od D. K. Govorila je o njegovem planu, ne pa o dogovoru. Sodišče je prezrlo, da je bila solastnica vseh nepremičnin tudi D. G. in da se je ta z J. K. dogovorila, da bo nepremičnine ohranil za sina. Že zato je jasno, da J. K. ni sodeloval v planu, da se celotno premoženje prenese na D. K. Kot zmotno označuje ugotovitev, da J. K. ni imel lastnih sredstev za preživljanje. Prezrta je ostala izjava I. K. in D. G., poleg tega pa je imel J. K. v lasti 160 m2 prostorov, ki jih G. in D. K. nista uporabljala brezplačno. To za preživljanje zadostuje. Sodišču očita, da ni presodilo verodostojnosti vsakega posameznega dokaza, predvsem prič tožnikov. Toženec ne bo analiziral izjav vseh prič, saj je to naredil že v laični pritožbi, ki je bila priložena prejšnji pritožbi. Izpostavlja le izpovedbo J. J. V zvezi z ugovorom pobotanja navaja, da bi sodišče, če bi upoštevalo dejstva oziroma dokaze v točkah 1 do 5, lahko samo ugotovilo, da je med J. K. in G. K. obstajal dogovor o uporabi prostorov proti nadomestilu. J. K. je uporabo dovolil, a ne brezplačno. Sodišče je ob tem upoštevalo pravila, ki veljajo za solastniška razmerja. Ne strinja se z ugotovitvijo, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji. Sodišče bi moralo za vsako terjatev navesti razloge, zakaj je ugovor nepopoln. O ugovoru, ki se nanaša na terjatev za uporabo skladišča na parceli 2401/3, v izmeri 108 m2, se ni izreklo. Toženec je uporabo dokazal s posnetkom in fotografijami, predložil pa je tudi dokaz o zaslišanju T. G. Meni, da terjatev ni sporna, ker tožnika nista prerekala dokazov in vrednosti uporabnine. Pobotni ugovor zaradi izostanka navedb o prikrajšanju ni nesklepčen. Poleg tega so se nepremičnine uporabljale za gospodarsko dejavnost, v gospodarskem prometu pa se za uporabo tuje stvari plača najemnina. Toženec je poleg tega predlagal dokaz z izvedencem gradbene stroke. Meni, da je trditvena podlaga zadoščala. Ni res, da bi bil poslovni prostor dan prvemu tožniku v brezplačno uporabo. Od enajstih prič jih deset ni vedelo niti tega, kdo je lastnik. Sodišče zato navaja le izpovedbo E. K. in L. G., za kateri meni, da tega ne dokazujeta. Sodišče ob tem ni upoštevalo izjave I. K. in mnenja izvedenca, da je darilna pogodba ponarejena ter dejstva, da J. K. ni mogel dati prostorov v brezplačno uporabo, saj niso bili v celoti njegovi. Šlo je za skupno premoženje njega in D. G. Ne drži, da bi toženec v vlogi z dne 16. 1. 2017 potrdil, da je prvi tožnik skupaj s pok. G. K. s soglasjem pok. J. K. uporabljal garažo. Tožnika sta oporekal lastništvu garaže, a je ta po podatkih zemljiške knjige bila last pok. J. K. To sta tožnika sama dokazala, ko sta vtoževala stroške parcelacije. Višina uporabnine ni bila prerekana. Tudi pri obravnavanju storitev sodišče ni ravnalo po navodilih višjega sodišča, saj ni navedlo razlogov zakaj je ugovor nepopoln. Vse storitve je obravnavalo kot eno terjatev, čeprav je šlo za več storitev. Terjatve za košnje in kmetijska opravila niso bile v celoti prerekane, saj sta tožnika priznala, da je J. K. kosil okoli spodnje njive. Gre za 3.750 EUR. Toženec je tudi navedel, da je J. K. umrl med košnjo. Priložil je fotografije.

