Jedro

Izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj je toženka sprejela zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ta kršitev pa je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker je bila z navedenim postopanjem posledično kršena pravica tožnika do pravnega sredstva, saj takemu zaključku ne more utemeljeno nasprotovati z navedbo določno in konkretno obrazloženih razlogov v smislu določil 22. in 25. člena Ustave.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-262/2014/22 (1312-02) z dne 15. 10. 2015 se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila ponovno prošnjo tožnika z dne 9. 7. 2015 za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) na podlagi 33. člena v povezavi s 3. alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011 in nadaljnji).

2. Uvodoma v obrazložitvi tožena stranka povzema navedbe iz tožnikove prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite z dne 23. 9. 2014 ter na podlagi podatkov uradne evidence ugotavlja, da je tožnik dne 4. 10. 2014 azilni dom samovoljno zapustil, v tej zvezi pa je bil dne 8. 10. 2014 izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen dne 6. 11. 2014. Ko je bil v skladu z Uredbo (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 (v nadaljevanju: Dublinska uredba) dne 8. 7. 2015 iz Avstrije predan nazaj v RS, je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Tedaj je glede razlogov, zakaj prosi za mednarodno zaščito, izpovedal, da mu v Nigeriji grozi skupina Boko Haram, ki je požgala tudi njihov družinski dom, ko je bila doma vsa tožnikova družina, z izjemo tožnika, ki je bil tedaj v nočnem klubu in je ob povratku naletel na požar, v katerem je vse izgubil. Da je to zakrivil Boko Haram, je izvedel od tam navzočega moškega, ki se je tožniku predstavil kot pripadnik Boko Haram, rekoč, da se mu je tožnik zasmilil, ker je iste starosti kakor njegov sin. Tožnika je posvaril, da bo usmrčen, če se navedeni organizaciji sam ne bo pridružil, ker pred Boko Haram, ki je navzoč po vsej državi, ne bi bil varen nikjer v Nigeriji.

3. Nadalje v obrazložitvi povzema navedbe tožnika na ustnem zaslišanju, da je Boko Haram kot islamistična organizacija v Nigeriji prepovedana. Kljub temu naj bi tožnikov oče želel, da bi se ji pridružil tudi tožnik, ko dopolni 18 let, četudi je bila tožnikova družina katoliške vere.

4. Na posebno vprašanje, ali je bil kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, je tožnik odgovoril, da Boko Haram vlado opozarja na svoj obstoj in superiornost, ne mara pa kristjanov, vendar ne napada zgolj kristjanov, ampak tudi muslimane, zato ljudem ni jasno znano niti to, ali je Boko Haram islamska organizacija ali ne. Tožnik meni, da v kolikor bi se navedeni organizaciji Boko Haram tudi sam pridružil, bi moral izvajati ugrabitve deklet in bombne napade na mošeje, cerkve, hiše in tržnice ter vladne objekte, česar pa noče in se boji, ker noče nikomur škodovati.

5. Tožena stranka nadalje navaja, da ker ji je tožnik po svojem pooblaščencu predložil šest virov v angleškem in nemškem jeziku, ga zato ni še posebej seznanjala z vsebino teh poročil, informacij in novinarskega članka o širjenju islamske skupine Boko Haram iz primarno severovzhodnega dela Nigerije na njen centralni in južni del, oziroma s poročilom o razširjenosti Boko Haram po Nigeriji s povzetkom kronologije napadov, niti s poročilom o širjenju paravojaške skupine Boko Haram znotraj Nigerije, kakor tudi izven njenih meja in tudi ne s poročilom o maščevalnih akcijah vojske proti Boko Haram, v katerih je ubitih veliko nedolžnih civilistov, omenja pa tudi novačenje kristjanov in muslimanov v vrste Boko Haram, oziroma s člankom o strahu policije pred Boko Haram in tudi ne s poročilom o skorumpiranosti policije, ki zaščito nudi le tistim, ki so zanjo pripravljeni plačati, četudi jih je tožena stranka v postopku preverjanja tožnikovih izjav uporabila za preverjanje verodostojnosti njegovih izjav. Kot irelevantne pri tem šteje tiste, ki segajo v leto 2011 in poročajo o drugih področjih, kakor tudi tiste, ki po intenzivnosti napadov niso primerljive z aktivnostmi Boko Haram v Abuji, od koder prihaja tožnik. Pri tem še ugotavlja, da iz predloženega poročila o skorumpiranosti policije ni razbrati, da policija ne bi obravnavala primerov napadov skupine Boko Haram. Poleg tega na podlagi predloženega poročila Amnesty International za leto 2015 meni, da iz njega ni razbrati, da bi Boko Haram novačil kristjane, kakor navaja tožnik, pač pa je res, da iz poročila Amnesty International iz aprila 2015 izhaja, da Boko Haram ubija, ugrablja in napada moške in ženske, fante in dekleta, kristjane in muslimane, v strahovladi, ki je prizadela milijone ljudi.

6. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka na podlagi podatkov upravnega spisa ugotavlja, da je tožnik na poti iz Nigerije ilegalno prečkal več državnih meja. Na podlagi njegovih dejanj oziroma ravnanja med postopkom pa tudi ugotavlja, da tožnik za mednarodno zaščito v RS ne bi zaprosil, če ga ne bi odkrili slovenski varnostni organi, poleg tega, da je za zaščito zaprosil že tudi v Srbiji, na Hrvaškem in po samovoljni zapustitvi azilnega doma tudi v Avstriji. Pri tem tožena stranka ugotavlja tožnikov neresen namen pridobitve mednarodne zaščite, ker je po lastnih izjavah tožnik zapustil Srbijo po tem, ko je tam že zaprosil za azil, in sicer iz razloga, ker mu ni bilo omogočeno šolanje ali zaposlitev. Hrvaško pa je zapustil zato, ker da so mu rekli, da mora zapustiti azilni dom in o tem ne sme nikogar obvestiti. Slovenijo je zapustil domnevno iz razloga, ker so mu drugi prosilci povedali, da zanj ni dobro, če tu ostane.

7. Po mnenju tožene stranke se od osebe, ki išče mednarodno zaščito, pričakuje, da bo ves čas postopka sodelovala s pristojnimi organi, kar pa za tožnika ne velja. Prav tako po stališču tožene stranke tožnik ne bi izbiral države, ki bi ga zaščitila, v primeru, če bi bil resnično življenjsko ogrožen. Zato tožena stranka sumi, da je tožnik prišel na ozemlje EU izključno iz ekonomskih razlogov.

8. Ob sklicevanju na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 203/2009 tožena stranka navaja, da se od prosilca, ki je v izvorni državi resnično preganjan oziroma je njegovo življenje ogroženo, pričakuje, da bo sam navedel vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo ter se bo pri tem potrudil, da bi bile njegove izjave vseskozi skladne in verjetne, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, četudi je breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito, predvsem na strani prosilca. Ta mora namreč izpolniti svoje dolžnosti iz 21. člena ZMZ. Zato tožena stranka ocenjuje, da razlogov, ki jih je tožnik navedel kot razloge, da je zapustil izvorno državo, ni mogoče opredeliti kot preganjanja skladno s 26. členom ZMZ. Prav tako meni, da bi tožnik v primeru resnične ogroženosti zaradi groženj s smrtjo poiskal pomoč v kateri izmed držav, ki jih je prečkal, saj so dejanja prosilca, ki potrebuje mednarodno zaščito, že po naravi stvari izključno usmerjena v pridobitev mednarodne zaščite, zato kot nesprejemljive označuje tožnikove navedbe, da v Nigeriji ne bi mogel nikjer živeti, ker bi ga našel Boko Haram, ki je navzoč povsod po državi, tako da bi se mu tožnik moral pridružiti, ker bi ne imel druge izbire.

