Jedro

Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 izhaja, da resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav.

V obravnavani zadevi ni mogoče zanemariti niti sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022, iz katere izhaja, da je lahko kritika tudi zelo ostra, surova ali neusmiljena, pri čemer pa varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev ali zaničevaje prizadete osebe.

Epidemija COVID-19 ni bila le biomedicinski, temveč tudi družbeni pojav, zato je resnost podane kritike nedvomno mogoče ugotoviti glede na konkretne okoliščine in obdobje, ki je tako, kot vse druge državljane, zadevalo tudi obtoženca.

Ob upoštevanju celotnega komentarja obtoženca in vseh okoliščin, v katerih ga je slednji zapisal, objavljen zapis ne izraža izključnega namena zaničevanja oškodovancev, temveč ga je treba presojati v luči kritike oziroma nestrinjanja z ravnanjem policistov kot javnih uslužbencev, ki so podvrženi nadzoru javnosti.

Obtoženčeva kritika, katere resnost utemeljujejo konkretne okoliščine in obdobje, ni bila zapisana z izključnim namenom zaničevanja, zato so podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključuje kaznivost sicer žaljivih izjav.

Izrek

I.Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

obtoženega A. A. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje)

po 358. členu Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je v X razžalil B. B. in C. C., dejanje pa je storil z drugim sredstvom javnega obveščanja, ko je dne 25. 10. 2020 ob 17.45 uri na javno dostopnem profilu osebe D. D. na socialnem omrežju Facebook in povezavi http://www.faceboook.com/ pod objavo na povezavi http:// www.facebook.com//posts/2087113258088450 zapisal komentar "Golazen od policajev niso naleteli na pravega pa še čivavo majo zraven so pa korajžni. Tudi postopek ni bil pravilen če imaš pravega odvetnika boš melj kmalu nov avto!", s čimer je razžalil uradni osebi - policista B. B. in C. C. in je dejanje povezano v zvezi opravljanja njune službe v državnem organu Policije, saj sta se B. B. in C. C. počutila razžaljena, prestrašena in ponižana,

s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika.

II.Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanca B. B. in C. C. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III.Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, na prvi in drugi stopnji, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Za posamezno kaznivo dejanje po drugem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo po dvajset dnevnih zneskov denarne kazni z določeno višino dnevnega zneska 30,00 EUR, kar za obe kaznivi dejanji skupno znese 1.200,00 EUR denarne kazni. Odločilo je še, da bi jo moral obtoženec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če se denarna kazen ne bi dala niti prisilno izterjati, pa bi jo sodišče izvršilo tako, da bi za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca B. B. in C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 11,00 EUR ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovancev, medtem ko ga je plačila sodne takse oprostilo. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je obtožencu naložilo tudi plačilo nagrade in potrebnih izdatkov zagovornice po pooblastilu.

2.Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o stroških in kazenski sankciji ter zaradi kršitev 22., 27. in 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) ter 6. in 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe ter vseh stroškov kazenskega postopka oziroma da izpodbijano sodbo s sklepom razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Na predlog zagovornice je pritožbeno sodišče za 25. 3. 2025 razpisalo javno sejo, ki jo je nato 14. 3. 2025 preklicalo, saj sta obtoženec in njegova zagovornica predlog za izvedbo javne seje umaknila. Seja je bila zato opravljena v nenavzočnosti strank.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Z navedbami, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opravilo tehtanja ustavnih pravic, in sicer pravice do varstva časti in dobrega imena oškodovancev iz 34. in 35. člena Ustave RS ter pravice do svobode izražanja obtoženca iz prvega odstavka 39. člena Ustave RS; da se ni ukvarjalo z vsebino besedila objave, pod katero je komentiral obtoženec in da si je sodišče prve stopnje z zaključki o domnevno podanem namenu zaničevanja oškodovancev prišlo v nasprotje, pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, temveč z njimi pojasnjuje svojo temeljno trditev, da so podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Iz povzetih pritožbenih navedb je tako razbrati, da pritožba v tem delu ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je predmet samostojne pritožbene obravnave.

6.Ob uvodnem sklicevanju na 22. člen Ustave RS in 6. člen EKČP pritožba pod točko 2 z navedbami, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga za zaslišanje priče D. D. kršilo pravico do izjave oziroma pravico do izvajanja dokazov v obtoženčevo korist in s tem pravico do obrambe, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnitev problematiziranega dokaznega predloga obrazložilo s sprejemljivimi argumenti, in sicer da zaslišanje priče D. D. o namenu same objave za ugotovitev dejanskega stanja v tem kazenskem postopku ni relevantno. Prvostopenjskim razlogom za zavrnitev tega dokaznega predloga pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje in ocenjuje, da uveljavljena procesna kršitev ni podana, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je njihovo izvajanje brez pomena za zadevo, ampak ugotavlja le tista dejstva, ki so odločilna za pravilno razsojo in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona.

