Jedro

Le do vročitve pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo oziroma do izteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izvršbo je bilo tožniku priznano delovno razmerje že z navedeno sodbo. Ker tožena stranka v navedenem roku tožnika ni pozvala na delo, je moral tožnik nadaljnji obstoj delovnega razmerja upravičiti s pravočasno prisilno izvršbo pravnomočne sodbe. Ker prisilne izvršbe ni predlagal v prekluzivnem zakonskem roku 6 mesecev, je pravico do vrnitve na delo, s tem pa tudi pravico do uveljavitve delovnega razmerja od 24. 3. 2005 dalje, izgubil. Zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja je delodajalec dolžan delavcu za čas sodnega spora glede na njegov zahtevek vzpostaviti stanje, ki bo glede pravic iz delovnega razmerja kar najbolj podobno položaju, v kakršnem bi bil delavec, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Po svojem bistvu gre za odškodninsko obveznost, ki se na podlagi 164. člena OZ praviloma realizira z vzpostavitvijo stanja, ki je bilo, preden je škoda nastala, oziroma kakršno bi bilo, če ne bi bilo delodajalčevega protipravnega ravnanja.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se datum 24. 9. 2005 v prvem in drugem odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje nadomesti z datumom 23. 3. 2005. V ostalem se revizija tožene stranke ter v celoti revizija tožeče stranke zavrneta.

Tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo sodišča prve stopnje II Pd 673/95 z dne 8. 6. 2004 sta bila razveljavljena sklepa tožene stranke z dne 13. 7. 1995 in 11. 8. 1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnika v posledici prenehanja potreb po njegovem delu. Ugotovljeno je bilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo ter še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo ter mu izplačati regres za letni dopust za leto 1995 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni. Drugi zahtevki zoper toženo stranko so bili zavrnjeni (zahtevek iz naslova nadomestila plače z obrazložitvijo, da tožnik kot invalid še vedno prejema nadomestilo zaradi čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, ki mu je bilo priznano že pred spornim prenehanjem delovnega razmerja v letu 1994 in v letu 1997). Hkrati je sodišče zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke, kolikor so se nanašali na druge takrat tožene stranke. Kolikor pa se je tožba takrat nanašala na G. z. L., pa je sodišče tožbo zavrglo.

2. S sodbo in sklepom Pdp 137/2005-2 z dne 3. 3. 2005 je sodišče druge stopnje razveljavilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, kolikor se je zavrnilna sodba nanašala na toženo stranko, v ostalem pa je potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. V ponovljenem postopku glede zavrnjenega dela zahtevka zoper toženo stranko in tekom postopka razširjenega zahtevka je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku prizna delovno dobo z vpisom v delovno knjižico za čas od 1. 7. 1995 do 24. 9. 2005 ter za obdobje od 1. 7. 1997 do 24. 9. 2005 zanj poravna prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zahtevek za plačilo nadomestila plače za to obdobje je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil tožnik, kot invalid, v tem obdobju upravičen le do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. To nadomestilo pa mu je bilo v ustreznih zneskih ves čas izplačevano s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za čas prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti pa je prejemal nadomestilo v ustrezni višini s strani Zavoda za zaposlovanje.

Za čas od 25. 9. 2005 dalje je sodišče tožnikov zahtevek za priznanje delovne dobe, plačilo prispevkov in plačilo nadomestila plače zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da tožnika pozove na delo, vrnitve na delo ni uveljavljal v postopku prisilne izvršbe.

Poleg tega je sodišče toženi stranki naložilo, da tožniku plača pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 2.147,67 EUR, jubilejno nagrado v znesku 237,58 EUR ter letne zneske regresa za letni dopust za leta od 1996 do 2005 v skupnem znesku 4.886,92 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih letno zapadlih neto zneskov.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo tako tožnik, kot tožena stranka.

