Jedro

Po prenehanju pogodbenega razmerja (v primeru hrambe plovila) se razmerja strank, če ni kaj posebnega dogovorjeno ali predpisano, presoja po določbah instituta poslovodstva brez naročila.

Izrek

Pritožbi obeh pravdnih strank se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da mora plačati 64.880,00 SIT, kolikor naj bi tožeči stranki utemeljeno nastali stroški v zvezi s hrambo toženčevega plovila, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi izvedenih dokazov je ocenilo, da gredo tožnici le stroški, ki so nastali s toženčevim plovilom do 4.11.1991, zato je priznalo te z dokazi izkazane stroške, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo, saj zaključuje, da so nastali iz razlogov na strani tožeče stranke.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka pobija zavrnilni del sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naj se pobijani del sodbe razveljavi. V pritožbi izvaja, da je tožnica omogočila tožencu, da bi prevzel plovilo, vendar je zadrževanje plovila izvršila Marina ..., ker niso bili poravnani stroški hrambe. Sodišče prve stopnje je sicer z začasno odredbo res naložilo tožeči stranki, da mora izročiti tožencu plovilo, vendar je bil motenjski spor pozneje za toženca neugodno rešen in tožnica ne more nositi posledic nepravilne odločbe. Sodišče je nepravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov sodnega cenilca. Zaradi visokih stroškov hrambe v Marini ... je tožnica kot dober gospodar prepeljala v deponijo v ... toženčevo plovilo ter so bili nastali stroški potrebni, saj toženec v Marini ni poravnal stroškov hrambe. Znesek 34.625,00 SIT pa predstavlja stroške financiranja po računu Marine ...

Tožena stranka pa pobija sodbo v ugodilnem delu izreka, uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj se sodba spremeni ali razveljavi. Ne strinja se z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Meni, da je imel pravico uporabljati privez v Luki ..., to je v luki tožeče stranke tudi v letih 1990 in 1991 ter zato ne more nositi spornih stroškov. V letu 1988 sta stranki sklenili pogodbo o začasnem privezu, vendar je bila taka pogodba v naslednjih letih molče podaljševana. Ni pisnih dokazov, da je tožnica zahtevala od toženca odstranitev čolna v letih 1989 ali 1990. Sicer je bilo s sodbo res odločeno 6.12.1991, da mora toženec odstraniti plovilo iz Luke ..., vendar je pri taki sodbi ostalo zato, ker ni imel interesa dokazovati njene nezakonitosti. Tožnica ni imela zakonite podlage za odstranitev plovila iz luke in zato ne more bremeniti izdatek za hrambo v Marini do 4.11.1991. Sodišče bi moralo zato zavrniti celotni tožbeni zahtevek.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sprejemljivo ocenilo vse odločilne okoliščine spora, da je na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Pri tem so odločilnega pomena ugotovitve: da za sporni čas, na katerega se nanašajo iztoževane terjatve, med strankama ni bilo pogodbenega razmerja, kar med drugim potrjujejo tudi podatki spisa P 304/90 s sodbo z dne 6.12.1991, s katero je bilo tožencu naloženo, da mora odstraniti plovilo iz tožničinega priveza; da je tožnico pooblaščal 10. člena Odloka Občine ... o določitvi namembnosti Luke ... in o prenosu Luke v upravljanje, da na varen način odpelje plovilo iz Luke in ga deponira in da je toženec 4.11.1991 zahteval od tožnice, da mu plovilo izroči, (sicer na podlagi v motenjskem sporu izdane začasne odredbe št. P 396/91, kar pa ni odločilno - namreč začasna odredba).

Čeprav je tožnica odstranila toženčevo plovilo iz svoje luke na podlagi pooblastila spredaj citiranega odloka, je v pomanjkanju drugih določb odloka o hrambi in stroških hrambe oceniti tožničino nadaljnje ravnanje s pravili, ki s nanašajo na poslovodja brez naročila (po 221. členu ZOR in nasl.). Tožnica ima tako po členu 221/3 ZOR glede obveznosti (ne pa pravic!) položaj prevzemnika naročila, kolikor ni drugače določeno z zakonom. To pomeni, da gredo tožnici le potrebni izdatki. Ti pa so ji tudi po mnenju pritožbenega sodišča lahko nastali le do 4.11.1991, ko bi morala na zahtevo toženca plovilo vrniti in kar je toženec tedaj tudi zahteval. Pri tem ni odločilno tožničino razmerje z..., kjer je bilo tedaj to plovilo v hrambi (to razmerje toženca ni zadevalo) in tožnica tudi ni mogla pogojevati vrnitve plovila, saj ni imela ne pridržne in ne zastavne pravice na plovilu.

Glede na navedeno tako pritožba tožnice zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo stroškov, ki so ji nastali po 4.11.1991, ni utemeljena (med temi tudi ne stroški v višini 34.625,00 SIT, ki jih s pritožbenimi razlogi ni čim bolj pojasnila ali dokazno podprla, zaradi česar so sprejeti razlogi sodišča prve stopnje ostali prepričljivi in zato sprejemljivi, in prav tako ne stroški cenitve, ki vsekakor niso bili potrebni) in prav tako ni utemeljena pritožba toženca, da ni dolžan plačati potrebnih stroškov, ki so nastali tožnici do 4.11.1991 v zvezi z njegovim plovilom. Po oceni pritožbenega sodišča pa ni utemeljena nobena od pritožb tudi glede višine na prvi stopnji ugotovljenih stroškov tožnice, ki so bili priznani z ugodilnim delom pobijane sodbe. V tem pogledu sprejema pritožbeno sodišče na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in pravno presojo spora ter se pri tem sklicuje na zadevne razloge pobijane sodbe, ki jih s tem prevzema in potrjuje kot pravilne.

Po povedanem ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso podane v pritožbah pravdnih strank uveljavljene pritožbene kršitve, samo pa ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev. Zato je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in pobijano sodbo v celoti potrdilo (člen 368 ZPP).