Jedro

Ni utemeljena pritožbena graja, da se zakoniti zastopnik tožene stranke ni odzval na zaslišanje.

Tožeča stranka njegovega zaslišanja sama ni predlagala, zato s pritožbeno grajo o neizvedbi tega dokaza ne more biti uspešna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu, v točki II in III izreka.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 918,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov glavnice, specificiranih v točki I izreka sodbe, nadalje pa zavrnilo v presežku tožbeni zahtevek glede plačila glavnice 9.264,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 498,50 EUR od dne 26. 11. 2021 ter od zneska 420,14 EUR od dne 31. 1. 2022 (točka II izreka izpodbijanje sodbe), hkrati pa odločilo, da tožeča stranka krije sorazmeren delež pravdnih stroškov tožene stranke v višini 91 %, tožena stranka pa v višini 9 % pravdnih stroškov tožeče stranke (točka III izreka izpodbijane sodbe).

2.Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), smiselno zoper zavrnilni del in odločitev o stroških postopka (točka II in točka III izreka izpodbijane sodbe) s predlogom na njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti oziroma podrejeno na razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe pripominja, da gre v obravnavanem primeru za gospodarska subjekta, med katerima je bila sklenjena gospodarska pogodba (prodajna pogodba), kar pomeni, da je bila tožena stranka kot kupec dolžna prejeto stvar na običajen način pregledati ali jo dati v pregled brž, ko je to po normalnem teku stvari mogoče in o očitnih napakah obvestiti prodajalca nemudoma, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova (VSL sodba I Cpg 698/2020). V postopku je bil izkazan način naročanja blaga preko platforme za On-line naročanje, ki poteka tako, da kupec s svojim uporabniškim imenom in geslom vstopa v sistem in sam izdela naročilo, ki se posreduje v sistem WMS (Warehouse Managment System). Kupec dobi blago v roku 48 ur, nato pa še račun po e-pošti. Nelogično in neživljenjsko je, da tožena stranka, v kolikor izbranega in z njene strani v sistem WMS naročenega blaga ne bi prejela, najmanj ob prejemu računa za domnevno nedobavljeno blago, tega računa ne bi zavrnila in ugovarjala neizpolnjeno pogodbo s strani prodajalca (tožeče stranke). Tožena stranka nikoli do tega postopka (niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi) ni ugovarjala, da blaga po vtoževanih računih ni prejela, nasprotno, izvršila je celo delno plačilo vtoževanih računov ter v e-korespondenci tožeči stranki obljubljala plačilo dolga. Sodišče prve stopnje napačno zaključi, da četudi je bila tožena stranka seznanjena s stanjem odprtih postavk ter ni zavrnila vtoževanih računov, ne pomeni, da ne more (več) dokazovati neobstoja terjatve (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožeča stranka je izkazala obstoj svoje terjatve z listinami in pričami, tožena stranka pa zgolj pavšalno navedla, da blaga ni prejela (šele v pravdnem postopku). Tožeča stranka je postavila jasen in določen zahtevek na podlagi verodostojnih listin (računov), ki vsebujejo točno specifikacijo dobavljenega blaga, količine in cene. Sicer pa je tudi z zaslišanjem prič izkazala, kakšen je bil način poslovanja pravdnih strank in