Jedro

Čeprav se je toženka s ponujenim zneskom kupnine strinjala, je nedvoumno izrazila pogoj, da pred sklenitvijo prodajne pogodbe tožnik izpolni še določene zahteve, zato je treba šteti, da je toženka ponudbo zavrnila in sama dala tožniku drugo ponudbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2013 dalje, v roku 15 dni.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka je dolžna tožniku plačati 903,66 EUR stroškov postopka, vključno s pritožbenimi, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od toženke zahteval izstavitev listine, na podlagi katere bi se lahko vpisal kot lastnik na njeni ½ nepremičnine parc. št. 553.S in 297/38 v vl. št. 800 k. o. X. v zemljiško knjigo (II. tč.). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da mu toženka vrne dvojno aro 3400,00 EUR z obrestmi od 1. 6. 2011 dalje (III. tč.). V bistvenem je ocenilo, da med strankama pogodba ni bila sklenjena, ker toženka tožnikove ponudbe ni sprejela.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in naslovnemu sodišču predlaga, da jo spremeni oz. razveljavi. Priglaša tudi pritožbene stroške. Graja ugotovitev sodišča, da naj bi toženka kot spremembo ponudbe želela prevaliti plačilo davka na tožnika, saj njen dopis z dne 20. 12. 2012 izkazuje, da se je s plačilom davka strinjala. Strinjala se je z vsemi bistvenimi sestavinami in sama zahtevala plačilo are, in sicer 10 % kupnine - 1700 EUR. S sprejemom are je bila pogodba sklenjena. Res je toženka tožniku pošiljala še druge predloge za rešitev drugih vprašanj, vendar sklenitve pogodbe s tem ni pogojevala. V vsakem primeru pa bi morala tožniku vrniti dvojno aro oz. vsaj aro, saj je sedaj neupravičeno obogatena. Sicer pa meni, da sodišče toženkinega odgovora na tožbo sploh ne bi smelo upoštevati, ker ni vseboval ustreznih navedb, predlogov in dokazov, pač pa bi moralo izdati zamudno sodbo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer zadovoljivo ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev postopka ni storilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožnik se neutemeljeno zavzema za uporabo določb o izdaji zamudne sodbe (318. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP), češ da toženkin odgovor na tožbo ni bil ustrezen (278. čl. ZPP). Bil je skop, a zadosten; iz njega nedvoumno izhaja, da toženka tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti nasprotuje.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba med strankama ni bila sklenjena s sprejemom ponudbe in s plačilom are. Res je toženka aro sprejela in se s ponujenim zneskom kupnine strinjala, a je nedvoumno izrazila pogoj, da pred sklenitvijo prodajne pogodbe tožnik izpolni še določene zahteve, in sicer ne le glede plačila davka, pač pa predvsem, da vrne darilo. Da je bil to (izrecen) pogoj, izhaja iz toženkinega odgovora na ponudbo (njena dopisa z dne 14. in 20. 12. 2010 ter vseh drugih kasnejših) ter tudi iz dopisa tožnikovega pooblaščenca toženki, v katerem izraža tožnikovo nasprotovanje temu pogoju (december 2010, priloga B 4), kot vse to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Zato je treba šteti, da je toženka ponudbo zavrnila in sama dala tožniku drugo ponudbo (1. odst. 29. čl. Obligacijskega zakonika; OZ).

8. Če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki nek znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega (1. odst. 64. čl. OZ). Ker je toženka aro sprejela ob jasno izraženem pogoju, pod katerim bi šele prišlo do prodaje, je treba šteti, da ara ni bila dogovorjena v znak sklenitve pogodbe, pač pa v znak resnosti kupčeve ponudbe, ona pa je s prejetjem tega zneska zagotavljala prodajno ceno 17.000,00 EUR, kot je to pravilno ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje.

9. Pritožbeno sodišče torej soglaša z ugotovitvijo in oceno prvostopenjskega sodišča, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo. Ker pa je nesporno tožnik toženki izročil 1700 za aro z namenom nakupa njene nepremičnine, do česar ni prišlo, je podlaga torej odpadla in je prišlo do neupravičene toženkine obogatitve, zaradi česar je napačna celotna zavrnitev tožnikovega podrednega zahtevka. Toženka je sicer dokazala, da 1700 EUR ni sprejela kot aro v znak, da je pogodba sklenjena, pač pa v znak resnosti tožnikove ponudbe. Če do soglasja njunih volj kasneje (tudi po njeni ponudbi) ni prišlo, je dolžna prejeto vrniti.

10. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (1. odst. 191. čl. OZ). Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. čl. OZ). Toženki ni mogoče očitati, da bi bila ob sprejemu zneska 1700 EUR glede tega nepoštena, saj je še pred njegovim plačilom jasno izjavila, kaj in za kaj zahteva. Zato dolguje zamudne obresti od vložitve zahtevka, ki pa je bil glede vračila (dvojne) are postavljen na naroku 5. 2. 2013. 11. Sodišče druge stopnje je na podlagi navedenega tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo glede podrednega zahtevka na podlagi 5. al. 358. čl. ZPP spremenilo, sicer pa je v preostalem delu njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani in nespremenjeni del prvostopenjske sodbe (353. čl. ZPP).

12. Tožnik je uspel s polovico podrednega zahtevka, zato mu mora toženka povrniti polovico potrebnih stroškov, vključno s pritožbenimi, in sicer po veljavni odvetniški tarifi za postopek pred sodiščem prve stopnje, za narok, za pritožbo ter plačano sodno takso za tožbo. Polovica teh stroškov znaša 903,66 EUR, kar je toženka dolžna plačati v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.