Jedro

Hipotekarni dolžnik ima v zvezi z izvršbo na njegovo nepremičnino v izvršilnem postopku enak procesni položaj kot glavni dolžnik. Kot enakovredna stranka postopka je zato dolžan povrniti upniku potrebne stroške v zvezi z izvršbo na nepremičnino, kot to določa peti odstavek 38. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v razmerju do pritožnika sklep potrdi.

II. Pritožnik in upnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 532,63 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje hipotekarni dolžnik A. A. (v nadaljevanju tretji dolžnik). Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje v njem ni navedlo, kateremu od dolžnikov je naložilo v plačilo odmerjene stroške. Sklepu očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Navaja, da v postopku nastopa kot zastavni dolžnik, torej ni dolžnik v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, ki bi bil dolžan upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. On upniku ne dolguje ničesar, zato posledično tudi ni povzročil potrebe po tem izvršilnem postopku. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zgolj prvo dvema dolžnikoma naloži v plačilo upnikove nadaljnje izvršilne stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. V predmetni izvršilni zadevi je bila s pravnomočnim sklepom o izvršbi z dne 18. 10. 2017 v zvezi s popravnim sklepom z dne 26. 10. 2017 zoper pritožnika dovoljena izvršba s prodajo njegovih nepremičnin. Pritožnik je postal stranka tega postopka kot novi lastnik nepremičnin, pri katerih je bila že predhodno vknjižena zastavna pravica in zaznamovana izvršljivost terjatve v korist upnika (prim. 142. člen Stvarnopravnega zakonika). Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju postopka odredilo cenitev nepremičnin, v zvezi s katero so nastali stroški, ki jih je na podlagi upnikove priglasitve z izpodbijanim sklepom nerazdelno naložilo v plačilo dolžnikom. Sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa res ni izrecno navedlo, kateremu od dolžnikov je naložilo v plačilo nadaljnje izvršilne stroške cenitve (gre sicer za strošek, ki je povezan le z izvršbo na nepremičnine tretje dolžnika, torej pritožnika), kar torej pomeni, da so naložene stroške dolžni povrniti vsi trije dolžniki v enakih delih. Solidarnost oziroma nedeljivost obveznosti mora biti namreč kot taka jasno opredeljena v postavljenem zahtevku in posledično v izreku sodne odločbe.1Če temu ni tako, se šteje, da gre za deljivo obveznost, ki se v primeru, ko ni določena drugačna delitev, deli na enake dele. Očitana bistvena kršitev glede nejasnosti torej ni podana oziroma je sprejeta odločitev pritožniku pravzaprav v korist. 7. Pritožnik nadalje meni, da v 38. členu ZIZ ni podlage za odločitev, da se tudi njemu kot hipotekarnemu dolžniku v plačilo nalagajo stroški predmetnega postopka, ki ni nastal po njegovi krivdi, saj je on le dolžan dopustiti izvršbo na te nepremičnine, ni pa dolžan upniku ničesar plačati. Take pritožbene navedbe so neutemeljene. Hipotekarni dolžnik ima v zvezi z izvršbo na njegovo nepremičnino v izvršilnem postopku enak procesni položaj kot glavni dolžnik (prim. Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-2324/08 z dne 16. 12. 2008, tako tudi npr. VSL sklep II Ip 3503/2014 z dne 30. 10. 2014, VSL sklep I Ip 2051/2014 z dne 11. 7. 2014 ter VSC sklep I Ip 411/2012 z dne 4. 10. 2012). Res sicer velja, da je od njega mogoče zahtevati le prodajo obremenjenih nepremičnin, iz katerih se bo dolg poplačal, ne pa tudi poplačila samega dolga (prim. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010), vendar pa ta omejitev ne velja za stroške, ki nastanejo s prisilno uveljavitvijo te obveznosti hipotekarnega dolžnika v izvršbi. Kot enakovredna stranka postopka je zato hipotekarni dolžnik dolžan povrniti upniku potrebne stroške v zvezi z izvršbo na nepremičnino, kot to določa peti odstavek 38. člena ZIZ (prim. VSM sklep I Ip 498/2016 z dne 13. 9. 2016 in VSL sklep III Ip 543/2017 z dne 16. 3. 2017). Potrebnosti in višine stroškov pritožnik s pritožbo niti ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa glede tega tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tretjega dolžnika zavrnilo in izpodbijani sklep v razmerju do njega potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Z izpodbijano odločitvijo, ki je upoštevala pritožnikov procesni položaj, njegove ustavne pravice, na katere se sklicuje, niso bile kršene.

9. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi glede stroškov upnika za odgovor na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije sam, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedel ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 540/2008 z dne 26. 2. 2009.