tudi, da je bilo nemogoče, da bi bil račun izstavljen, kljub temu, da blago ni bilo dobavljeno. V nasprotju s sodno prakso med gospodarskimi subjekti je, da kupec, ki blaga, katerega je naročil, ni prejel, ne bi takoj urgiral oziroma najmanj takrat, ko bi prejel račun, le tega zavrnil iz razloga, ker zaračunanega blaga ni prejel. To sodišče prve stopnje povsem spregleda in se osredotoči na nepodpisane dobavnice, kar ni ključnega pomena. Če bi tožena stranka takoj urgirala, da blaga ni prejela in se sklicevala, da dobavnic ni podpisala, bi s tem tudi prodajalcu omogočila takojšnjo kontrolo (tudi preko prevoznika). Ker tega ni storila in je prodajalca zavajala z obljubami, da bo blago oziroma dolg plačala v celoti ter ga delno tudi plačala, je po mnenju tožeče stranke izgubila pravico do ugovora, ta pogodba ni izpolnjena oziroma da blaga ni prejela. Meni, da bi bila dolžna nemudoma obvestiti prodajalca o tem, da naročenega blaga ni prejela (smiselno prvi odstavek 461. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ in določila OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve). Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje glede delnega plačila v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe in obljube plačila oziroma priznanja dolga v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Opozarja, da bi bilo oboje potrebno presojati v okviru celotnega izvedenega dokaznega postopka, to je v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih je predlagala tožeča stranka. Zgolj delno plačilo in obljuba plačila res ne predstavljata priznanja temelja obveznosti oziroma obstoja terjatve, vendar ni dvoma, da se s tem izkazujejo dejstva, ki jih zatrjuje tožeča stranka in ne dejstev, ki jih zatrjuje tožena stranka (da blago ni bilo dobavljeno). Tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da je temelj za plačilo pripoznava dolga, temveč je zahtevek temeljil na osnovnem pogodbenem razmerju, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena o dobavi in obstoju terjatve (točka 18 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki se pri tem sklicuje na sodno prakso (sklep v VSRS III Ips 60/2016). Tožena stranka ni dokazala dejstev, na katere opira svoje ugovore npr. njen zakoniti zastopnik ni niti pristopil na naroke in se tudi ni odzval vabilu na svoje zaslišanje, ki ga je predlagal, da bi izpovedal o svojem ključnem ugovoru nedobavljenega blaga in o tem, zakaj je kljub temu obljubil plačilo in dolg celo delno plačal. Posledice nedokazanosti nekega dejstva zadevajo tisto stranko, ki mora to dejstvo glede na normo materialnega prava zatrjevati in dokazati (7. člen in 215. člen ZPP). Glede na določila OZ o prodajni pogodbi in prenehanju le te zaradi neizpolnitve bi zato morala nedobavo blaga dokazati tožena stranka oziroma le to nemudoma ugovarjati, česar pa, vse do predmetnega pravdnega postopka ni storila. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku (kar pritožbeno ni sporno) v presežku pa ga zavrnilo iz razloga, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in na tej podlagi sprejete dokazne ocene zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženi stranki dobavila blago, ki je na podlagi izstavljenih računov predmet vtoževane terjatve.