6. V zvezi z zavrnilnim delom pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje tožnik uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišče moralo odločati o njegovem zahtevku tudi v razmerju do ostalih prvotnih toženk, ustanoviteljic tožene stranke oziroma njene pravne prednice, saj sedaj tožena stranka praktično ne posluje. Vztraja, da bi mu zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja sodišče moralo za vso sporno obdobje priznati nadomestilo plače v višini plače, ki bi jo v tem času prejemal, če bi delal. Plačilo nadomestila zaradi čakanja na ustrezno razporeditev, ki mu je bilo izplačevano s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in plačilo nadomestila za čas brezposelnosti, izplačevanega s strani Zavoda za zaposlovanje, sodišče pri tem ne bi smelo upoštevati. Tudi sicer pa so bila ta nadomestila bistveno nižja, kot bi znašala njegova plača. Priznava, da sodne izvršbe prvotne pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo ni zahteval. Vendar sodišče njegovega zahtevka za priznanje delovne dobe po 24. 9. 2005 ne bi smelo zavrniti, saj je osebno pri toženi stranki reintegracijo v delovno razmerje uveljavljal. 7. Tožena stranka vlaga revizijo zoper odločitev o plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 7. 1997 do 24. 9. 2005. Priznava, da zaradi prejemanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu tožniku ni teklo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav istočasno navaja, da je imel plačane prispevke, oziroma da obveznost plačila prispevkov ni obstajala. Vsekakor bi po njenem prišel v poštev eventualno le dokup zavarovalne dobe, saj za tožnika v tem času dela pri toženi stranki ni bilo. Tožena stranka pa tudi sicer meni, da je tožniku delovno razmerje pri njej prenehalo 11. 3. 2005, ko je potekel 8-dnevni rok za prostovoljno izvršitev pravnomočne sodbe o vrnitvi na delo, in ne šele po poteku šest mesečnega roka za sodno izvršbo, ki je tožnik nikoli ni predlagal. Poleg tega tožena stranka v reviziji izpodbija tudi odločitev o plačilu regresov za letni dopust. Navaja, da je bil tožnik z uveljavljanjem tožbenih zahtevkov iz tega naslova šele v letu 2007 prekludiran, tudi sicer pa tožniku regres za letni dopust vsaj do leta 2003 ni pripadal, ker je bil na čakanju na ustrezno zaposlitev in ni uveljavljal letnega dopusta, za leto 2005 pa tožniku glede na pravilno ugotovljeni čas prenehanja delovnega razmerja tudi sicer regres ni pripadal v dosojeni višini.

8. Reviziji sta bili vročeni nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na tožnikovo revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

9. Revizija tožene stranke je delno utemeljena, revizija tožnika pa ni utemeljena.

10. Na podlagi 231. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lahko delavec vloži predlog za izvršbo pravnomočno razsojene vrnitve na delo v šestih mesecih, ko je pridobil pravico to predlagati, torej po izteku roka za prostovoljno izvršbo po vročitvi pravnomočne sodbe, s katero mu je priznana pravica do vrnitve na delo.

11. Tožniku je bila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 137/2005-2 z dne 3. 3. 2005, s katero je bila pravnomočno potrjena sodba sodišča prve stopnje, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo v 8 dneh, vročena 15. 3. 2005. Le do tega dne oziroma do izteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izvršbo je bilo tožniku priznano delovno razmerje že z navedeno sodbo. Ker tožena stranka v navedenem roku tožnika ni pozvala na delo, je moral tožnik nadaljnji obstoj delovnega razmerja upravičiti s pravočasno prisilno izvršbo pravnomočne sodbe. Ker prisilne izvršbe ni predlagal v zakonskem roku 6 mesecev, ki je prekluzivnega značaja, je pravico do vrnitve na delo, s tem pa tudi pravico do uveljavitve delovnega razmerja od 24. 3. 2005 dalje, izgubil. Glede na to mu je sodišče od vključno tega datuma dalje neutemeljeno priznalo pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki oziroma je iz tega naslova toženi stranki utemeljeno naložilo priznanje delovne dobe in plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožnika le do 23. 3. 2005. 12. Zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja je delodajalec dolžan delavcu za čas sodnega spora glede na njegov zahtevek vzpostaviti stanje, ki bo glede pravic iz delovnega razmerja kar najbolj podobno položaju, v kakršnem bi bil delavec, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Po svojem bistvu gre za odškodninsko obveznost, ki se na podlagi 164. člena Obligacijskega zakonika (OZ) praviloma realizira z vzpostavitvijo stanja, ki je bilo, preden je škoda nastala, oziroma kakršno bi bilo, če ne bi bilo delodajalčevega protipravnega ravnanja.

