Jedro

Glede na to, da je tožeča stranka sestavila pogodbo o štipendiranju in da je v tej pogodbi zaključek študija vezala na izobraževalni program, ki ga je obiskovala toženka, je treba šteti, da je toženka, ki je diplomirala pred zaključkom (podaljšanega) absolventskega staža šolanje zaključila pravočasno, tako da ni dolžna vrniti prejetih zneskov štipendije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od toženke plačilo zneska 8.833,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila ter povračilo pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da mora tožeča stranka toženki povrniti stroške postopka v znesku 897,00 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da so določbe pogodbe o štipendiranju nejasne in jih kot take, v skladu s 83. členom OZ, potrebno razlagati v korist toženke. Tožeča stranka vztraja, da je potrebno ločiti med izobraževalnim programom izobraževale ustanove, ki velja za določeno smer študija, ki je za vse študente enak (4 leta + eno leto absolventskega staža) in „absolventskim stažem“, ki je vezan na posameznika in se lahko izjemoma podaljša, kar pa ne pomeni, da podaljšan „absolventski staž“ postane „izobraževalni program“. Potrebno je ločiti razmerje „študent – fakulteta“ od razmerja „štipendist – štipenditor“, ki sta dve ločeni razmerji in vsak ima svoja pravila oziroma pogodbena določila. Toženka ni zaključila študija v skladu z izobraževalnim programom in v skladu s podaljšanjem pogodbe. Z aneksom k pogodbi o štipendiranju je bil podaljšan rok do 30. 9. 2007, za nadaljnje podaljšanje pa toženka sploh ni zaprosila. Na podlagi veljavnega študijskega programa, ki je vključeval enoletni absolventski staž (4 leta + 1 leto), je bila tudi sklenjena pogodba o štipendiranju za 4 + 1 leto, kar bi se izteklo 30. 6. 2006, ker pa so toženki pravice po prvem letniku mirovale eno leto, je to pomenilo 30. 6. 2007, za kar je bil sklenjen tudi aneks. V dopisu k aneksu z dne 10. 1. 2007, ki ga je toženki poslala tožeča stranka, je poudarjeno, da bo v primeru, če šolanje ne zaključi do datuma, navedenega v aneksu, morala toženka vrniti revalorizirane stroške štipendije. Toženki je šola absolventski staž podaljšala za 6 mesecev in podaljšanje absolventskega staža za 1 leto je izjemna možnost, ki ne pripada vsakemu študentu avtomatično, v smislu izobraževalnega programa, zato se ta čas ne more šteti v veljaven izobraževalni program. Da je izobraževalni program po pogodbi res to, kar v konkretnem primeru pomeni 4 + 1, je razvidno tudi iz 46. člena Pravilnika o izobraževanju tožeče stranke, ki je veljal v času dopisa, ki ga je toženka prejela 21. 9. 2007. Toženka je bila s pravilnikom seznanjena, kar je potrdila tudi s podpisom pogodbe. Tožeča stranka je poudarila, da nihče dosedaj ni oporekal takšne uporabe določil pogodbe, saj so dovolj jasna, še posebej pa je bila toženka opozorjena v dopisu z dne 10. 1. 2007. Če bi bila torej določila pogodbe nejasna pa je bilo toženki jasno povedano, do kdaj mora končati študij in kako razumeti določilo, še preden je rok za izpolnitev njene obveznosti potekel. Glede na to, da tožena stranka ni zaprosila za podaljšanje trajanja pogodbenega razmerja, je jasno, da je pogodba iztekla tako, kot je bilo v njej oziroma aneksu št. 1 zapisano, t.j. z dnem poteka, torej s 30. 9. 2007, obenem pa še dodatno pojasnjeno z dopisom, s katerim je bil toženki poslan aneks. Tožeča stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožeče stranke in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in ne tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter je nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z razlogi v izpodbijani sodbi. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa še navaja: Med strankama postopka ni bilo sporno, da sta pravdni stranki dne 18. 10. 2001 sklenili pogodbo o štipendiranju za čas izobraževanja toženke na ... fakulteti v Ljubljani, univerzitetni študijski program, smer nemški jezik in književnost. V 1. členu pogodbe o štipendiranju je bilo dogovorjeno, da se štipenditor zavezuje, da bo štipendistu dajal štipendijo za čas šolanja na ... fakulteti v Ljubljani, univerzitetni študijski program, od 1. 10. 2001 do 30. 9. 2006. V 4. členu pogodbe sta se med drugim stranki dogovorili, da bo toženka (štipendist) redno opravljala študijske obveznosti in šolanje zaključila v roku, ki je določen z izobraževalnim programom. V 7. členu pogodbe je bilo določeno, da če štipendist ne zaključi šolanja v roku, ki je določen z izobraževalnim programom, štipenditor razveže pogodbo. Dne 24. 1. 2007 pa sta pravdni stranki sklenili aneks št. 1 k pogodbi o štipendiranju in v 1. členu določili, da se štipenditor zavezuje, da bo štipendistu dajal štipendijo za čas šolanja na ... fakulteti v Ljubljani, univerzitetni študijski program, v času od 1. 10. 2001 do 30. 9. 2007. V 2. členu aneksa pa je določeno, da ostale določbe pogodbe o štipendiranju z dne 18. 10. 2001 ostanejo nespremenjene. Med strankama je bilo prav tako nesporno, da je bil toženki podaljšan absolventski staž za obdobje 6 mesecev do 31. 3. 2008 in da je toženka diplomirala 27. 11. 2007 ter o tem obvestila tožečo stranko dne 12. 12. 2007. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da so sporna nekatera določila pogodbe o štipendiranju in sicer 1. člen pogodbe in 1. člen aneksa, ki določata zavezo štipenditorja, da bo štipendistu dajal štipendijo za čas šolanja na ... fakulteti v Ljubljani, univerzitetni študijski program, v času od 1. 10. 2001 do 30. 9. 2006 (po aneksu do 30. 9. 2007) in 1. točka 4. člena pogodbe o štipendiranju, ki določa obveznost štipendista, da bo redno opravljal študijske obveznosti in šolanje zaključil v roku, ki je določen z izobraževalnim programom ter 7. členom pogodbe, kjer je določeno, da štipenditor lahko razveže pogodbo, če štipendist ni zaključil šolanja v roku, ki je določen z izobraževalnim programom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da niti v pogodbi o štipendiranju niti v aneksu ni določen datum zaključka študija (niti ni bilo opredeljeno, kaj pomeni rok – določen z izobraževalnim programom).

Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da je potrebno ločiti med izobraževalnim programom izobraževalne ustanove, ki velja za določeno smer študija in za vse študente enako 4 leta + 1 leto absolventskega staža in sklenjeno pogodbo o štipendiranju med štipenditorjem in štipendistom. Vsekakor gre za dve različni razmerji, vendar je tožeča stranka v pogodbi o štipendiranju pogojevala pravočasnost zaključka študija z veljavnim izobraževalnim programom, torej z razmerjem „študent – fakulteta“.

Pravilno je zaključilo sodišče prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno upoštevati določilo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), po katerem je potrebno pri razlagi spornih določil iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Ker je bila pogodba o štipendiranju pripravljena in predlagana s strani pogodbene stranke – tožeče stranke kot štipenditorja, je skladno s 83. členom OZ njena nejasna določila potrebno razlagati v korist druge (šibkejše) stranke – toženke.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil absolventski staž toženi stranki podaljšan s strani organa ... fakultete, ki je ocenil, da so razlogi za podaljšanje opravičljivi, zato je bil toženki čas izobraževanja oziroma rok rednega zaključka študija podaljšan za 6 mesecev. Tožena stranka je diplomirala 27. 11. 2007, torej pred iztekom absolventskega staža. Ker v razmerju „študent – fakulteta“ velja, da študent pravočasno zaključi šolanje, če diplomira do izteka absolventskega staža, je potrebno tudi v razmerju „štipendist – štipenditor“ vprašanje pravočasnosti zaključka šolanja presojati po tem kriteriju. Tožeča stranka v pogodbi o štipendiranju ni določila časa oziroma roka za zaključek študija, tako, da bi to obveznost v pogodbi datumsko opredelila in ker je tožeča stranka sestavljala pogodbo o štipendiranju ter je zaključek študija vezala na izobraževalni program izobraževalne institucije, je potrebno upoštevati določila 82. in 83. člena OZ, ki določata, da je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.

Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v tem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena, ni presojalo, saj se je sodišče prve stopnje do vseh navedb tožeče stranke izčrpno opredelilo, pritožbeno sodišče pa se z razlogi izpodbijane sodbe ter z odločitvijo v celoti strinja.

Ker niso podani razlogi, s katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma rešitvi pritožbe (165. člen v zvezi s členom 154 in 155 ZPP).