6.Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ki zajema vsa, za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo zaključke, ki temeljijo na pravilni uporabi materialnega prava. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na obširne in argumentirano podane razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev v izpodbijani sodbi ter v nadaljevanju te obrazložitve odgovarja zgolj na v pritožbi izpostavljene pritožbene graje.

7.Bistvo pritožbenih graj je, da tožena stranka ni podala ugovora neizpolnjene pogodbe, niti ni ugovarjala, da vtoževanih računov ni prejela. Ker gre za med pravdnima strankama sklenjeno gospodarsko pogodbo (prodajna pogodba), bi bila tožena stranka dolžna nemudoma obvestiti tožečo stranko kot prodajalca, da naročenega blaga ni prejela (smiselna uporaba prvega odstavka 461. člena OZ), ker pa tega ni storila, je izgubila pravico do ugovora neizpolnjene pogodbe, pri čemer je tožečo stranko zavajala tudi z obljubo plačila in delnim plačilom dolga.

7.Tovrstna pritožbena grajanja tožeče stranke niso utemeljena. Sodišče prve stopnje se je do njenih istovrstnih ugovornih trditev v postopku na prvi stopnji opredelilo v izpodbijani sodbi. Tako je po izvedenem dokaznem postopku in temeljiti dokazni oceni pisnih izjav prič (A. A. in B. B.) ter izpovedb prič (C. C. in D. D.), v povezavi z njihovimi medsebojnimi izpovedbami in dokaznimi listinami (dobavnice in računi), česar pritožba ne izpodbija (glej točke 9, 10, 11, 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da toženi stranki kot kupcu blago, ki je predmet vtoževanih računov, ni bilo izročeno. Res je, da dobavnice s strani tožene stranke niso bile podpisane, kar samo po sebi ne izkazuje nedobave blaga, vendar pa tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, v postopku ni dokazala, da je blago kljub nepodpisanim dobavnicam toženi stranki dobavila. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje in čemur pritožba konkretno ne nasprotuje, nobena od zgoraj navedenih prič dejstva, da je bilo blago toženi stranki dobavljeno kljub nepodpisani povratnici, ni mogla potrditi. Pritrditi je zato zaključku sodišča prve stopnje, da toženi stranki blago, ki je predmet vtoževanih računov, ni bilo izročeno oziroma dobavljeno, posledično pa je zmotno materialno pravno naziranje tožeče stranke o uporabi določbe prvega odstavka 461. člena OZ. Citirana zakonska določba namreč določa notifikacijsko dolžnost, torej dolžnost kupca, da o očitnih napakah na prejeti stvari, ki jo je kupec dolžan na običajen način pregledati takoj, ko je to po normalnem teku stvari mogoče, nemudoma obvesti prodajalca, ko gre za gospodarsko pogodbo. Ker tožena stranka (kot kupec) naročenih stvari ni prejela, je zmotno materialno pravno naziranje tožeče stranke o uporabi te zakonske določbe. Pritožba v tej smeri zato ni utemeljena. Opustitev zavrnitve računov sama po sebi ne more biti razlog za sklepanje, da je bilo blago dostavljeno.

8.Nadalje ni utemeljena pritožbena graja o napačnih zaključkih sodišča prve stopnje glede delnega plačila (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodbe) in glede obljube plačila oziroma priznanja dolga (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), upoštevajoč dejstvo, da zahtevek temelji na osnovnem pogodbenem razmerju in ne na pripoznavi dolga oziroma obljubi plačila. Delno plačilo in obljuba plačila naj bi izkazovala dostavo blaga.

8.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo do obeh v pritožbi izpostavljenih graj (delnega plačila in obljube plačila) v povezavi z vprašanjem dobave blaga.

8.Tako je v zvezi z delnim plačilom obrazloženo zaključilo, da je bil delno poravnan račun (št. 21-300-001547 z dne 14. 9. 2021, ki je zapadel v plačilo, 15. 10. 2021), ki je bil izdan pred vsemi ostalimi vtoževanimi računi. Navedeno delno plačilo zato ne potrjuje trditev tožeče stranke, da je bila zaradi tega delnega plačila tožena stranka seznanjena s stanjem neplačanih računov oziroma s stanjem odprtih postavk (glej razloge v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe).

8.V zvezi z obljubo plačila dolga v e-sporočilu tožene stranke z dne 4. 2. 2022 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni pojasnila na kateri izpisek odprtih postavk se obljuba nanaša, o čemer ima obrazložene razloge, ki temeljijo na prepričljivi dokazni oceni izpovedbe priče C. C. in listin (glej razloge v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter pravilno zaključilo, da je podlaga za plačilo vtoževanih računov osnovno pogodbeno razmerje, kar nenazadnje zatrjuje tudi tožeča stranka v pritožbi.

9.Nenazadnje ni utemeljena pritožbena graja, da se zakoniti zastopnik tožene stranke ni odzval na zaslišanje. Res je, da je tožena stranka predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, ki se vabilu ni odzval in na narok ni pristopil ter zato sodišče tega dokaza ni izvedlo. Tožeča stranka njegovega zaslišanja sama ni predlagala, zato s pritožbeno grajo o neizvedbi tega dokaza ne more biti uspešna. Opustitev izvedbe tega dokaza ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožena stranka je resničnost svojih ugovornih trditev (nedobava blaga) potrdila z drugimi dokazi.

10.Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile v zadevi odločilnega pomena ter posledično na vsa ostala pritožbena izvajanja ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11.V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in odločitvi o stroških postopka (točka II in III izreka) potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

12.Tožeča stranka, ki je s pritožbo v celoti propadla, je dolžna sama kriti vse v zvezi s pritožbo nastale ji stroške (smiselna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Glej točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Po prvem odstavku 461. člena OZ je kupec dolžan prejeto stvar na običajen način pregledati ali jo dati v pregled, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče, in o očitnih napakah obvestiti prodajalca v osmih dneh, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova.

3Tožeča stranka v pritožbi navaja, citat: "tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da je temelj za plačilo pripoznava dolga, temveč je zahtevek temeljil na osnovnem pogodbenem razmerju ... ".

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/1, 212, 339, 339/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 461, 461/1