Jedro

Povzetek tožnikove izpovedi in izpovedi priče kaže na to, da je bil glavni razlog, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo in razlog za to, da se ni mogel vrniti, v tem, da ni mogel dobiti zaposlitve in da njegova zapustitev Slovenije ni v vzročno posledični povezavi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi odločbe navaja, kaj je tožnik priložil k svoji prošnji ter kaj je povedal na zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu. Nadalje povzema, kaj sta v upravnem postopku povedali priči A.A. in B.B. Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je bil tožnik dne 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in da je imel 23. 12. 1990 prijavljeno stalno bivanje v Republiki Sloveniji. Prvostopenjski organ je tudi ugotovil, da je tožniku stalno prebivanje na naslovu C. prenehalo 26. 2. 1992, ko so zanj pričele veljati določbe Zakona o tujcih. Vendar je tožnik po izbrisu iz registra stalnega prebivališča nadaljeval življenje v Republiki Sloveniji in si uredil status. Od 22. 3. 1993 do 30. 8. 1993 in od 12. 10. 1993 do 12. 10. 1994 je imel prijavljeno začasno prebivališče. Imel je izdano dovoljenje za začasno prebivanje od 12. 10. 1993 do 12. 10. 1994 in izdano vizo z veljavnostjo od 22. 3. 1993 do 30. 8. 1993. Tožnik je navedel, da je z družino zapustil Republiko Slovenijo 6. 11. 1993, ker je zaradi stečaja Č. izgubil zaposlitev in ostal brez dohodkov. Iz predložene delovne knjižice je tudi razvidno, da je od 7. 11. 1991 do 6. 11. 1992 prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, iz odločbe Zavoda za zaposlovanje Enote Kranj z dne 2. 2. 1992 pa je razvidno, da mu je bila odobrena denarna pomoč med brezposelnostjo za čas od 7. 11. 1992 do nastopa razloga za prenehanje oziroma najdlje do 6. 11. 1994. Nove zaposlitve ni našel, posledično pa ni mogel pridobiti delovnega dovoljenja in dovoljenja za prebivanje. Iz podatkov D. pa izhaja, da je hči E.E. zaključila prvi razred omenjene šole in bila dne 15. 10. 1993 zaradi preselitve izpisana iz šole. Na podlagi vsega navedenega je prvostopenjski organ ugotovil, da odhod tožnika iz Republike Slovenije ni bil posledica izbrisa oziroma posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), zato tudi ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Tožniku je bila dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, preden je bila izdana odločba. Tožnik je pri tem navedel, da je Republiko Slovenijo zapustil leta 1994, ko mu je poteklo dovoljenje za začasno prebivanje. Dovoljenja ni mogel podaljšati, ker ni mogel pridobiti delovnega dovoljenja, saj je podjetje Č. šlo v stečaj. Nove zaposlitve ni mogel najti. Glede na navedeno meni, da je njegova odsotnost posledica izbrisa. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik po izbrisu nadaljeval življenje v Republiki Sloveniji in čeprav je navedel, da jo je zapustil leta 1994, pa je na zaslišanju izjavil, da jo je zapustil 6. 11. 1993, kar pa ne vpliva na drugačno odločitev prvostopenjskega organa.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter da mu ni bilo omogočeno, da bi sodeloval v postopku pri izvedbi dokazov, to je zaslišanju prič. Nadalje navaja, da je izrek odločbe nejasen in da ni jasne obrazložitve, na podlagi česa je bila prošnja zavrnjena. Pogoj, ko je določen časovni okvir upravičene odsotnosti, je po tožnikovem mnenju v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP). Poleg tega prvostopenjski organ po tožnikovem mnenju pristransko in arbitrarno citira samo določene dele izjave tožnika. Tožnik izraža nestrinjanje s tem, da je odšel zaradi finančnih težav. Vztraja pri tem, da je njegova družina zapustila Republiko Slovenijo zaradi izbrisa. Večkrat se je poskušal vrniti nazaj in si urediti status bivanja, vendar tedanja zakonodaja to ni omogočala. Sorodniki, s katerimi je kontaktiral po telefonu, so mu večkrat rekli, da nima nobenih možnosti za vrnitev in da je on sedaj tujec brez pravice za povrnitev statusa stalnega prebivanja. Dejstvo, da tožnik ni imel sredstev za preživljanje, je samo posledica neurejenega statusa. V zvezi z navedbo, da mu je kršena pravica do sodnega varstva, se tožnik sklicuje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić. Odločba je v nasprotju s stališčem sodišča iz te odločitve. Nadalje še navaja, da je večkrat poskusil urediti status v Republiki Sloveniji leta 1994, ampak ker ni imel službe, ni mogel pridobiti papirjev za legalno bivanje. V zakonu določena maksimalna 10 letna dopustna odsotnost je po mnenju tožnika v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (URS). Opozarja tudi na to, da imajo upravne enote neenotno prakso v zvezi s tovrstnim odločanjem. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ tožnika pred izdajo odločbe seznanil z dejstvi in okoliščinami. Upoštevana je bila tudi določba 23. in 22. člena URS. Načelo zaslišanja stranke bi bilo kršeno v primeru, če se tožnika ne bi vabilo na obravnavo v postopku z nasprotnimi strankami. V zvezi s sklicevanjem na sodbo ESČP Kurić in drugi proti Sloveniji pa tožena stranka pojasnjuje, da je z navedeno sodbo sodišče Republiki Sloveniji naložilo, da mora v določenem roku sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bo izbrisanim omogočila povračilo škode, ki jim je nastala zaradi izbrisa. Stečaj podjetja in nezmožnost pridobitve delovnega dovoljenja ter posledično dovoljenja za začasno prebivanje ni razlog za upravičeno odsotnost, kot je določena v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Pravilna je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik ni zapustil Republike Slovenije zaradi izbrisa, saj je po izbrisu nadaljeval življenje v Republiki Sloveniji, si uredil status in imel prijavljeno začasno prebivališče. Ker tožnik ni izkazal razloga za upravičeno odsotnost, se poskusov vračanja ni ugotavljalo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega življenja od tega dne dalje.

8. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da v primeru tožnika ni podan nobeden od upravičenih razlogov odsotnosti iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD za prvo petletno obdobje, zaradi česar ni bilo potrebno ugotavljati poskusov vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, ki ga v primeru upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje zahteva 1.č člen ZUSDDD. Glede navedenega se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi.

9. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ki jo določa 23. člen URS. Navedeno določilo določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Že samo dejstvo, da o pravilnosti izpodbijane odločbe odloča sodišče, dokazuje, da je tožniku zagotovljena pravica do sodnega varstva. Tožniku prav tako ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS, saj je imel pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo.

10. Glede navedbe tožnika, da mu ni bilo omogočeno, da sodeluje pri izvajanju dokazov z zaslišanjem prič, sodišče ugotavlja, da tožnik res na zaslišanje ni bil vabljen. Skladno s 4. točko tretjega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem. Vendar pa to v konkretnem primeru ni bila taka kršitev, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, saj tudi v primeru, če bi bil tožnik vabljen in bi se zaslišanja udeležil, to ne bi moglo spremeniti dejstva, da razlog za zapustitev Republike Slovenije ni bil izbris iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnik po lastnih navedbah, ki jih je dal na zaslišanju na veleposlaništvu, Slovenijo zapustil v novembru 1993, dovoljenje za začasno prebivanje pa je imel do 12. 10. 1994, kar pomeni, da zaradi izbrisa ni bil prisiljen zapustiti Republike Slovenije. Torej njegova prisotnost na zaslišanju prič ne bi mogla ovreči dejstev, ki jih dokazujejo listinski dokazi, v konkretnem primeru dokumentacija, ki izkazuje, do kdaj je veljala viza in dovoljenje za začasno prebivanje. Ne glede na navedeno pa je bil tožnik pred izdajo odločbe seznanjen s tem, kaj sta priči povedali, kar izhaja iz dopisov prvostopenjskega organa tožniku z dne 20. 5. 2014 in 8. 12. 2014. 11. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil izrek odločbe nejasen in da naj ne bi bila dovolj jasna obrazložitev odločbe. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da se prošnja tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrne, iz obrazložitve pa je razvidno, da je eden od ključnih razlogov za zavrnitev to, da ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ker niso podani razlogi za upravičeno odsotnost, kot jih določa ZUSDDD. Obrazložitev odločbe je torej dovolj jasna in razumljiva, da se jo da preizkusiti.

12. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je pogoj, ki določa rok odsotnosti, ko se šteje odsotnost še za upravičeno (maksimalno 10 let) v nasprotju z EKČP. Tožnik ni pojasnil, zakaj naj bi bil ta pogoj v nasprotju z EKČP, sodišče pa tudi ni našlo nasprotje tega zakonskega pogoja z EKČP. 13. Sodišče tudi meni, da je prvostopenjski organ pravilno citiral izjave tožnika, kar je možno ugotoviti z vpogledom v upravni spis. V zvezi z navedbo prvostopenjskega organa v odločbi, da je tožnik pred izdajo odločbe podal izjavo, da je zapustil Slovenijo leta 1994, na zaslišanju pa je rekel, da jo je zapustil 6. 11. 1993 ter da to ne vpliva na drugačno odločitev upravnega organa, želi sodišče le dodati, da je zapisnik o zaslišanju na veleposlaništvu javna listina (prvi odstavek 80. člena ZUP), za javne listine pa skladno s prvim odstavkom 169. člena ZUP velja, da dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje ali določa. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je tožnik zapustil Slovenijo takrat, kot je navedel na zaslišanju, torej novembra 1993. 14. Glede tožbene navedbe, s katero izraža tožnik nestrinjanje s sklepanjem prvostopenjskega organa, ki ugotavlja, da je tožnik odšel zaradi finančnih težav, saj v tožbi zatrjuje, da je družina zapustila Republiko Slovenijo zaradi izbrisa, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju na veleposlaništvu na vprašanje, zakaj je zapustil Slovenijo, odgovoril, da zaradi tega, ker je šlo podjetje Č. v stečaj in ni mogel več dobiti dovoljenja za prebivanje. Navedel je, da je bil brezposeln in brez dohodkov. Tudi glede te izjave velja enako kot prej, da tožnik na zapisnik ni imel pripomb in da za zapisnik skladno s prvim odstavkom 169. člena ZUP velja, da izjave v njem dokazujejo tisto, kar se v njih potrjuje ali določa. Tožnik je nadalje na zaslišanju tudi navedel, da se je poskusil vrniti leta 1994, da bi si našel zaposlitev, vendar ni bilo možnosti, da bi dobil delo. B.B. je v upravnem postopku povedal, da je v letu 1994 prišel tožnik dvakrat ali trikrat in si poskušal najti službo, vendar mu to ni uspelo. Zaradi tega se je vrnil. Tožnik v tožbi navaja, da prvostopenjski organ očitno ne verjame tožniku in pričam. Vendar pa ravno že navedeni povzetek tožnikove izpovedi in izpovedi priče kaže na to, da je bil glavni razlog, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo in razlog za to, da se ni mogel vrniti, v tem, da ni mogel dobiti zaposlitve in da njegova zapustitev Slovenije ni v vzročno posledični povezavi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je dejstvo, da ni imel sredstev za preživetje, posledica izbrisa. Iz tožnikovih izjav na veleposlaništvu je razvidno, da je vzrok za to, da je ostal tožnik brez sredstev, izguba zaposlitve.

15. Glede tistih tožbenih navedb, kjer se tožnik sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Kurić, pa sodišče pojasnjuje, da ESČP v tej zadevi ni presojalo skladnosti ZUSDDD z EKČP, pač pa se je o tem izreklo Ustavno sodišče RS. Novela ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani sporni zadevi, je bila sprejeta prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča RS, da je ZUSDDD bil pred sprejetjem novele neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992, od navedenega dne dalje ni priznaval stalnega prebivanja in ni dajal možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. To neskladje pa je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča RS med drugim določno opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo ESČP z dne 13. 7. 2010 v zadevi Zorana Miniča in s tem v zvezi izpostavlja točko 186 v zvezi s točko 359 iz te odločitve. Trdi, da je izpodbijana odločba nasprotna stališču ESČP. Tožnik ni dovolj konkretno navedel, zakaj naj bi bila izpodbijana odločba v nasprotju s stališči ESČP. V omenjenih delih sodbe ESČP je navedeno, da je dejstvo, da je večina od pritožnikov v Sloveniji vzpostavila družinsko življenje ali vzdrževala vezi s sorodniki, živečimi v Sloveniji. Navedeno je, da so tam razvili mrežo osebnih, socialnih, kulturnih, jezikovnih in ekonomskih odnosov, ki sestavljajo zasebno življenje vsakega človeka. Iz tožbe ni razvidno, zakaj bi bila izpodbijana odločba v nasprotju s sodbo ESČP v tej točki. V konkretnem primeru sodišče sicer ne dvomi, da je imel tožnik do trenutka zapustitve Republike Slovenije v Sloveniji vzpostavljeno družinsko življenje in da je del svojega življenja tudi preživel v Sloveniji, vendar pa zapustitev Slovenije ni bila v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, čeprav je do izbrisa prišlo, ampak je bila v vzročni zvezi s tem, da je tožnik izgubil zaposlitev zaradi stečaja podjetja. Iz tožbe tudi ni konkretno razvidno, zakaj tožnik meni, da je prvostopenjski organ napačno tolmačil vsebino pojma dejansko življenje in središče življenja.

16. Sodišče pa tudi ni ugotovilo v tožbi zatrjevane kršitve 22. člena URS, kjer je govora o pravici do enakega varstva pravic. V zvezi s tožbeno navedbo, da imajo upravne enote neenako prakso pri odločanju v upravnih postopkih v tovrstnih zadevah, pa sodišče pojasnjuje, da je v konkretnem primeru predmet spora odločba, ki je bila izdana v postopku, ki se nanaša konkretno na tožnika in je sodišče lahko le v tem obsegu ocenjevalo pravilnost izpodbijanega akta.

17. Glede na zgoraj navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

18. K točki II izreka:

19. Odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.