Jedro

V konkretnem primeru je pristojni organ presojal, ali ima zadeva, v zvezi s katero je tožnik vložil prošnjo za BPP, verjetni izgled za uspeh in ali je zato postopek pred sodiščem razumno začeti. Ker tožnikova prošnja podatkov, ki bi omogočali presojo, ni vsebovala, je organ podatke utemeljeno pridobival uradoma, in to tako od policije kot iz tožilskega spisa ter z njimi tudi sproti seznanjal tožnika. Nasproten tožbeni očitek je neutemeljen. Takšna je tudi tožbena trditev, da zavrnitev predlaganih zaslišanj ni obrazložena. Obširna in izčrpna pa je tudi presoja zbranih podatkov ter njihovo subsumiranje pod zakonske določbe (OZ), pri čemer pristojni organ obrazloži, katere predpostavke odškodninske odgovornosti niso izkazane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) z dne 18. 6. 2012. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik v prošnji za BPP v rubriki „pravna zadeva“ navedel, da ga je A.A. obtožil, da mu je ukradel kokoši, da mu je s tem hudo prizadel pravico do časti in da zato jemlje zdravila Sanval in Helex. Kot „vrsto želene BPP“ je navedel odškodninsko tožbo zaradi okvarjenega zdravja in posega v osebnostno pravico. Prošnji je priložil zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, ki jo je na Policijski postaji B. dal C.C., tožnikov svak, in kopijo škatlice zdravil, ki jih jemlje. Iz zapisnika o prejemu ovadbe sledi, da so bili pri C.C. policisti, ki so ga spraševali glede tatvine kokoši A.A. ter da je le-ta policistom rekel, da je kokoši najverjetneje ukradel njegov svak (= tožnik). Isto je C.C. nato ponovil tudi A.A. osebno, ki je potem iz jakne potegnil pištolo in z njo ustrelil v zrak.

Glede izpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je nato pristojni organ opravil obširne poizvedbe. Tako je opravil poizvedbe na Policijski postaji, od koder so sporočili, da je bila vložena kazenska ovadba. ODT Č. je posredovalo spis, iz katerega izhaja, da je bila kazenska ovadba zaradi tatvine kokoši vložena zoper neznanega storilca ter da je v izjavi oškodovanec kot možnega storilca omenil tožnika. V spisu se nahajajo še izjave E.E., C.C., F.F. in G.G., ki o dejanju in o storilcu niso vedeli povedati ničesar. Enako izjavo je dal tudi tožnik. Z navedenimi podatki je pristojni organ seznanil tožnika in ga pozval, da zatrjevani poseg v čast in dobro ime podrobneje opiše in navede, kakšna škoda mu je nastala, ter izkaže razlog za jemanje tablet. Tožnik je vlogo dopolnil z navedbami in predložitvijo zdravniškega potrdila. Pristojni organ je nato z dopisom seznanil oškodovanca, ki je v odgovoru vse očitke o tem, da naj bi tožnika obtoževal za krajo kokoši, obrazloženo zavrnil. Pristojni organ je nato navedeni dopis posredoval tožniku, ki je na poziv, da dodatno utemelji svoje navedbe, predlagal, da se pridobi še izjave policista H.H. ter E.E. in C.C., medtem ko zahtevanega zdravstvenega kartona ni predložil. Na podlagi pridobljenih podatkov ter na podlagi določb OZ (134., 177. in 179. člen) in ZBPP (24. člen) pristojni organ ugotavlja, da ni verjetno, da obstaja nedopustno ravnanje A.A. Vložitev neutemeljene kazenske ovadbe še ne zadošča za odškodninsko odgovornost, še zlasti če je vložena zoper neznanega storilca. Kolikor je v izjavi omenil tožnika, gre le za mnenje o možnem storilcu, kar je policija nato raziskala ter pri tem storilca ni našla. Trditve tožnika o razširjanju govoric (o tem, da je tožnik kradel kokoši) po Sloveniji, Hrvaški in celo BiH pa je po mnenju pristojnega organa presplošna, da bi jo bilo mogoče upoštevati pri odločanju. Predlagana zaslišanja glede na podatke, ki jih je zbrala policija, niso potrebna. Prav tako pa tudi ni na ravni verjetnosti izkazan zatrjevani obstoj nematerialne škode. To pa po presoji pristojnega organa pomeni, da za obstoj odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru niso podane vse štiri predpostavke, ki jih zahteva zakon (protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza ter odgovornost oziroma krivda), s tem pa je tožnikovo pričakovanje glede uspeha s tožbo v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, kar vse je razlog za to, da se tožnikova prošnja za BPP zavrne.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja tožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev pravil postopa in hkrati kršitev 22. člena Ustave uveljavlja zato, ker pristojni organ ni izvedel osnovnih poizvedb, da bi ugotovil, ali je podan verjeten izgled za uspeh s tožbo. Poizvedbe je opravil le pri oškodovancu, moral pa bi pridobiti še izjave policista H.H., C.C. in E.E., katerih zaslišanje je tožnik izrecno predlagal. Pristojni organ bi moral obrazložiti, zakaj prič ni zaslišal, saj gre za ključni dokaz o protipravnosti ravnanja. Če bi pristojni organ zaslišal C.C. bi hitro ugotovil, da gre za zlonamerno širjenje trditev s ciljem ponižati tožnika, ne pa le za izjave o sumu, kot se navaja v izpodbijani odločbi. Pristojni organ tudi ne pojasni, katera predpostavka neposlovne odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru manjka. Tožnik s predlaganim zaslišanjem dokazuje, da je oškodovanec tožnika obrekoval, da je tat in da je ta utrpel hudo sramoto v okolici. S tem je izkazano nedopustno ravnanje, škoda je razvidna iz zdravniškega spričevala, izkazana pa je tudi vzročna zveza med posmehovanjem s strani oškodovanca in blatenjem tožnikovega imena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z očitano kršitvijo pravil postopka poudarja, da tožnikove navedbe v prošnji za BPP niso zadoščale za odločitev in da je zato sama opravila poizvedbe, ter da je z opravljenimi poizvedbami seznanila tožečo stranko. Poizvedb ni opravila le pri A.A., kot navaja tožnik v tožbi, medtem ko bi predlagana zaslišanja presegla pristojnost organa za BPP, saj bi bilo to že blizu dokazovanju v pravdnem postopku. O predlogu za zaslišanje prič se je tožena stranka opredelila v odločbi, zato bistvena kršitev določb postopka in zatrjevana kršitev Ustave ni podana. Izjave teh oseb so zapisane v uradnih zaznamkih, ki se nahajajo v spisu ODT, policist H.H. pa je sprejel kazensko ovadbo in zbiral obvestila, ki so vsebovana v uradnih zaznamkih. Izvedba predlaganih dokazov zato ni bila in ni potrebna. Katera od predpostavk odškodninske odgovornosti manjka, pa je obrazloženo predvsem v točkah 22 do 28 obrazložitve, ter nato narejen zaključek v 29 točki obrazložitve, zato tudi zatrjevana kršitev postopka v tej smeri ni podana.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja pristojni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 24. člena ZBPP. Ta določba vsebuje objektivne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za to, da se prošnji za dodelitev BPP ugodi. Po tej določbi se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev te pomoči, med drugim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna (1. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP) in da ima verjeten izgled za uspeh in da jo je razumno sprožati (4. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP).

