Jedro

Toženka je tožnici ponujala izpolnitev obveznosti še pred zapadlostjo in tudi po njej, a jo je tožnica pri izpolnitvi ovirala, saj se o tem ni želela ne pogovarjati, niti ji ni posredovala številke svojega računa, niti je pred sodnim postopkom sama ni pozvala k izpolnitvi obveznosti. Zato je utemeljen sklep, da je bila tožnica v upniški zamudi, zaradi česar ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti.

Pritožnica v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala verodostojnosti prič, ki jih je predlagala toženka, zato navedbe v pritožbi, da so bile le - te zaradi sorodstvenih vezi pristranske, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v točki II. izreka spremeni znesek 520,38 EUR tako, da pravilno glasi: 384,66 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka I. izreka) potrdi izpodbijana sodba.

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168146/2010 z dne 25.11.2010 v prvem in tretjem odstavku izreka in zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.631,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2010 naprej. Glede zneska 6.135,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2010 je postopek zaradi umika tožbe ustavilo (točka I. izreka). Pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 520,38 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter povrnitev pravdnih stroškov. Odločitev o upniški zamudi tožeče stranke je napačna. Obveznost tožene stranke do tožnice po obravnavani izročilni pogodbi z dne 23.3.1998 je bila denarna – izročitev vsote, izražene v denarni enoti. Gre za prinosnino. Toženka bi jo morala izpolniti z izročitvijo denarja v kraju upnika. Izpolnitev pomeni izročitev gotovine in ne kakšne druge izpolnitvene obveznosti. Tožnica je toženko v letu 1999 pozvala k izročitvi gotovine, kar je zatrjevala v prvi pripravljalni vlogi. Toženka tega ni prerekala. To dejstvo šteje za ugotovljeno. Ugotovitev sodišča, da je tožnica tako trditev podala šele na zaslišanju, je napačna. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, tudi zato, ker se o tej navedbi ni izreklo. To je bistveno vplivalo na pravilno uporabo materialnega prava. Če bi ugotovilo, da je bila toženka dolžna izročiti gotovino, ob pravilni uporabi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ne bi moglo sprejeti izpodbijane odločitve. Zgolj zatrjevano ponujanje izpolnitve obveznosti brez dejanskega poskusa izpolnitve – prinosa gotovine – ne zadošča za upniško zamudo. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ugotovitve o pošiljanju pošte toženke na drugi naslov tožnice ne temeljilo na trditveni podlagi strank, ampak na izpovedbi priče J. K.. Tudi ta kršitev je vplivala na napačno uporabo materialnega prava o kršitvi tožničine sodelovalne dolžnosti. Tudi če bi jo tožnica v resnici opustila, posledica ne more biti v upniški zamudi, ker za to ni zakonske podlage. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma o dokazni presoji in se je ne da preizkusiti (absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče se je oprlo le na izpovedbo tožene stranke in selektivne dele izpovedb prič, ki stanujejo s toženko in so zato pristranske. Tega sodišče ni ocenilo. Ni verjelo I. P. Ni dokazne ocene, zakaj in v katerih delih je verjelo kateri priči. Graja še odločitev o stroških. Toženka ni upravičena do nagrade pooblaščenca za postopek z ugovorom v višini 145,80 EUR, ker je ta postavka po tar. št. 3468 Odvetniške tarife všteta v nagrado za postopek po tar. št. 3100. Nagrada za ugovor je obračunana glede na prvotni znesek, ki je bil v pretežnem delu brez ugovora tožene stranke poravnan. Zato toženka do nje ni upravičena.

3. Tožena stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je le delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je zahtevala izpolnitev pogodbene obveznosti (izplačilo 12.000,00 DEM oziroma zdaj 6.135,50 EUR), kar ji je bila tožena stranka dolžna plačati na račun nujnega dednega deleža po izročilni pogodbi z dne 23.3.1998 v roku 10 let. Zahtevala je tudi zamudne obresti v višini 1.631,08 EUR, natekle od dneva zamude (23.3.2008) do 5.11.2010 ter zakonske zamudne obresti od tega zneska od 5.11.2010 naprej. Po plačilu glavnice 6.135,50 EUR je že v izvršilnem postopku umaknila predlog za izvršbo v tem delu. V tem postopku, ki se je nadaljeval v pravdi zaradi vloženega ugovora tožene stranke, je tako ostalo sporno le še plačilo zamudnih obresti od plačane glavnice (1.631,08 EUR s pp). Tožena stranka se je branila z ugovorom, da tožnica do njih ni upravičena zaradi upniške zamude.