3. Tožnika na vloženo pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje narejena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zaključki so logično in življenjsko prepričljivi, pa tudi preverljivo obrazloženi. Očitki o pristranski, površni in selektivni dokazni oceni so zato neutemeljeni. Prav pritožnik z opozarjanjem zgolj na dele posameznih izpovedb (predvsem druge tožnice, pa tudi priče L. G., E. K. in J. J.) ter posamezne okoliščine (v zvezi z zadolženostjo pok. J. K. in uporabo njegovih nepremičnin) počne to, kar neutemeljeno očita sodišču prve stopnje - opozarja le na tisto, kar bi mu bilo lahko v korist, prezre pa celoto. Ker razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo odločilnih dejstev, ni kaj dodati, jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, ampak bo v nadaljevanju odgovorilo le na pomisleke pritožnika.

6. Pritožbeno sodišče tudi tokrat pritrjuje ugotovitvi, da je bil pokojni J. K. od leta 2008, ko je ostal brez zaposlitve, pa do svoje smrti, povsem finančno odvisen od tožnikov oz. njune družine. Takšna ugotovitev temelji na dokazni oceni izpovedb obeh tožnikov ter prič E. K., F. P., J. J., R. K., L. G., D. M., M. M., N. P., B. P. in B. B., ki je, kot je že bilo poudarjeno, natančna, skrbna, logična in življenjsko prepričljiva. Na podlagi teh izpovedb je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da J. K. ni delal "na črno", saj so ga ljudje videvali vsakodnevno in ob različnih urah. Da J. K. ni imel nobenih dohodkov, kaže tudi dejstvo, da je zoper njega teklo več izvršilnih postopkov, dolgov pa, kar toženec tudi sam priznava, ni sam poplačal.1 Dvoma v dokazno oceno ne vzbuja sklicevanje pritožnika na izpovedbo I. K., saj je tudi ona povedala, da so se, ko je J. K. ostal brez službe, preživljali z njeno pokojnino in s pomočjo pok. G. K., kasneje pa prvega tožnika; da pok. J. K. ni imel nobenih dohodkov in tudi sicer ni nič delal. Enako velja za izpovedbo zaslišane D. G., saj je bila slednja s pok. J. K. le v kratkih telefonskih stikih enkrat ali dvakrat letno. Pritožbeno sodišče soglaša, da je glede na to, da je priča bivša žena J. K., s katero se nista razšla v dobrih odnosih, malo verjetno, da bi ji v kratkih razgovorih pok. J. K. o tem sploh kaj razlagal. Drži sicer, da bi pok. J. K. za lastno preživljanje lahko prodal (ali oddal) svoje nepremičnine, a tega ni storil, saj je problem preživljanja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, rešil z dogovorom, ki ga je sklenil s svojimi družinskimi člani (to je pok. bratom G. in tožnikoma). Ker toženec drugih argumentov za dvom v dokazno oceno ni navedel, pritožbeno sodišče pritožbene navedbe, da je njegov oče imel lastna sredstva za preživljanje, zavrača. 7. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih dovolj podlage tudi za ugotovitev, da je med tožnikoma in pok. J. K., prej pa tudi s pok. G. K., obstajal dvostransko zavezujoč ustni dogovor, po katerem so zgoraj navedeni družinski člani pok. J. K. skupaj pokrivali njegove stroške, on pa se je zavezal, da jim bo to povrnil, ko se bo zaposlil oziroma pridobil sredstva, sicer pa s prenosom svojih nepremičnin (v nadaljevanju: dogovor).

8. Da sta bila tožnika oziroma njuna družina tak dogovor zmožna izpolnjevati, v pritožbenem postopku ni več izpodbijano, je pa za pritožnika tudi tu sporna predvsem dokazna ocena izpovedb zaslišanih strank in prič. Vendar pa argumenti, ki jih pritožnik v zvezi s tem ponudi v pritožbi, pritožbenemu sodišču dvoma v dokazno oceno in posledično v ugotovitev, da je dogovor obstajal, ne vzbujajo.

