Jedro

Šele z ugotovitvijo deležev posameznih solastnikov na sporni nepremičnini, pa je mogoče odločati o plačilu uporabnika za uporabo (delno) tuje stvari.

Prvenstvena obveznost vsakega lastnika je, da svojo stvar uporablja le v mejah, ki jih določa zakon, in da se vzdržuje kršitve lastninske pravice drugega (3. člen ZTLR), kar seveda velja tudi v razmerju do solastnika (prvi odstavek 14. člena ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnice in prva toženka so sestre. Tožnice od tožencev (sestre in njenega moža) zahtevajo plačilo uporabnine za gostinske prostore (brez kegljišča) in stanovanjske prostore v hiši ..., ki jo od smrti J. J. (očeta) v celoti uporabljata toženca. S sklepom o dedovanju D 16/94 z dne 13. 5. 2005 so navedene nepremičnine podedovale tožnice in prva toženka vsaka do 1/5, pri čemer so se z dednim dogovorom dogovorile, da se pri teh nepremičninah do realiziacije točke 1 dednega dogovora (geodetske odmere kegljišča s funkcionalnim zemljiščem in izstavitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine) vknjiži skupna lastnina za vse zakonite dedinje in oporočnega dediča (drugo toženo stranko). Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnic za plačilo uporabnine, za vsako v znesku nekdanjih 2,915.268,64 SIT (sedaj 12.216,17 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za čas, podrobno naveden v izreku, ter odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženca na tožnice odpadajoči alikvotni del skupne lastnine uporabljata kot tujo stvar.

Navedbe revidentov

3. Zoper pravnomočno sodbo sta toženca vložila revizijo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Revidenta izpodbijata zaključek pritožbenega sodišča, da so dedni deleži posameznih dedinj znani in se pri tem sklicujeta na razveljavitveni sklep istega sodišča II Cp 1331/2001 z dne 12. 6. 2002. Navajata, da je v tem delu sodišče druge stopnje različno odločalo, oziroma, da je prišlo samo s sabo v nasprotje. Revidenta menita, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, saj sta toženca lastnika sporne nepremičnine in nista uporabljala tuje stvari, niti nista uporabljala stvari brez pravne podlage. Revidenta nista nedobroverna posestnika, za vprašanja skupne lastnine pa je treba uporabiti določbe Zakona o dedovanju. Ne strinjata se z zaključkom sodišča druge stopnje, da na drugačni položaj ne more vplivati v pritožbi navedena trditev, da se za ureditev razmerij med skupnimi lastniki tožnice niso poslužili pravnih sredstev v zvezi z upravo dediščine. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da toženi stranki uporabljata hišo v celoti in nasprotujeta uporabi tožnic. Na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju D 16/94 z dne 13. 5. 2005 sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da so tožnice solastnice sporne hiše vsaka do 1/5, ter da je skupna lastnina na nepremičnini določena pod razveznim pogojem (do izvršitve točke 1 dednega dogovora). Neutemeljena je zato revizijska trditev, da deleži dedinj na spornih nepremičninah še niso določeni (tretji odstavek 370. člena ZPP). V tej zvezi je neutemeljen tudi revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje prišlo v nasprotje samo s seboj, saj v času izdaje razveljavitvenega sklepa II Cp 1331/2001 z dne 12. 6. 2002 zapuščinsko sodišče še ni izdalo sklepa o dedovanju, v času izpodbijane sodbe pa so bili dedni deleži posameznih dedinj že določeni in jih je sodišče iz pravnomočnega sklepa o dedovanju lahko povzelo in odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

7. Tožnice in prva toženka so kot dedinje že na podlagi zakona skupne lastnice premoženja, ki predstavlja zapuščino (132. člen Zakona o dedovanju), torej toženka in toženec, ki uporabljata hišo v celoti, delno neupravičeno uporabljata tujo stvar v svojo korist že od smrti J. J. (16. 11. 1993) dalje. Šele z ugotovitvijo deležev posameznih solastnikov na sporni nepremičnini, pa je mogoče odločati o plačilu uporabnika za uporabo (delno) tuje stvari. Res je prva toženka tudi sama solastnica hiše, toda po 14. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90) sme solastnik uporabljati stvar samo skupaj z drugimi solastniki, ki jim ne sme odtegovati posesti in uporabe stvari. Pravilni so torej razlogi izpodbijane sodbe, da toženi stranki uporabljata hišo tudi v obsegu deležev tožnic (skupaj 4/5), zaradi česar jima nastaja korist, tožnice pa so prikrajšane. Višino obogatitve oziroma prikrajšanja je sodišče ugotovilo na podlagi najemnine za enakovredno nepremičnino in toženi stranki naložilo plačilo pridobljene koristi tožnicam na podlagi 210. in 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Odločitev je v obsodilnem delu materialnopravno pravilna in ji toženi stranki v svoji reviziji neutemeljeno nasprotujeta.

8. Končno reviziji tudi ni mogoče pritrditi v stališču, da bi lahko tožnice realizirale svoj interes s tem, da bi sprožile postopek za delitev solastne stvari. To pravico jim (enako tudi prvi toženki) zakon daje (prvi odstavek 16. člena ZTLR), vendar po njej niso posegle. To dejstvo pa ne oprosti tožencev, da jim povrneta izgubljeno korist. 9. Prvenstvena obveznost vsakega lastnika je, da svojo stvar uporablja le v mejah, ki jih določa zakon, in da se vzdržuje kršitve lastninske pravice drugega (3. člen ZTLR), kar velja seveda tudi v razmerju do solastnika (že omenjeni prvi odstavek 14. člena ZTLR).

10. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker enako velja tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba revizijo tožencev na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.