V konkretnem primeru je pristojni organ presojal, ali ima zadeva, v zvezi s katero je tožnik vložil prošnjo za BPP, verjeten izgled za uspeh in ali je zato postopek pred sodiščem razumno začeti. Pri tem se pravilno in skladno s podatki upravnih spisov ugotavlja, da tožnikova prošnja podatkov, ki bi omogočali presojo, ni vsebovala. Zato je pristojni organ utemeljeno pridobival podatke uradoma, in to tako od policije kot iz tožilskega spisa in z njimi tudi sproti seznanjal tožnika. Tožbeni očitek, da ni izvedel osnovnih poizvedb, oziroma da je opravil poizvedbe le pri nasprotni stranki A.A., je torej v očitnem nasprotju s podatki spisov. V očitnem nasprotju s podatki spisov je tudi trditev tožbe, po kateri ni obrazložil zavrnitve predlaganih zaslišanj. Tudi to je namreč storil, kot to sledi iz 26. točke obrazložitve izpodbijane odločbe ter pri tem utemeljeno navedel, da so izjave predlaganih prič razvidne že iz tožilskega spisa in da zato njihovo zaslišanje ni potrebno. Obširna in izčrpna je tudi ocena oziroma presoja zbranih podatkov ter njihovo subsumiranje pod zakonske določbe (OZ). Nasprotno so neprepričljive in mestoma protispisne tožbene trditve, zlasti tista, po kateri pristojni organ ni obrazložil, katere predpostavke odškodninske odgovornosti niso izkazane. To je navedel zlasti v točkah od 22 do 28 obrazložitve, kot pravilno opozarja že tožena stranka v odgovoru na tožbo, ter pri tem po presoji sodišča glede verjetnosti obstoja posameznih predpostavk utemeljeno sprejel drugačne zaključke od tistih, ki jih, in to brez ustrezne utemeljitve, zatrjuje tožnik v tožbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske ugotovitve, na katerih sloni odločitev, nesporne, je sodišče v zadevi odločalo na nejavni seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).