9. Po oceni tožene stranke tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je to mogoče, niti ni izkazal utemeljenega razloga, zakaj tega ni storil. 10. Nadalje tožena stranka poudarja, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja izključno ogroženost osebe zaradi preganjanja zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi resne škode, tožnik pa je na izrecno vprašanje, ali je bil v Nigeriji kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini, kljub večkratnim pojasnilom odgovoril vedno drugače in nikoli konkretno, saj je ob podaji prve prošnje 23. 9. 2014 na to vprašanje odgovoril, da so v Abuji, kjer je živel, pretežno Muslimani in da mu je bilo namenjeno, da se bo ob polnoletnosti na podlagi dogovora med svojim očetom in Boko Haram moral pridružiti tej organizaciji, medtem ko je ob podaji druge prošnje 9. 7. 2015 na isto vprašanje odgovoril, da je v mestu Abuja veliko Muslimanov, tako da je prihajalo do trenj, v družbi Muslimanov pa so ga večkrat zaničevali in se mu posmehovali ter mu grozili, da ga bodo pretepli. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ni uveljavljal razlogov iz 2. odstavka 2. člena ZMZ, saj ni zatrjeval individualnega preganjanja s strani teroristične organizacije Boko Haram, ki bi bilo uperjeno zoper njega samega individualno, pri čemer enkratne grožnje s smrtjo s strani neznanca, ki se mu je predstavil kot pripadnik Boko Haram, tožnik ne more v zadostni meri uveljavljati kot razlog preganjanja.

11. Nadalje ocenjuje, da tožnik v postopku ni z ničemer dokazal niti izrazil namena, da bi svoje trditve lahko s čimerkoli podkrepil oziroma dokazal, niti ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Ob ocenjevanju verodostojnosti tožnikovih izjav na podlagi 3. odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka zaključuje, da se tožnik ni potrudil za utemeljitev svoje prošnje in svojih trditev ni z ničemer dokazal, kot tudi ni izkazal svoje istovetnosti s predložitvijo kakšne izmed listin, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost po določbah ZTuj-2. Zato je po oceni tožene stranke podan dvom o tožnikovi zatrjevani istovetnosti, saj samo po sebi to, da se je v različnih državah predstavljal z istimi osebnimi podatki še ne dokazuje, da so ti podatki sami po sebi verodostojni. Zato tožena stranka dvomi v tožnikove navedbe in njegove izjave šteje za neverodostojne in malo verjetne (da bi se po domnevnem zažigalnem napadu na domačo hišo zatekel k muslimanskemu imamu, s katerim pred tem ni imel globljega odnosa ter da mu je imenovani imam priskrbel potno listino in letalsko vozovnico, prav tako je tudi navedba o direktnem poletu iz Nigerije v Grčijo malo verjetna), kot neprepričljive pa ocenjuje njegove izjave, da je grško mejno kontrolo prečkal brez težav, prav tako pa tudi grško-makedonsko in makedonsko-srbsko mejo, kakor tudi, da se na mejnem prehodu avtobus sploh ni zaustavil. Četudi gre pri opisu za neverodostojnosti v tožnikovih navedbah in njihovo malo verjetnost, kar neposredno sicer ne vpliva na dogodke domnevne življenjske ogroženosti, vendar pa kaže na tožnikovo neverodostojnost. 12. Prav tako kot povsem neprepričljivo tožena stranka ocenjuje tožnikovo zgodbo, da je ob dogodku goreče hiše zbežal in ni poskušal niti ugotoviti, kaj se je dejansko zgodilo, niti tega dogodka ni sploh poskušal prijaviti policiji, kljub navedbam o razširjenosti korupcije v njenih vrstah, saj je po lastnih navedbah gorečo hišo fotografiral z mobilnim telefonom in bi slikovni material lahko skupaj z opisom neznanca, ki ga je nagovoril kot pripadnik Boko Haram, posredoval policiji. Iz njegovih izjav ni mogoče sklepati, da policija ni bila sposobna ali da ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj je sam tožnik izjavil, da dogodka in groženj policiji sploh ni prijavil. Zato po oceni tožene stranke ni mogoče logično izpeljati zaključka, da zaščita tožniku ne bi bila nudena. Po 24. členu ZMZ se nedržavni subjekti, v tem primeru Boko Haram, štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode, če je mogoče dokazati, da država in politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo, tožnik pa je sam navedel na osebnem razgovoru, da novačenja s strani islamistov ni niti prijavil policiji, niti ni tam iskal pomoči, zato v konkretnem primeru po stališču tožene stranke le-teh ni mogoče šteti za subjekt preganjanja.