6. Po izvedbi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka tožnici ponujala izpolnitev obveznosti še pred zapadlostjo in tudi po njej, a jo je tožnica pri izpolnitvi ovirala, saj se o tem ni želela ne pogovarjati, niti ji ni posredovala številke svojega računa, niti je pred sodnim postopkom sama ni pozvala k izpolnitvi obveznosti. Ocenilo je, da izpolnitve ni želela sprejeti in da je zato prišla v upniško zamudo. Po teh ugotovitvah je tožbeni zahtevek na podlagi določil OZ o zamudi upnika in njenih učinkih v celoti zavrnilo (člen 300 in 301 OZ).

7. Na ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano. Glede na vrednost še sporne vtoževane denarne terjatve, ki ne presega 2.000,00 EUR, veljajo namreč pri odločanju o tem sporu posebna postopkovna pravila iz 30. poglavja ZPP za spore majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da pritožbeno sodišče sprejete dokazne ocene sodišča prve stopnje, oprte na izpovedbe strank, prič in listine v spisu, ne preizkuša več. Zato ni potreben podrobnejši odgovor na pritožbene trditve, ki grajajo dejanske ugotovitve sodišča o načinu izpolnitve (gotovina), o pravilnosti ponujene izpolnitve s strani tožene stranke in o neizpolnitvi tožničine sodelovalne dolžnosti.

8. Nestrinjanje z dokazno oceno o vseh teh navedenih vprašanjih, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more prerasti v uveljavljano postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja ima izrazito funkcionalni značaj. Podana je takrat, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti v sodbi ni. Vsebuje jasne, popolne in pravilne razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih. Neutemeljene so pritožbene graje, da je sodišče nepravilno sledilo le toženki in pričam, ki naj bi bile zaradi sorodstvenih vezi z njo pristranske. Na prvi stopnji pritožnica njihovi verodostojnosti ni ugovarjala in tega v pritožbi ne opraviči. Navedbe v tej smeri so torej prepozne in neupoštevne pritožbene novote, na katere ni treba odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Izpovedbe vseh prič (vključno s pričo P.) so dokazno pravilno ocenjene v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Razlogi v točki 7, zakaj in v kakšnem obsegu jim je sodišče verjelo, pa prepričljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

9. Tudi pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne držijo. Pritožba jih utemeljuje z navedbami, da je sodišče mimo trditvene podlage tožene stranke (zgolj na podlagi izvedbe dokaza z zaslišanjem priče) in v nasprotju z njo (ker se je opirala le na listine), ugotovilo dejstva, na katere naslove je toženka tožnici pošiljala dopise. To naj bi vodilo k napačnemu materialnopravnemu zaključku o tožničinem kršenju sodelovalne dolžnosti. Ugotavljanje dejstev mimo trditvene podlage strank je po svoji vsebini lahko le relativna procesna kršitev razpravnega načela (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 7. členom ZPP). Uveljavljanje relativnih bistvenih kršitev postopka je v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti izključeno (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato na te pritožbene trditve ni treba odgovarjati.

10. Opozarjanje na dejanske okoliščine v zvezi z vročanjem dopisov tožnici, ki jih je sodišče dokazno ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (izpovedba priče), v resnici izpodbija sprejeto dokazno oceno: pritožnica ugotovljena dejstva o pravilno opravljenem pozivanju ocenjuje drugače kot sodišče prve stopnje. Morebitnih napak pri povzemanju dokaznega gradiva v obrazložitvi sodbe ne konkretizira. Tudi pritožbeno sodišče jih ne najde. To pa pomeni, da sodba z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni obremenjena. Protispisnost je namreč napaka tehnične narave. Sodišče jo zagreši, če napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listinah ali zapisnikih o izvedbi dokazov, oziroma če listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Za takšno postopkovno kršitev pa ne gre v primeru, če vsebino teh dokumentov napačno dokazno tolmači. Tedaj gre lahko le za zmotno dokazno oceno oziroma ugotovitev dejanskega stanja, česar pa, kot je bilo že povedano, v sporu majhne vrednosti pritožbeno ni mogoče izpodbijati.

