Jedro

Odvetnik odškodninsko odgovarja za škodo, če zamudi rok in vloži npr. tožbo po izteku zastaralnega roka, čeprav mu je bilo to pravočasno naročeno. Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je, da je bil zahtevek mandanta utemeljen (utemeljenost po podlagi in višini se presojata posebej, sodišče hipotetično presodi, kako bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal). Mandant zaradi prepozno vložene pritožbe ne utrpi škode, če je pritožbo šteti za popolnoma brezupno. Glede vzročne zveze mora tožnik (mandant) dokazati dejstvo, da bi spor dobil, če ne bi bilo odvetnikovega nedopustnega ravnanja. Sodišče presodi, ali bi pravočasno vložena pritožba pripeljala do drugačnega rezultata na podlagi veljavnega materialnega prava, ki bi se moralo uporabiti v konkretni zadevi; ali pa bi stranka pravdo vseeno izgubila, tudi če bi odvetnik vložil pritožbo.

Standarda (ne)skrbnosti odvetnika ni mogoče tolmačiti tako široko (nerazumno), da bi imel dolžnost vlagati brezupne pritožbe z namenom zavlačevanja postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Družba H. d.o.o. (v nadaljevanju družba), katerega ustanoviteljica in zastopnica je bila sedanja tožnica, je predmetno tožbo vložila 7. 1. 2005. Po podatkih spisa in po javno dostopnih podatkih sodnega registra je bila družba dne 13. 5. 2005izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij(1), ki je postal pravnomočen dne 11. 4. 2005. Potem ko je tožnica kot pravna naslednica družbe prevzela pravdo, je sodišče prve stopnje z dnem 6. 7. 2005 nadaljevalo prekinjeni postopek.

2. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da ji je v gospodarskem sporu toženkin zavarovanec, ki je odvetnik, zmotno tolmačil sodbo z dne 6. 12. 2001, kot da je družba v sporu uspela, da zato pritožba ni potrebna niti smiselna. V maju 2002 je upnik iz gospodarskega spora na podlagi pravnomočne sodbe predlagal izvršbo in račun družbe je bil 27. 5. 2002 blokiran za glavnico 1,512.000 SIT in obresti ter stroške pravdnega in izvršilnega postopka. Uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo 7,743.663 SIT (glavnica z obrestmi in stroški), 4,000.000 SIT (zaradi izgube plač), za nepremoženjsko škodo 3,000.000 SIT (za okrnitev ugleda) in 950.000 SIT iz naslova duševnih bolečin.

3. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker se je postopek v gospodarskem sporu IX Pg 281/97 vodil po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je bila dopustna izdaja sodbe s skrajšano obrazložitvijo. Tudi, če bi odvetnik vložil pritožbo zoper za tožnico neugodno sodbo, ta ne bi bila razveljavljena zaradi domnevnih napak v obrazložitvi. Tožnica pravočasno ni trdila, da bi vložena pritožba pripeljala do ugotovitve, da ni odgovorna za plačilo terjatve. Presodilo je, da ni vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženkinega zavarovanca in zatrjevano škodo. Strinjalo se je z ugotovitvijo, da tožnica ni navedla, v kakšnem času in višini bi družba lahko zagotovila dodatna sredstva za poplačilo denarne obveznosti, niti ni navedla, da prav zaradi blokade družba ni dobila kredita.

5. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. V njej obširno povzema svojo pritožbo (1. točka obrazložitve) in odločitev pritožbenega sodišča (2. točka). Trdi, da ji je škoda nastala. Meni, da bi s kasnejšim plačilom, odlogom plačila lahko ustrezno reagirala na nastalo situacijo. Družba bi začela iskati možnosti za plačilo terjatve, tudi če pritožbi ne bi bilo ugodeno Rezervirala bi sredstva za ta namen, najela kredit. Upravičeno je štela, da ji v prihodnosti ne grozi nobena obveznost. 6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila, in jo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Ključne dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, so: zavarovanec tožene stranke je kot odvetnik zastopal družbo H. d. o. o. v gospodarskem sporu IX Pg 281/97, kjer je stranki napačno tolmačil sodbo, da je uspela z zahtevkom, čeprav je bila obsojena na plačilo; tudi v primeru pritožbe sodba ne bi bila razveljavljena iz razlogov, ki jih je navajala tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer, da bi bila pritožba uspešna, ker je prvo sodišče v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku(2) izdalo sodbo s skrajšano obrazložitvijo; denarna obveznost tožeče stranke bi nastala ne glede na vloženo pritožbo, pri čemer bi zaradi teka zamudnih obresti tožeča stranka morala plačati višji denarni znesek; blokirana so bila sredstva v višini 5,179.000,00 SIT in ne v vtoževani višini; po blokadi ni bila izplačana nobena vsota, ker sredstev na računu ni bilo.

9. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Odvetnik odškodninsko odgovarja za škodo, če zamudi rok in vloži npr. tožbo po izteku zastaralnega roka, čeprav mu je bilo to pravočasno naročeno. Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je, da je bil zahtevek mandanta utemeljen (utemeljenost po podlagi in višini se presojata posebej, sodišče hipotetično presodi, kako bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal(3)). Mandant zaradi prepozno vložene pritožbe ne utrpi škode, če je pritožbo šteti za popolnoma brezupno.(4) Glede vzročne zveze mora tožnik (mandant) dokazati dejstvo, da bi spor dobil, če ne bi bilo odvetnikovega nedopustnega ravnanja(5). Sodišče presodi, ali bi pravočasno vložena pritožba pripeljala do drugačnega rezultata na podlagi veljavnega materialnega prava, ki bi se moralo uporabiti v konkretni zadevi; ali pa bi stranka pravdo vseeno izgubila, tudi če bi odvetnik vložil pritožbo.

10. V konkretnem primeru je sodišče okoliščine gospodarskega spora pravilno ugotavljalo kot predhodno vprašanje. Presodilo je, da tožnica s pritožbo ne bi uspela. Zaradi nevložitve pritožbe ji zato tudi po presoji revizijskega sodišča ni nastala škoda, pač pa zato ker svoje obveznosti pravočasno ni izpolnila. Standarda (ne)skrbnosti odvetnika ni mogoče tolmačiti tako široko (nerazumno), da bi imel dolžnost vlagati brezupne pritožbe z namenom zavlačevanja postopka. Takšno ravnanje ni ne vestno ne pošteno ne visoko strokovno, kot ga lahko v smislu 11. člena Zakona o odvetništvu(6) pričakujemo od strokovnjaka, ki je odvetnik. Ravno skrben odvetnik naj bi stranki predočil možnosti za uspeh s pravnim sredstvom v primerjavi s stroški (odvetniškimi, svojimi in od nasprotne stranke, sodnih taks). Zavlačevanja postopka ni mogoče šteti ne za uspeh ne za smisel pritožbe, za kar se v svoji reviziji očitno zavzema tožnica. Vzročno zvezo bi tolmačili preširoko, če bi upoštevali tožničino pravno konstrukcijo, po kateri bi z vložitvijo pritožbe svojo obveznost plačila odložila, torej pravno konstrukcijo, ki ne temelji na dejstvu, da bi v gospodarskem sporu uspela.

11. Ker uveljavljeni revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 54/99 in 110/99 - v nadaljevanju ZFPPod.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj obrazložitev v zadevi II Ips 960/2006: Tožnica ... bi morala najprej trditi, nato pa s stopnjo verjetnosti, ki presega 50%, dokazati, da bi bila v morebitnem denacionalizacijskem postopku (ob normalnem teku stvari) uspešna... Tožnica ... bi morala zatrjevati (in dokazati) okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je bilo po normalnem teku stvari utemeljeno pričakovati uspešnost morebitnega denacionalizacijskega postopka (in to v tolikšni meri, da bi dobila premoženje v vrednosti, ki jo vtožuje).

Op. št. (4): Primerjaj Harrer v Schwimann/Harrer, Praxiskommentar zum ABGB, 1997, Band 7, paraf. 1300, RN 14, s. 114. Op. št. (5): Primerjaj referate v zborniku VI. dnevi civilnega prava, Portorož, 23. in 24. april 2008, Ljubljana; Portorož: Inštitut za primerjalno pravo, 2008. Op. št. (6): Ur. l. RS, št. 18/1993, 24/1996 - Odl. US, 24/2001, 111/2005 - Odl. US, 54/2008, 35/2009.