9. Pritožnik v pritožbi najprej navaja, da je dogovor prepričljivo potrdila le priča E. K., izpovedba prvega tožnika je po njegovem mnenju neprepričljiva in nejasna, izjava druge tožnice pa dokazuje nasprotno. Pritožbeno sodišče mu ne more slediti. Da je sodišče prve stopnje izpovedbi priče E. K. v delu, ko je izpovedovala o dogovoru, utemeljeno sledilo, ne more biti sporno, saj je bila priča tudi po oceni toženca prepričljiva. Zakaj je izpovedba prvega tožnika nejasna in neprepričljiva, toženec v pritožbi ne pojasni, pritožbeno sodišče pa po branju prepisa zvočnega posnetka njegovega zaslišanja ugotavlja, da je prvi tožnik jasno izpovedal, da je pok. J. K. večkrat rekel, da bo vse vrnil in poplačal, da so za to vsi vedeli in da je šlo za ustni dogovor.2 Tudi izpovedba druge tožnice (v delu, na katerega se pritožnik v pritožbi sklicuje)3, ne nasprotuje ugotovitvi, da je zgoraj navedeni dogovor obstajal. Iz te izpovedbe, tudi če bi ji pritožbeno sodišče sledilo4, bi namreč lahko izhajalo kvečjemu to, da je bila uporaba bivše garaže s strani pok. G. K. plačana, in sicer tako, da je pok. G. K. poravnal dolg pok. J. K. do banke X. To pa dogovor (kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje) kvečjemu potrjuje, saj kaže, da pok. G. K. ni imel namena brez ustreznega povračila preživljati svojega brata oziroma zanj plačevati njegove dolgove. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodatno opozarja še na to, da druga tožnica I. K. ni izpovedala le tega, kar je izpostavljeno v pritožbi, ampak zelo jasno tudi to, da je pok. J. K. rekel, da bo, ko bo dobil delo, vse (zanj plačane stroške5) povrnil, sicer pa jih bo poravnal s svojimi nepremičninami.6

10. Pritožnik v pritožbi nadalje izpostavlja izpovedbo (priče) L. G. in opozarja, da je tisto, kar je o zatrjevanem dogovoru izpovedal, izvedel od prvega tožnika. To sicer drži, a to njegovi izpovedbi ne jemlje dokazne vrednosti, saj je L. G. o tem, kar je povedal, izvedel že v času, ko se je dogovor izvajal in ko prvi tožnik, ki mu je o tem pripovedoval, še ni mogel vedeti, da bo vprašanje dogovorjenega povračila kdaj sporno.

11. Na prepričljivost dokazne ocene glede obstoja dogovora, pritožbena navedba, da je bila solastnica nepremičnin, ki so bile sicer v zemljiškoknjižni lasti pok. J. K., tudi njegova bivša žena D. G., ne vpliva. Tudi če bi bilo to res (take ugotovitve namreč v sodbi sodišča prve stopnje ni), to pok. J. K. ne bi preprečevalo sklenitve dogovora, da bo stroške za preživljanje in ostale stroške, ki so bili zanj plačani, v primeru, če zaposlitve ne bo dobil, povrnil s prenosom svojih nepremičnin. V tem primeru bi pač to storil z njemu pripadajočim deležem. Pritožbeno sodišče ne more slediti niti pritožnikovi trditvi, da se je J. K. z bivšo ženo dogovoril, da bo nepremičnine ohranil za sina, saj tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, v pritožbi pa je ta trditev, ne da bi pritožnik pojasnil, kateri dokazi jo potrjujejo, le navržena.

12. Sodišče prve stopnje je kot dodaten (posreden) dokaz, da je bil zatrjevani dogovor res sklenjen in da zlasti prvi tožnik in njegov oče nista imela namena pok. J. K. preživljati brez ustreznega povračila, upoštevalo še 1. dejstvo, da sta se pok. J. K. in G. K. z notarskim zapisom SV 138/12 (priloga B 21) dogovorila o povračilu in zavarovanju dolga v višini 10.000 EUR (po ugotovitvi sodišča gre za dolg iz naslova odplačanih dolgov pok. J. K.); ter 2. dejstvo, da je v letu 2009 pok. J. K. na pok. G. K. prenesel svoj solastni delež na parcelah 599/1-6 in 600/1-3, obe k. o. Y, to pa je, upoštevajoč izjavo J. K. z dne 9. 6. 2009 (priloga A190), po ugotovitvi sodišča prve stopnje storil zato, ker je G. K. plačal njegov dolg do banke X. Pritožnik prvo navedenemu dejstvu ne oporeka, ga pa zmotno označuje za povsem nerelevantnega le zato, ker je dolg, ki je bil zavarovan s hipoteko, kasneje poplačala D. G.7 To pa, tudi če drži, za dokazno oceno ni pomembno. Pomembno je le to, da se je pok. J. K. zavezal k vračilu tega, kar je zanj plačal pok. Goran Keber, saj je iz tega, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, mogoče narediti logičen sklep, da je tako ravnal tudi glede ostalih stroškov, ki jih je zanj plačeval pok. G. K. oziroma tožnika. Pomen dokazno pomembnega dejstva (indica) ima tudi drugo ugotovljeno dejstvo8. To, da gre zgolj za indic in ne neposreden dokaz o obstoju dogovora, pritožbeno sodišče poudarja zato, ker je pritožnik velik del pritožbe usmeril prav v njegovo izpodbijanje, kar kaže, da mu pripisuje odločilen pomen. Takšno stališče pa je zmotno. Povedano drugače: tudi če bi pritožbeno sodišče (drugače kot sodišče prve stopnje) pritožniku sledilo v trditvi, da med pok. G. K. in pok. J. K. ni prišlo do sklenitve veljavne darilne pogodbe in da tudi potrdila z dne 9. 6. 2009 (priloga A190) ni podpisal pok. J. K.9, to dvoma v pravilnost ugotovitve, da je bil zatrjevani dogovor sklenjen, ne bi vzbudilo. Vsi ostali dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izpostavilo, ga namreč z gotovostjo potrjujejo.

