Jedro

Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil izdan na podlagi šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP, po katerem v primeru, ko je imela pravna oseba, ki je prenehala po 441. členu tega zakona, neplačane obveznosti, aktivni družbeniki te pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti. ZFPPIPP se v 442. členu za postopke, ki so bili začeti do uveljavitve ZPUOOD, še vedno uporablja. Relevantna zakonodaja posebnega ugotovitvenega postopka o statusu tožnika kot solidarnega dolžnika ne predvideva. Tak status je podan že na podlagi 442. ZFPPIPP, torej na podlagi samega zakona, v primeru izpolnitve v tem zakonu določenih predpostavk.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana pritožbi tožnika delno ugodil ter sklep št. DT 42914-6981/2012-1-08-3221-02 z dne 26. 9. 2012 nadomestil s izpodbijanim sklepom. V izreku še ugotavlja, da so knjigovodske evidence Davčne uprave RS za davčnega zavezanca A. d.o.o. izkazovale po stanju na dan 7. 11. 2011 in po sklepu z dne 26. 9. 2012, dolg v višini 51.648,60 EUR z obrestmi. Zoper tožnika se zato opravi davčna izvršba dolga izbrisane družbe A. d.o.o., pri čemer znašajo glavnica, zamudne obresti, stroški predhodne davčne izvršbe in stroški davčne izvršbe skupaj 49.258,72 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi. Obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov št. DT 42914-6981/2012-5-08-3221-03 z dne 2. 11. 2012, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa.

V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila pravna oseba A. d.o.o. 7. 11. 2011 na podlagi 440. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanj ZFPPIPP) izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Ljubljani. V nadaljevanju se sklicuje na šesti odstavek 422. člena ZFPPIPP, po katerem aktivni družbeniki izbrisane pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev obveznosti. Poudarja, da iz podatkov Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES) izhaja, da je bil dolžnik od 9. 12. 2002 pa do izbrisa družbe dne 7. 11. 2011, edini družbenik v izbrisani družbi s 100 % poslovnim deležem. S tem je imel položaj aktivnega družbenika po šestem odstavku 442. člena ZFPPIPP. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-285/10-13 z dne 7. 6. 2012 ugotovilo neustavnost drugega odstavka 33. člena ZFPPIPP – A, pri čemer se je spremenjeni šesti in sedmi odstavek 442. člena ZFPPIPP uporabljajo samo za tiste aktivne družbenike gospodarskih družb, izbrisanih iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi ZFPPIPP – A, ki jim je članstvo v gospodarski družbi prenehalo po uveljavitvi ZFPPIPP – A. Terjatve je torej možno uveljavljati le od družbenikov tistih družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra brez likvidacije do pričetka veljavnosti Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju ZPUOOD), za kar gre tudi v danem primeru. Omenjeni zakon je namreč pričel veljati 17. 11. 2011. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-723/2012 z dne 10. 10. 2013 izpodbijano odločbo za glavnico v znesku 12.674,99 EUR in zamudne obresti v znesku 9.918,28 EUR iz naslova davka na dodano vrednost odpravilo in v navedenem delu zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje. Hkrati je izrek sklepa spremenilo tako, da se v prvem odstavku namesto „delno ugodi“ izrek pravilno glasi „ugodi“. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo.

V obrazložitvi ugotavlja, da je bil pritožniku predhoden sklep z dne 26. 9. 2012 izdan in vročen 1. 10. 2012, torej pred iztekom enega leta od objave izbrisa družbe A. iz sodnega registra. To pomeni, da je po desetem odstavku 442. člena ZFPPIPP terjatev uveljavljena pravočasno. Pojasnjuje tudi pomen solidarne odgovornosti. Pritožniku še razlaga, da v navedeni zadevi ne gre za nadaljevanje izvršbe, ki bi bila uvedena predhodno samo zoper pravno osebo, pač pa za samostojen postopek davčne izvršbe, ki je bil uveden zoper pritožnika že s sklepom z dne 26. 9. 2012. V tej zadevi tudi niso nastopile posledice odprave v smislu 281. člena ZUP. Sklep z dne 26. 9. 2012 ni bil odpravljen (in torej zadeva končana), pač pa se je postopek nadaljeval z izpodbijanim sklepom. Dejstvo, da se seznam nanaša na dolgove izbrisane družbe, sklep o davčni izvršbi pa na družbenika izbrisane družbe, ne vpliva na davčno izvršbo zoper pritožnika, saj je iz določb ZFPPIPP razvidna povezava med dolgovi družbe in odgovornostjo družbenika za te dolgove. Pritožniku v zvezi s tem pojasnjuje, da se izvršilni naslov ne more glasiti nanj, temveč na družbo A. d.o.o., ki je v času nastanka obveznosti še obstajala. V postopku izvršbe tudi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje, kar določa peti odstavek 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

