Jedro

Vložitev tožbe (četudi pri istem sodišču) ne more hkrati šteti tudi kot obvestilo o vloženi tožbi v smislu drugega odstavka 277. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zavarovanja z začasno odredbo, odrejeno s sklepom Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Z 118/2021 z dne 8. 10. 2021, in razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja.

2. Zoper ta sklep je upnik v pritožbenem roku vložil vlogo, naslovljeno kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožba. Predlagal je spremembo sklepa v smislu pritožbenih navedb oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter zahteval povrnitev stroškov. Navedel je, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik sodišča ni pravočasno obvestil o vloženi tožbi, saj je pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti 11. 10. 2021 pravočasno vložil tožbo, kot mu je bilo naloženo s sklepom o začasni odredbi. S tem, ko je bila tožba predana „naslovnemu sodišču“, tj. Okrajnemu sodišču v Murski Soboti, je bilo to sodišče tudi obveščeno o vloženi tožbi in je imelo tudi dokaz o vloženi tožbi, saj je z njo razpolagalo. Tožba se je tudi vpisala v vpisnik, glede na informacijsko tehnologijo pa je bilo v sekundi moč dobiti tožbo vsakemu vpisničarju ali sodniku. Izpostavil je, da sodišče od upnika ni posebej zahtevalo, da obvestilo o vloženi tožbi predloži v konkretni zadevi, temveč da se „naslovno sodišče“ na splošno obvesti. Upnik je nadalje tudi opisal dogajanje po izdani začasni odredbi in podal navedbe o ponovnih kršitvah, ki jih je po tem storil dolžnik, ter pojasnil, da je zaradi ponovnih kršitev dolžnika začasna odredba še vedno nujno potrebna.

3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo navedbam upnika nasprotoval in se zavzemal za razlago, da ne zadošča,da je upnik vložil tožbo, temveč bi moral o tem tudi obvestiti tisto sodišče, ki je odločalo v postopku z začasno odredbo. Skliceval se je na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 502/2020. Predlagal je zavrnitev pritožbe in zahteval povrnitev stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje 8. 10. 2021 izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, pod točko III izreka pa je na podlagi drugega odstavka 277. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upniku naložilo, da mora v roku 8 dni po izdaji začasne odredbe pri stvarno in krajevno pristojnem sodišču vložiti tožbo na ugotovitev motenja posesti in o vložitvi tožbe obvestiti naslovno sodišče. Pri tem je upnika tudi opozorilo na posledico iz prvega odstavka 278. člena ZIZ, tj. da sodišče, če upnik v danem roku ne vloži tožbe oziroma naslovnemu sodišču ne predloži dokazila o vloženi tožbi, ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 10. 2021, potem ko je ugotovilo, da upnik v roku 8 dni od vročitve sklepa o začasni odredbi, ki ga je prejel 8. 10. 2021, in tudi do izdaje sklepa z dne 20. 10. 2021 sodišču ni predložil dokazila o vloženi tožbi, postopek zavarovanja z začasno odredbo ustavilo in razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja.

7. Sodišče prve stopnje je obravnavano vlogo upnika glede na njeno vsebino utemeljeno štelo kot pritožbo zoper sklep z dne 20. 10. 2021 in jo odstopilo v reševanje pritožbenemu sodišču. Upnik je namreč v vlogi zatrjeval, da je s tem, ko je pri istem sodišču, kot je izdalo začasno odredbo, vložil tožbo, kot mu je bilo odrejeno v točki III izreka sklepa o začasni odredbi, zadostil tudi obveznosti, da mora sodišče v roku 8 dni obvestiti o vloženi tožbi oziroma mu o tem predložiti dokazilo. Upnik je torej nasprotoval ugotovitvi sodišča prve stopnje, da te obveznosti ni izpolnil, in pravilnosti v sklepu z dne 20. 10. 2021 sprejete odločitve o ustavitvi postopka. Ti razlogi pa predstavljajo pritožbene razloge zoper sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ) in ne razlogov, iz katerih je skladno z določbami 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mogoče predlagati vrnitev v prejšnje stanje. Sicer pa je v postopku zavarovanja vrnitev v prejšnje stanje dovoljena le, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor (36. člen ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ), in je, četudi bi stranka rok za opravo kakšnega pravnega dejanja zamudila iz upravičenega vzroka v smislu 116. člena ZPP, ni mogoče dovoliti, če je zamujen rok za kakšno drugo pravno dejanje, kot je vložitev pritožbe ali ugovora, vključno z zamudo roka za predložitev dokazila o vloženi tožbi iz drugega odstavka 277. člena ZIZ.

8. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje stališču pritožbe glede vsebine upnikove obveznosti obvestitve sodišča o vloženi tožbi, določene v III. točki izreka sklepa o začasni odredbi, ki temelji na drugem odstavku 277. člena ZIZ. Iz vsebine drugega odstavka 277. člena ZIZ povsem jasno izhaja, da mora sodišče v primeru izdaje začasne odredbe v zavarovanje pred začetkom kakšnega drugega postopka, upniku določiti rok, v katerem mora začeti postopek v opravičilo izdane začasne odredbe in (kumulativno) o tem predložiti dokazilo. Prav tako ga mora opozoriti na posledice iz prvega odstavka 278. člena ZIZ, po katerem tudi v primeru, če upnik sodišču ne predloži dokazila o začetku postopka, sodišče ustavi postopek zavarovanja in razveljavi opravljena dejanja. Že na podlagi jezikovne razlage določb drugega odstavka 277. člena in prvega odstavka 278. člena ZIZ je tako mogoče ugotoviti, da za opravičilo izdane začasne odredbe ne zadošča zgolj vložitev tožbe, ampak mora upnik o tem sodišču v danem roku predložiti tudi dokazilo.

9. Takšna obveznost upnika pa izhaja tudi iz namena teh določb, ki ga je v izpodbijanem sklepu, izhajajoč iz obrazložitve Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-E)1, s katerim sta bila dopolnjena drugi odstavek 277. člena in prvi odstavek 278. člena ZIZ, pojasnilo tudi sodišče prve stopnje (3. točka obrazložitve), pritožbeno sodišče pa te razloge kot pravilne v celoti povzema. Namen določb o obvezni predložitvi dokazila o vloženi tožbi je razbremenitev sodišča glede preverjanja ali pozivanja upnika k predložitvi dokaza o začetku postopka v opravičilo izdane začasne odredbe. Pri tem je logično, da mora upnik sodišče o tem obvestiti v konkretnem postopku, v katerem je bila izdana začasna odredba. Tudi če je tožba vložena pred istim sodiščem, kot je izdalo začasno odredbo, namreč v konkretni zadevi zavarovanja, v kateri je izdana začasna odredba, če upnik sodišča v tej zadevi o vložitvi tožbe ne obvesti, to za sodišče ne pomeni razbremenitve glede opravljanja poizvedb o vloženi tožbi (v konkretnem primeru poizvedb izvršilnega oddelka Okrajnega sodišča v Murski Soboti pri pravdnem oddelku Okrajnega sodišča v Murski Soboti), saj se vložitev takšne tožbe ne evidentira avtomatično tudi pri zadevi zavarovanja, v kateri je bila predhodno vložena začasna odredba. Z vidika opravljanja poizvedb pa ni bistvene razlike glede tega, ali sodnik, ki je izdal začasno odredb (oz. sodno osebje po njegovi odredbi) te opravlja pri istem ali pri drugem sodišču. 10. Tudi iz III. točke izreka sklepa o začasni odredbi jasno izhaja, da je bilo upniku izrecno naloženo, da mora o vloženi tožbi obvestiti sodišče in mu o tem predložiti dokazilo in da za opravičilo začasne odredbe ne zadošča zgolj vložitev tožbe. Upnik pa ni niti zatrjeval niti izkazal, da bi takšno obvestilo na Okrajno sodišče v Murski Soboti tudi vložil. Iz razlogov, ki so bili pojasnjeni že zgoraj, se vložitev tožbe (četudi pri istem sodišču) ne more hkrati šteti tudi kot obvestilo o vloženi tožbi v smislu drugega odstavka 277. člena ZIZ. Sicer pa tudi iz same tožbe, na katero se v pritožbi sklicuje upnik in ki jo je tudi priložil pritožbi (A8), ne izhaja, da je ta bila vložena v zvezi z začasno odredbo, izdano v zadevi Z 118/2021. V tožbi, katere vsebina sicer ustreza napotilu sodišča o vsebini tožbe, ki jo mora upnik vložiti, namreč ni nobene navedbe o tem, da je tožba vložena v zvezi z izdano začasno odredbo, in tudi ni navedena opravilna številka zadeve, v kateri je bila izdana začasna odredba, zaradi česar tudi s tega vidika tožbe ni mogoče hkrati šteti tudi kot pri „naslovnem sodišču“ vloženega obvestila oziroma dokazila o vloženi tožbi v smislu drugega odstavka 277 člena ZIZ in III. točke izreka sklepa o začasni odredbi.

11. Pritožbeno sodišče je zato zaključilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je, ker ga upnik ni obvestil o vloženi tožbi, postopek zavarovanja z začasno odredbo ustavilo in razveljavilo opravljena dejanja zavarovanja. Upnik pa je bil o takšnih posledicah opustitve obveznosti obvestila o vloženi tožbi v sklepu o začasni odredbi izrecno poučen.

12. Pritožbene navedbe glede dogajanja po izdani začasni odredbi in glede potrebnosti izdane začasne odredbe za presojo izpodbijanega sklepa niso relevantne, zaradi česar se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Upnik, ki s pritožbo ni uspel in njegovi stroški tudi niso bili potrebni za postopek zavarovanja, mora svoje pritožbene stroške kriti sam (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Prav tako mora svoje stroške odgovora na pritožbo sam kriti dolžnik, saj njegov odgovor na pritožbo ni odločilno prispeval k razjasnitvi zadeve v pritožbenem postopku in stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni za postopek (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zaradi česar tudi ni mogoče šteti, da bi mu upnik te stroške neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

1 Poročevalec DZ 92/2006 z dne 8. 9. 2006.