13. Čeprav podrobnejša opredelitev do tega dela pritožbenih navedb iz zgoraj navedenega razloga niti ne bi bila potrebna, pa pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora vseeno dodaja, da se je sodišče prve stopnje do predložene Analize istovetnosti podpisa (v nadaljevanju Analiza, prilogi B49 in B52) opredelilo v razlogih pod točko 12 izpodbijane sodbe. Pritrjuje tudi ugotovitvi, da predmet Analize ni bilo potrdilo z dne 9. 6. 2009 (priloga A190), ampak darilna pogodba z dne 23. 9. 2009 (priloga B52). Potrdilo je bilo izvedencu, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, predloženo le kot primerjalni dokument v treh izvodih, pri čemer so bili vsi podpisani z običajnim kemičnim pisalom (glej točki A/1 in B/1 na strani 2, povzetek vprašanj izvedencu na strani 3, vsebinsko analizo z začetkom na strani 4 in mnenje na strani 7). Ker torej Analiza ne potrjuje pritožnikovih trditev o ponarejenosti potrdila z dne 9. 6. 2009, v tem pravdnem postopku pa izvedenec grafolog ni bil predlagan, razloga, da bi sodišče prve stopnje dvomilo v pristnost potrdila z dne 9. 6. 2009, ni bilo. Že na podlagi tega potrdila, ob sočasnem upoštevanju izpovedb prvega tožnika in priče E. K., pa je mogoče ugotoviti (vsaj) to, da je pok. G. K. dolg pok. J. K. do banke X plačal, ta pa se je oddolžil tako, da se je (pač na laičen način) „odrekel“ svojemu deležu na nepremičninah vpisanih v vl. št. 697 k. o. Y. Za (posredno) dokazovanje, da je bil v uvodu te točke povzet dogovor res sklenjen, to zadostuje. Ali je pok. J. K. v izjavi zapisano „odpoved zemljišču“ kasneje res tudi formalno realiziral s sklenitvijo veljavne pogodbe, pa ni odločilno.

14. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v delu glede pobotnega ugovora (točka IV izreka sodbe). Ta ugovor je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno opredelilo za nesklepčen.

15. Toženec je tako kot bistveno trdil10, da sta tožnika obogatena na račun pok. J. K., ker sta uporabljala njegove nepremičnine (to je garažo na parceli 2401/3 v izmeri 25 m2, poslovni prostor, ki ga je prvi tožnik v letu 2008 preuredil in nato uporabljal osem let in skladiščni prostor v izmeri 108m2) in s tem, ko je pok. J. K.opravljal košnjo in druga kmetijska opravila, obdeloval vrt, urejal parcele in opravljal hišniška in gradbena opravila. Navedel je tudi, koliko je po njegovem mnenju obogatitev znašala.