11. Pritožnica nadalje uveljavlja še absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče napačno kot prepozno zavrnilo s strani tožene stranke neprerekano tožbeno navedbo o dogovorjenem načinu izpolnitve (gotovinsko izplačilo). Drži, da so bile v tej smeri podane tudi tožbene navedbe. Vendar jim je tožena stranka izrecno nasprotovala v pripravljalni vlogi na red. št. 19 in so nasprotne pritožbene trditve protispisne. Torej jih sodišče ni moglo šteti za resnične. Tožničino izpovedbo, tudi v tej smeri, pa je dokazno ocenilo. Res se mu je pri tem zapisalo, da je navedena dejstva začela zatrjevati šele na zaslišanju. Vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo. Do navedb in izpovedbe tožnice se je namreč opredelilo in jih kot nedokazane zavrnilo, hkrati pa pojasnilo, zakaj je verjelo toženki in ne tožnici, da je slednja tista, ki je brez utemeljenega razloga zavračala ponujeno izpolnitev pogodbe.

12. Sprejeta odločitev je pravilna tudi v materialnopravnem pogledu. Upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči (prvi odstavek 300. člena OZ). Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi bil pravno upošteven zgolj zavrnjeni sprejem prinešene gotovine. Do upniške zamude pride, če je dolžnik pripravljen opraviti svojo izpolnitev, izvršitev pa prepreči upnik bodisi s svojim ravnanjem, opustitvijo ali povzročitvijo stanja, ki onemogoča izvršitev izpolnitve. Prav tako ravnanje na strani tožeče stranke kot upnice je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ugotovljeno je bilo odklanjanje vsakršnega pogovora o ponujeni izpolnitvi, in to še preden je toženka tožnico pisno pozivala k predložitvi številke računa za nakazilo denarnega zneska (torej k drugemu načinu izpolnitve denarne obveznosti, s čimer tožnica skuša opravičiti svoje ravnanje, češ da ji ni bila ponujena pravilna izpolnitev obveznosti). Njeno naziranje, da upnikove sodelovalne dolžnosti po materialnem pravu ni, je zmotno. Sodelovalna dolžnost bremeni upnika tudi pri izpolnitvi denarne obveznosti kot prinosnine. Upnik je ne izpolni, če odkloni izpolnitev ponujene obveznosti. Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka svoje sodelovalne dolžnosti ni izpolnila, je tožbeni zahtevek zaradi upniške zamude pravilno zavrnilo.

13. Pritožbeni razlogi o glavni stvari torej niso podani. Sodba je pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo v točki I. izreka (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena istega zakona).

14. Pritožba je delno utemeljena le v stroškovnem delu.

15. Nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine se po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje izvršbe na podlagi verodostojne listine. V obravnavanem primeru gre za tak primer, kar je sodišče prezrlo. Priznalo je nagrado tako po tar. št. 3100 (113,00 EUR s pripadajočim DDV, skupaj 135,72 EUR) kot po tar. št. 3468 ZOdvT za postopek z ugovorom (145,80 EUR, DDV – 174,96 EUR). Zaradi delnega umika tožbe je slednja višja od nagrade za postopek na prvi stopnji. Tako se upoštevaje navedeno pravno pravilo izkaže, da tožena stranka do nagrade za postopek na prvi stopnji ni (več) upravičena. Skupno dosojeno nagrado oziroma stroške tožene stranke je zato pritožbeno sodišče znižalo za znesek nagrade za postopek na prvi stopnji s pripadajočim DDV (135,72 EUR). Tožeča stranka je po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča dolžna povrniti toženi 384,66 EUR, namesto prej dosojenih 520,38 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno naziranje, da bi morala biti nagrada za ugovor odmerjena od nižje vrednosti spora, pa je neutemeljen. Do delnega umika predloga za izvršbo je prišlo šele po ugovoru tožene stranke. Slednji je bil zato potreben, nagrada zanj pa odmerjena od pravilne vrednosti spora.

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona za pritožnico in v zvezi s prvim odstavkom 155. členom za toženo stranko. Prva mora trpeti svoje pritožbene stroške, ker je s pritožbo v pretežnem delu propadla. Uspela je le delno s pritožbo zoper stroške, ki so stranska terjatev. Zato je njen uspeh zanemarljiv. Odgovor na pritožbo tožene stranke pa k odločitvi na pritožbeni ravni ni prispeval. Zato naj tudi toženka sama trpi stroške, ki so ji nastali z njim.