V nadaljevanju ugotavlja, da je v zadevi sporno, ali je za omenjene obveznosti zastarala pravica do izterjave. Ker iz spisa delno ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bil pretrgan tek relativnega zastaranja roka za davek na dodano vrednost glede glavnice v znesku 12.674,99 EUR in zamudnih obresti v znesku 9.918,28 EUR, je v tem delu drugostopni organ izpodbijano odločbo odpravil in jo vrnil prvostopnemu organu, da preveri, ali je zoper tožnika mogoče uvesti ponovno izvršbo, ali pa je potrebno postopek ustaviti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je edini postopkovni zakon, ki določa vstop novega dolžnika v postopek izvršbe, Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 24. členu. Namesto tega se je tožeča stranka takoj znašla v postopku izvršbe in ni mogla uveljavljati pravic, ki bi jih lahko v postopku na prvi stopnji. Zato je prepričana, da bi upravni organ moral ustaviti postopek zoper izbrisano pravno osebo in začeti povsem nov ugotovitveni postopek proti njej. Trdi, da ni dolžnik, saj razlaga davčnega organa glede solidarne odgovornosti, določene v 442. členu ZFPPIPP, ni pravilna. Po pojmovanju davčnega organa je položaj aktivnega družbenika opredeljen kot samostojna pravna celota, s takim dejanjem pa davčni organ onemogoča tožečo stranko v ustavno varovanem načelu iz 22. člena Ustave RS. Tudi sklicevanje tožene stranke na subsidiarno uporabo 242. člena ZUP in 243. člena ZUP, ne zdrži realne presoje. V 44. čl ZDavP-2 je jasno določeno, kdo je zavezanec za davek in kako se ugotavlja. Določba 47. člena ZDavP-2 pa prihaja v poštev šele takrat, ko se ugotavlja davčna obveznost, in ne kasneje, ko je ta pravnomočno že ugotovljena zoper enega izmed dolžnikov. Glede na to, da so bile določbe o aktivnih družbenikih z odločbo Ustavnega sodišča U-I-307/11-21 z dne 22. 4. 2012 razveljavljene, tožeči stranki tudi ni jasno, kako lahko sklep o izvršbi brez ustreznega izvršilnega naslova rokovno sanira zamudo roka. Meni tudi, da so obveznosti izbrisane družbe proti tožeči stranki že zdavnaj zastarale, saj se izvršljiva odločba nikoli ni glasila na njo. Prav tako ni bila procesna vloga prenesena na tožečo stranko, saj taka določba v ZDavP-2 ne obstaja.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi ter odločbo organa prve stopnje in v posledici odločbo organa druge stopnje odpravi ter zadevo posreduje v ponovno odločitev davčnemu organu, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo dodaja, da predstavlja podlago za začetek izvršbe zoper tožečo stranko 442. člen ZFPPIPP, ki določa, pod katerimi pogoji so družbeniki izbrisanih družb odgovorni za obveznosti izbrisane družbe. Dejstvo, da se seznam izvršilnih naslovov nanaša na dolgove izbrisane družbe, sklep o davčni izvršbi pa na družbenika izbrisane družbe, ne vpliva na davčno izvršbo zoper pritožnika, saj je iz določb ZFPPIPP razvidna povezava med dolgovi družbe in odgovornostjo družbenika za te dolgove. V omenjeni zadevi ne gre za nadaljevanje izvršbe, ki bi bila uvedena predhodno zoper samo pravno osebo, pač pa za samostojen postopek davčne izvršbe. Sklicevanje tožeče stranke na postopek izvršbe po ZIZ, v konkretnem primeru ni utemeljeno, saj je bil davčni organ v omenjenem postopku dolžan upoštevati določbe ZFPPIPP ter ZDavP-2. Izvršilni naslov v omenjeni zadevi tudi ne predstavlja sklep o izbrisu družbenika, pač pa obračuni, s katerimi je pravna oseba sama obračunala davek in ga bila tudi dolžna plačati. Res je, da ni bila pred izdajo prvotnega sklepa o izvršbi tožeča stranka seznanjena s postopkom, ki bo zoper njo uveden, je pa imela v pritožbi zoper sklep z dne 26. 9. 2012, kot tudi zoper izpodbijani sklep, možnost predlagati dokaze oziroma podati navedbe v zvezi z omenjeno zadevo v smislu odgovornosti za dolgove izbrisane družbe, ne pa v smislu same obveznosti. Tožeča stranka pa tudi v tožbi ne podaja navedb, zakaj je ne bi bilo mogoče šteti kot aktivnega družbenika. Poda zgolj navedbe, da davčni organ ni imel podlage v ZDavP-2 za izvršbo zoper njo, kar pa je bilo tožeči stranki po mnenju tožene stranke zadostno obrazloženo v izpodbijanem sklepu. Zadržanje izvršbe ni predmet postopka presoje pravilnosti in zakonitosti sklepa o izvršbi. Glede zastaranja pa je bila zadeva tožeči stranki že podrobno pojasnjena v odločbi z dne 10. 10. 2013. Tožeča stranka v nadaljnjih pripravljalnih vlogah na svoji tožbi in stališčih iz nje vztraja.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo na seji.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan na podlagi šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ki določa, da v primeru, ko je imela pravna oseba, ki je prenehala po 441. členu tega zakona, neplačane obveznosti, aktivni družbeniki te pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti. Aktivni družbenik po šestem odstavku tega člena pa je oseba, ki je imela v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali da v rokih določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka na podlagi uresničevanja upravljavskih pravic iz njenega deleža v pravni osebi ali drugih pravic v razmerju do pravne osebe, v skladu z zakonom ali pravili izbrisane pravne osebe, ali kateregakoli drugega pravnega ali dejanskega razmerja z izbrisano pravno osebo, ali članov njenega poslovodstva ali organa nadzora kot to določa sedmi odstavek 442. člena ZFPPIPP. Predpostavka iz 2. točke sedmega odstavka tega člena je izpolnjena, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25 % vseh glasovalnih pravic (osmi odstavek 442. člena ZFPPIPP). Ne more biti sporno in kar je podrobno obrazložil že davčni organ v svoji odločbi, da se ZFPPIPP v 442. členu za postopke, ki so bili začeti do uveljavitve ZPUOOD, še vedno uporablja. Po presoji sodišča sta imela oba upravna organa v izvedenem postopku dovolj podlage za zaključek, da je tožnik, ki je imel v družbi 100 % poslovni delež, aktivni družbenik in kot tak odgovarja za obveznosti izbrisane družbe. Relevantna zakonodaja posebnega ugotovitvenega postopka o statusu tožnika kot solidarnega dolžnika, ne predvideva. Tak status je podan že na podlagi 442. ZFPPIPP (torej na podlagi zakona samega), v primeru izpolnitve v tem zakonu določenih predpostavk. Gre torej za specialno ureditev glede na ureditev po ZDavP-2, pa tudi ZUP.