16. To za sklepčnost pobotnega ugovora, ki ima podlago v določbah o neupravičeni obogatitvi (190. do 198. člen OZ), ne zadošča. V sodni praksi11 je namreč sprejeto stališče, da (v razmerju lastnik - nelastnik) stranka zadosti svojemu trditvenemu bremenu, če poleg trditve, da je nekdo brez plačila uporabljal njegovo nepremičnino, trdi tudi, da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. Tega pa tožnik ni trdil. Enako velja za sklepčnost ugovora v delu, ki se nanaša na delo, ki naj bi ga doma opravil pok. J. K. Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ugotovilo, da terjatev toženca ne obstoji.

17. Pritožnik v zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi to, da ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča iz sklepa I Cp 1230/2018. Ta navodila so se namreč nanašala na presojo popolnosti pobotnega ugovora12, ne pa na presojo sklepčnosti. Glede sklepčnosti pa je sodišče prve stopnje presodilo celoten pobotni ugovor. Ker ga je pritožnik opiral le na trditve o obogatitvi, opredeljevanje do vsake zatrjevane terjatve posebej ni bilo potrebno.

18. Ker je bil pobotni ugovor nesklepčen, se sodišču prve stopnje do njegove vsebinske utemeljenosti ne bi bilo treba opredeljevati. Nepotrebno je zato tudi opredeljevanje pritožbenega sodišča do pritožbenih očitkov v katerih pritožnik nasprotuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 93 in 94 izpodbijane sodbe. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene trditve, v smeri, da je za uporabo nepremičnin sicer obstajala podlaga (dovoljenje), a je bila odplačne narave, nedopustna pritožbena novota, ki je, saj ni z ničemer opravičena, neupoštevna (337. člen ZPP).

19. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Pri tem ni relevantno, da sta bila v postopku izkazani (le) dve terjatvi, niti to, da potrditvah pritožnika ne gre dve različni terjatvi. Pomembno je, da dolgov, ki jih je imel, pok. J. K. izkazano ni sam plačal. To namreč potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil pok. J. K. po letu 2008 v celoti finančno odvisen od tožnikov oziroma njune družine. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svoji prejšnji odločbi, pa je trditev o tem, da gre za isti dolg tudi sicer brez podlage v izvedenih dokazih. Iz sklepa o ustavitvi izvršbe z dne 11. 6. 2009 (priloga A 189) namreč izhaja, da je upnica banka X izvršilni predlog umaknila zato, ker je bil dolg (ki je bil posledica negativnega stanja na računu) poravnan. Pritožbene navedbe toženca, da je dolg zavarovalnice pravzaprav dolg upnice banke X iz bančnega posojila, ki še ni bil plačan, zato nikakor ne držijo. 2 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja z dne 14. 3. 2016, stran 8, list. št. 88 3 Gre za del, v katerem je druga tožnica izpovedovala o uporabi objekta na parceli 2401/4, k. o.Y, to je bivše garaže, ki je bila preurejena v poslovni prostor. 4 Ji pa sicer ni mogoče slediti, saj je bilo na podlagi drugih dokazov ugotovljeno, da je pok. J. K. zaradi poplačila dolga do banke X na pok. G. K. prenesel (oziroma je vsaj imel tak namen) lastninsko pravico na parcelah 599/1-6 in 600/1-3, obe k. o. Y (več o tem glej v razlogih pod točko 12 in 13). 5 O tem je druga tožnica govorila pred tem. 6 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja z dne 17. 1. 2017, stran 3, list. št. 76b. 7 Pritožnik je pred sodiščem prve stopnje trdil, da ga je poplačal že pok. J. K., česar pa ni dokazal. 8 Da je bil opravljen prenos lastninske pravice na dveh nepremičninah zaradi prej plačanega dolga do banke X. 9 Pritožnik vztraja, da gre tako pri izjavi z dne 9. 6. 2009 (priloga B190) kot pri darilni pogodbi, ki jo omenja sodišče prve stopnje v razlogih v točkah 12 in 20, za ponarejeni listini in se ob tem sklicuje na Analizo istovetnosti podpisa (prilogi B49 in B52), ki je bila izdelana v kazenskem postopku. 10 Glej odgovor na tožbo (list. št. 35 do 37) in pripravljalno vlogo z dne 16. 1. 2017 (list. št. 60). 11 Glej na primer odločbo VS RS II Ips 117/2017. 12 Sodišče prve stopnje je tokrat, drugače kot ob prvem odločanju, menilo, da ne gre za nepopoln ugovor.