13. Nadalje ugotavlja, da so tožnikove navedbe o načinu rekrutacije s strani islamistov in grožnjah zaradi zavrnitve v nasprotju z načini rekrutacije, kot se dejansko izvajajo v islamskem svetu, četudi poročila sicer navajajo, da ima Boko Haram v svojih vrstah tudi kristjane, ki pa jih ne novači, temveč ugrabi in jih s svojim načinom šolanja indoktrinira, medtem ko je tožnik zatrjeval, da ga je v vrste Boko Haram pravzaprav napotil njegov oče, ko bo dopolnil 18 let. Kot malo verjetne označuje tudi tožnikove navedbe, da se njegov oče in pripadniki Boko Haram skupaj pili vino, ker je malo verjetno, da so pripadniki skrajne islamistične skupine konzumirali alkohol. 14. Po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal preganjanja v izvorni državi, pri čemer še poudarja, da informacije ne morejo nadomestiti neprepričljivih in kontradiktornih izjav o določeni okoliščini, v konkretnem primeru strah pred skupino Boko Haram, ki ga je tožnik navajal kot razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Ker že iz besedne razlage določil 2. odstavka 22. člena, 8. in 9. alineje 23. člena in 3. alineje 2. odstavka 21. člena ZMZ izhaja, da se te informacije pridobijo in analizirajo, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, kadar je podan subjektivni element, pa v konkretnem primeru na odločitev tožene stranke ne morejo vplivati tožnikove navedbe, da v Nigeriji v vrstah policije vlada korupcija in da ta ni zmožna oziroma noče nuditi zaščite.

15. Tožena stranka glede na tožnikove izjave zaključuje, da tožnik v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in da v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju, oziroma, da niso zadosten dokaz, da je tožnikov strah zaradi groženj s smrtjo res utemeljen, medtem ko dejanja preganjanja, kot jih navaja tožnik, po mnenju tožene stranke ne dosegajo standardov, kot jih določata 1. in 2. odstavek 26. člena ZMZ. Poleg tega je za toženo stranko preteklo preganjanje oziroma storjena resna škoda ali grožnja z enim oziroma drugim pred zapustitvijo izvorne države le podkrepitev verjetnosti, da bi se le-to ob vrnitvi v izvorno državo nadaljevalo oziroma uresničilo, ne more pa samo po sebi biti dokaz, da mu bo le-to tudi v bodoče grozilo, ker je potrebno upoštevati tudi naknadno nastale okoliščine v izvorni državi po tem, ko je oseba zapustila izvorno državo.

16. Nadalje glede na tožnikove izjave tožena stranka meni, da v izvorni državi on ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in da v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju, saj svoj strah utemeljuje na trditvi, da bi bilo v primeru vrnitve v izvorno državo njegovo življenje ogroženo. Njegove, po mnenju tožene stranke z ničemer podkrepljene trditve o grožnjah in o domnevni življenjski ogroženosti s strani Boko Haram pa ne zadostujejo za podelitev statusa begunca, ker gre za pavšalne in premalo natančne navedbe. Po oceni tožene stranke mu zato ni mogoče pripisati upravičenih razlogov za premalo podrobne opise dogodkov, ki so za toženo stranko večinoma neprepričljivi in malo verjetni. V primeru vrnitve v izvorno državo tožnik po oceni tožene stranke ne bi utrpel resne škode, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ že na podlagi splošno znanih dejstev o tožnikovi izvorni državi, da tam ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika in ker ne obstaja utemeljen razlog, da bi tožnik bil ob vrnitvi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 28. člena ZMZ. Dodaja še, da za Nigerijce ni nezakonito, če v tujini zaprosijo za azil, niti ne obstajajo kakršnakoli poročila o tem, da bi bili zavrnjeni prosilci za azil po povratku v Nigerijo kakorkoli preganjani s strani nigerijskih oblasti. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda iz 28. člena ZMZ, je tožena stranka zaključila, da tožnik ni upravičen niti do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

17. V tožbi tožnik izrecno uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava oziroma njegove neuporabe ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita.