13. Po ugotovitvah sodišča je tožnik v času izdaje kasneje razveljavljenih sklepov o prenehanju delovnega razmerja kot invalid čakal na razporeditev na drugo ustrezno delovno mesto in je v tem svojstvu prejemal ustrezno nadomestilo plače. Po izdaji sklepov o prenehanju delovnega razmerja se je prijavil pri Zavodu za zaposlovanje in je dve leti prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti, ki ni bilo nižje od nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delovno mesto. V tem času je bil kot brezposelna oseba pokojninsko in invalidsko zavarovan z ustreznim plačilom prispevkov za to zavarovanje s strani Zavoda za zaposlovanje (drugi odstavek 21. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti – ZZZPB). Po prenehanju prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti je bilo tožniku, kot invalidu, s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ponovno odmerjeno nadomestilo plače, tokrat za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu (odločba ZPIZ z dne 1. 7. 1997) in potem to nadomestilo tožniku izplačevano, ob upoštevanju ustreznih valorizacij. V času izplačevanja tega nadomestila pa tožniku ni tekla zavarovalna doba in zanj niso bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj tak status invalida niti glede na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Ur. l. RS, št. 12/92) in niti glede na določbe sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99) ni podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Hkrati je sodišče ugotovilo, da pri toženi stranki v vsem spornem obdobju ni bilo možnosti za razporeditev tožnika na ustrezno delovno mesto glede na njegovo invalidnost. Tudi če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, bi torej prejemal nadomestilo za čas čakanja na ustrezno razporeditev v enaki višini, kot je prejemal to nadomestilo s strani zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri denarnih prejemkih tožnik zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja torej ni bil prikrajšan. Bil pa je prikrajšan od 1. 7. 1997 dalje za pravice, ki izhajajo iz delovne dobe, kot zavarovalne dobe v pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Te pravice so pogojene z delovnim razmerjem, kot podlago za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in s plačilom ustreznih prispevkov za to zavarovanje (13. in 191. člen ZPIZ-1).

14. Ker je pravica do plačila regresa vezana že na samo pravico do letnega dopusta, ki je vezana na obstoj delovnega razmerja (prvi odstavek 131. člena ZDR) in torej regres ni pogojen z izrabo letnega dopusta, je sodišče tožniku utemeljeno dosodilo tudi zahtevane letne zneske regresa za letni dopust. Pri tem denarni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust ni vezan na uveljavljanje v prekluzivnih rokih. Zato revizijske navedbe o prekludiranju tega zahtevka niso utemeljene.

15. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je toženi stranki naložilo, da ob priznanju delovne dobe za čas do 23. 3. 2005 za tožnika za čas od 1. 7. 1997 do 23. 3. 2005 plača tudi prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zahtevek za plačilo nadomestila plače pa je utemeljeno zavrnilo, ker je tožnik ustrezne zneske nadomestil že sproti prejemal s strani Zavoda za zaposlovanje in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prav tako ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožniku za čas priznanega delovnega razmerja dosodilo zahtevane letne zneske regresa za letni dopust. 16. Tožnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče o njegovih zahtevkih odločati tudi v razmerju do drugih prvotno toženih strank. Do teh strank so bili tožnikovi tožbeni zahtevki že v celoti pravnomočno zavrnjeni z odločbo II Pd 673/95 z dne 8. 6. 2004, potrjeno z odločbo sodišča druge stopnje Pdp 137/2005 z dne 3. 3. 2005, v razmerju do prvotno tožene G. z. L. pa je bila tožba pravnomočno zavržena.

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati delovno dobo in zanj plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje le do 23. 3. 2005. Na podlagi 378. člena ZPP pa je v preostalem revizijo tožene stranke in v celoti revizijo tožnika kot neutemeljeni zavrnilo.

18. Ker tožena stranka z revizijo zoper odločitev o samostojnih denarnih zahtevkih ni uspela, sprememba sodbe pa se nanaša na spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh (člen 41/5 ZDSS-1), je sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.