V zvezi z nadaljnjimi tožbenimi navedbami sodišče še dodaja, da v upravnem sporu pravno relevantne ugotovitve niso sporne. Ni namreč spora o tem, da je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra, da je bila izbrisana na podlagi določil ZFPPIPP brez likvidacije, da je bil izbris objavljen pri AJPES dne 7. 11. 2011, da je bil tožnik 100% družbenik izbrisane družbe ter da je bil tožniku predhodni sklep o izvršbi izdan in vročen pred iztekom enega leta od objave izbrisa družbe A. d.o.o. iz sodnega registra (deseti odstavek 442. člena ZFPPIPP) 1. 10. 2012. Tožnik tudi ni ugovarjal dejstvu, da gre pri njem za aktivnega družbenika izbrisane družbe. Zato tudi ne more biti sporno, da je v smislu 2. točke sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP solidarno odgovoren za neporavnane obveznosti izbrisane družbe. To pa pomeni, da jih davčni organ lahko terja direktno od njega.

Prvostopni organ je tudi pravilno uporabil določbe ZDavP-2 iz 143. do 145. člena, saj ima seznam izvršilnih naslovov vse sestavine, kot jih določa 145. člen ZDavP-2. Glede trditve tožnika, da je izterjava zastarala iz razloga, ker je zastarala zoper izbrisano družbo kot solidarnega dolžnika, pa sodišče pripominja, da takšno stališče tožnika nima podlage v zakonih, ki so podlaga za odločanje v tem postopku. V danem primeru so relevantne določbe ZFPPIPP, pa tudi ZDAvP-2 oziroma ZUP, ne pa ZIZ, ki se kot, izhaja iz drugega odstavka 1. člena ZIZ, uporablja za sodno (in ne davčno) izvršbo in zavarovanje. Po mnenju sodišča tako v postopku tudi ni prišlo do kršitve 22. člena Ustave RS.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih v izpodbijani odločbi navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ, oziroma z razlogi, s katerimi obrazloži svojo odločitev ter zavrnitev pritožbenih ugovorov. V kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, se sodišče nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 sklicuje.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.