18. Kar zadeva tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka, tožnik meni, da je bilo kršeno temeljno načelo objektivnosti in nepristranskosti iz 7. člena ZMZ, po katerem je dolžnost tožene stranke kot pristojnega organa, da na objektiven in nepristranski način ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite, čemur pa naj v konkretni zadevi ne bi bilo zadoščeno, češ da je uradna oseba pri postavljanju vprašanj, kot izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 15. 9. 2015, večkrat namesto vprašanj navajala lastne opazke ter osebna stališča, kar za tožnika predstavlja kršitev načela objektivnosti in nepristranskosti. Za to gre na primer pri vprašanju pod št. 9 na str. 5 navedenega zapisnika, ko sploh ni bilo zastavljeno vprašanje, ampak le osebna opazka uradne osebe, ki se je glasila: „Boko Haram novači Muslimane in malo verjetno je, da bi novačili vas kot kristjana. Malo verjetno je, da bi novačili vas kot kristjana“. Enako je razvidno tudi iz vprašanja št. 8 na str. 5 navedenega zapisnika, ki se glasi: „Ker ni direktne letalske povezave med Nigerijo in Grčijo, vam ne verjamem, da ste res odpotovali v Grčijo“. Za postopek ni relevantno, kaj osebno prosilcu verjame uradna oseba, ki mora to zadržati zase in prosilcu ne sme postavljati vprašanj na način, da krši načelo objektivnosti in nepristranskosti, kar pa ne pomeni, da ni pooblaščena za ocenjevanje prosilčeve verodostojnosti v smislu 3. odstavka 21. člena ZMZ.

19. Absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP tožnik očita v zvezi z odsotnostjo obrazložitve v smislu 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, češ da je iz izpodbijane odločbe na več mestih razvidno problematiziranje tožnikove istovetnosti, čemur sledi zaključek tožene stranke, da njegova identiteta ni nesporno ugotovljena, brez da bi se opredelila do navedbe tožnika, ki je vseskozi pojasnjeval, da s potnim listom ne razpolaga, ker ga je v Srbiji izgubil. Tožena stranka niti ne obrazloži izrecno, ali temu, da je potni list izgubil, verjame ali ne in če mu ne verjame, zakaj mu ne verjame, zato je posledično nemogoče preizkusiti ta del brez obrazložitve, tožena stranka pa mu navedeno dejstvo šteje celo v breme, kar je po mnenju tožnika nezakonito. Tudi iz stališč Vrhovnega sodišča, ki jih je v izpodbijani odločbi izpostavila sama tožena stranka, ne izhaja, da bi to dejstvo, da nekdo ne razpolaga z osebnim dokumentom, lahko bil razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik poudarja, da je vseskozi navajal iste osebne podatke, tudi v različnih državah, prošnja v RS pa je bila vložena takoj in ne z zamikom, o čemer pa se tožena stranka ne izjavi, niti ni jasno, zakaj ob dejstvu, da je tožnik vseskozi zatrjeval isti datum rojstva, to je 1. 6. 1997, in da je polnoleten, tožena stranka sploh problematizira njegovo starost in zaključi, da je neverodostojen ter brez resnega namena pridobiti mednarodno zaščito, kljub temu pa v izreku izpodbijane odločbe navaja datum rojstva 1. 6. 1997. 20. Dodatna absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 3. odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP oziroma bistvena kršitev pravil postopka iz 2. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 5. točko 1. odstavka 214. člena ZUP je po mnenju tožnika podana na strani 11 izpodbijane odločbe, da je „prosilec na enako vprašanje vedno drugače odgovoril in nikoli konkretno“, pri čemer izostane obrazložitev, kje oziroma v čem je po oceni tožene stranke ta drugačnost in nekonkretnost, kar posledično onemogoča preizkus izpodbijane odločbe. Poleg tega je iz celotne spisovne dokumentacije razvidno, da tožnik vseskozi skladno izpoveduje, da mu v Nigeriji grozi bodisi smrt, bodisi prisilna priključitev Boko Haram, pri čemer je subjekt preganjanja Boko Haram.

21. Tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava iz 1. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 uveljavlja obenem z nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenima dejanskim stanjem iz 3. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1, češ da sta v konkretnem primeru medsebojno tako tesno povezana, da ju je nemogoče razmejiti. Kot bistvo njegove prošnje izpostavlja to, da bi bil ob vrnitvi v Nigerijo izpostavljen preganjanju s strani Boko Haram, četudi tožnik ne pripada tej družbeni skupini, ker ni njen član oziroma ne deli njihovega političnega prepričanja, preganjanju pa bi bil izpostavljen bodisi zato, ker bi ga na podlagi dogovora njegovega očeta z Boko Haram prislili, da se jim pridruži, oziroma zato, ker bi se mu sedaj, ko je Nigerijo zapustil, pripadniki Boko Haram lahko maščevali in ga ubili, češ da navedeno smiselno ustreza pojmu resne škode iz 28. člena ZMZ, dodatno tudi zato, ker že vseskozi ne deli njihovega prepričanja. Vseskozi tožnik zatrjuje, da je bil njegov oče član Boko Haram in da so člani Boko Haram ubili celotno tožnikovo družino, saj so požgali domačo hišo, on pa je iz strahu, da bi tudi njega prisilili, da se jim pridruži, zapustil Nigerijo, kjer ga tudi nihče ne more zaščititi, saj se vsi bojijo Boko Haram. Iz tega razloga dejanja tožnik ni prijavil policiji, dodatno pa tudi zato, ker mu je neznanec, član Boko Haram, svetoval naj tega nikomur ne pove in čim prej pobegne. Zato ne drži, da ni zatrjeval individualnega preganjanja s strani Boko Haram, niti to, da tega, kar je zatrjeval, ni mogoče opredeliti kot razlog za preganjanje iz 2. člena oziroma 26. in 27. člena ZMZ, in sicer iz razloga, ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, oziroma, ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep, zato je tožena stranka posledično tudi napačno uporabila materialno pravo in nepravilno zaključila, da pogoji za mednarodno zaščito niso podani. Subjekt preganjanja oziroma povzročitelj resne škode v smislu 24. člena ZMZ je Boko Haram. Zato tožnik meni, da ni jasno, kaj je sploh želela utemeljiti na strani 16 izpodbijane odločbe, ko tožena stranka navaja poročilo Britansko-danske misije, saj tožnik ni nikdar navajal, da so subjekt preganjanja nigerijske oblasti, ampak Boko Haram.

22. Nadalje toženi stranki očita, da so njeni zaključki o tem, zakaj mu v Nigeriji ne grozi preganjanje s strani Boko Haram na več mestih nelogični in celo sami s seboj v nasprotju, kot na primer na strani 13, 5. in 6. odstavek, napačno pa naj bi ocenila tudi stanje v tožnikovi izvorni državi, zaradi česar je prav tako nepravilno uporabila materialno pravo, saj ne držijo njeni zaključki, ki jih tožnik v nadaljevanju tožbe citira iz izpodbijane odločbe na strani 15, 6. odstavek, na strani 16, 4. odstavek ter na strani 9 5. odstavek in na strani 13 4. odstavek, njene ocene pa označuje kot pavšalne ter neargumentirane. Meni, da so mestoma celo v izrecnem nasprotju z uradnimi poročili nevladnih organizacij, konkretno poročilom Amnesty International iz aprila 2015, ki ga je pregledala in uporabila tudi tožena stranka, enako pa izhaja tudi iz informacij v izvorni državi tožnika, ki jih je v spis vložil njegov pooblaščenec dne 14. 9. 2015, in sicer da v Nigeriji obstaja notranji oborožen konflikt, da pravosodni sistem v Nigeriji ne deluje, da Nigerija ni sposobna zaščititi civilnega prebivalstva, izhaja pa tudi način delovanja Boko Haram. Zato tožnik meni, da je v zvezi s tem nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in je podan izpodbojni razlog iz 3. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Ta razlog tožnik uveljavlja tudi v zvezi s stališčem tožene stranke, ki je tožniku v breme štela njegovo izjavo, da so oče in člani Boko Haram skupaj pili vino, kar je ocenila kot malo verjetno, da bi pripadniki skrajne islamistične organizacije konzumirali alkohol, vendar tožnik v zvezi s tem navaja, da je splošno znano dejstvo, da nekateri muslimani pijejo alkohol, drugi pa ne, saj ni vsak musliman dober musliman v smislu, da bi se strogo držal vseh zapovedi.

23. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito po ZMZ oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

24. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena ZUS-1 sodišču predložila predmetne upravne spise in obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem obrazloženo prereka tožbene navedbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

25. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in izrecno vztraja tudi pri tožbenem zahtevku.

26. Tožba je utemeljena.

27. Sodišče se strinja s tožbenim stališčem, da je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka, saj tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba nima potrebne obrazložitve v smislu 5. točke 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki se v skladu s 30. členom ZMZ subsidiarno uporablja tudi v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, kolikor ni z ZMZ drugače določeno.

28. Tožena stranka namreč v obrazložitvi navaja samo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj po njeni oceni v povezavi s preučenimi informacijami ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ker v tožnikovem primeru zatrjevani subjekt preganjanja ni izkazan in zato ni še posebej ugotavljala, ali na podlagi 25. člena ZMZ obstaja subjekt zaščite.

29. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj je toženka sprejela zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ta kršitev pa je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker je bila z navedenim postopanjem posledično kršena pravica tožnika do pravnega sredstva, saj takemu zaključku ne more utemeljeno nasprotovati z navedbo določno in konkretno obrazloženih razlogov v smislu določil 22. in 25. člena Ustave.

30. V tem smislu sodišče ne more drugače presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe kot preko ugotovitve, da je z izpodbijano odločbo, kot je predhodno povzeta v tej sodbi od točke 1. do 16. točke obrazložitve, kršena 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Zato je v konkretnem primeru podana bistvena kršitev navedenih pravil postopka, posledično pa je tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno, saj odločbe, ki obravnava vprašanja, relevantna za priznanje statusa begunca in subsidiarne oblike zaščite pretežno le z vidika splošno znanih dejstev, da v Nigeriji ne obstaja mednarodni ali notranji oboroženi spopad, v tem delu ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ).

31. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in posledično napačne uporabe materialnega prava (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

32. V ponovljenem postopku bo moral pristojni upravni organ odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti v skladu s stališči te sodbe, tudi z vidika presoje pogojev za priznanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite, v kolikor bo ugotovil, da pogoji za priznanje statusa begunca v konkretnem primeru niso podani, in se do vsakega pogoja obrazloženo opredeliti, kar pomeni, da bo na podlagi določno in konkretno ugotovljenega aktualnega dejanskega stanja, ne le na podlagi splošno znanih dejstev, moral zavzeti jasno stališče, ali to v konkretnem primeru ustreza kateremu od vidikov resne škode iz 1., 2. ali 3. alineje 28. člena ZMZ ter z vidika splošnih in specifičnih informacij, ki so aktualne v času ponovnega odločanja tedaj oceniti, ali je tožnikova izvorna država tožniku, glede na njegove osebne okoliščine, zmožna in sposobna zagotoviti zaščito.

33. Sodišče v tej zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 65. člena ZUS-1, četudi je tožnik v svojem primarnem tožbenem zahtevku prav to smiselno uveljavljal s tem, da je sodišču predlagal, naj mu sodišče prizna mednarodno zaščito po ZMZ. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, podatki postopka tega ne omogočajo, poleg tega pa narava stvari v danih okoliščinah obravnavanega primera niti ne zahteva meritornega odločanja sodišča o priznanju mednarodne zaščite.

34. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji sodnega senata, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).