7.Zaradi izreka obsodilne sodbe pritožba uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter povzema 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da bi bila kritika z ostrimi in še bolj grobimi besedami v javnem interesu upravičena, če bi obtoženec dejansko kritiziral delo policistov, pri čemer izpostavi, da je za enak primer šlo tudi v obravnavani zadevi. Ker je v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, kršitev kazenskega zakona podana le tedaj, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, če ti zakonski znaki pri opisu obtoženčevega izvršitvenega ravnanja niso konkretno navedeni ali če ravnanje, ki je očitano ne vsebuje očitka, je pritožbo v tej zvezi oceniti za neutemeljeno.

8.Kot predhodno že navedeno, je bistvo pritožbenih navedb v trditvi, da so podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključujejo kaznivost in da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je obtoženec izjavo v komentarju (ki je sicer ostra in žaljiva) zapisal izključno z namenom zaničevanja oškodovancev.

9.Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 stori, kdor koga razžali. Če je dejanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu, gre za kaznivo dejanje, ki je izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.

10.Svoboda izražanja je ustavno zagotovljena pravica, ki kot večina pravic ni absolutna in je omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS) ter varstvom osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ob koliziji dveh enakovrednih pravic, kot sta pravica do svobode izražanja na eni strani in pravica do varstva osebnega dostojanstva na drugi, se je zato treba odločiti, katera je v dani situaciji pomembnejša in potrebuje ustrezno zaščito. Tehtanje, ali je svoboda izražanja prestopila meje, je odvisno od številnih okoliščin. Tako je Ustavno sodišče RS upoštevajoč odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) določilo meje posega v svobodo izražanja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril: i) prispevek k razpravi v splošnem interesu, ii) položaj osebe na katere se objava nanaša in predmet objave, iii) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava in iv) vsebina, oblika in posledice objave. Skladno s prakso ESČP je zato treba vsak poseg presojati v luči primera kot celote in oceniti, ali je bil sorazmeren zasledovanim legitimnim ciljem.

11.Izpostaviti je treba tudi, da jezikoslovna analiza domnevno žaljivih besed ne pripelje do pravilnega rezultata pri presoji, ali je obtoženec prestopil dopustne okvire pravice do svobode izražanja, saj je mogoče razžaliti tudi z besedami, ki same po sebi niso žaljive. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP izhaja, da je pomembno merilo pri opredeljevanju dopustnih meja uveljavljanja svobode izražanja tudi status oškodovanca, saj je stopnja, ki jo mora dopustiti določena oseba, ko gre za izražanje mnenj o njej, višja, če gre za javno osebo in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v izvršilno vejo oblasti, v okvir katere spada tudi Policija. Kaznivo dejanje razžalitve javne osebe je zato izvršeno le v primerih, ko se storilec o takšni osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo. Meje uveljavljanja pravice do svobode izražanja pa morajo biti širše tudi, kadar je posamezna izjava podana v okviru razprave o temi v javnem interesu, ko je lahko kaznivo dejanje razžalitve prav tako izvršeno le v primeru še posebej grobih, provokativnih in žaljivih izjav.

12.Pravica do svobode izražanja, ki sicer uživa privilegirani položaj v razmerju do pravice do časti in dobrega imena, takšnega položaja ne uživa, če namen avtorja spornih besed ni varstvo javnega interesa ali pravic in koristi posameznikov (izjave, s katerimi se katera pravica uveljavlja ali varuje in vsa ravnanja v zvezi z varstvom pravice), temveč zaničevanje oškodovanca. Zakonodajalec je uredil razbremenilne razloge, ko se storilca kljub podanosti elementov iz prvega odstavka 158. člena KZ-1 ne kaznuje. V skladu z določbo tretjega odstavka 158. člena KZ-1 se tako ne kaznuje za razžalitev, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Zakonodajalec je s tem posebej privilegiral oziroma še posebej zavaroval tiste oblike svobode izražanja, ki so namenjene varstvu javnega interesa ali pa varstvu pravic in koristi posameznikov. V takih primerih je zato izključena protipravnost avtorja sicer žaljivih besed.

13.V zvezi z izpostavljenimi ekskulpacijskimi razlogi pa v obravnavani zadevi ni mogoče zanemariti odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 (točka 25 obrazložitve), iz katere izhaja, da resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav. V citirani odločbi pa je Ustavno sodišče RS poudarilo tudi, da ni mogoče mimo dejstva, da provokativno izražanje, vključno z uporabo metafor, še ne pomeni, da nimamo opravka z resno kritiko in da zato z vidika pravice do svobode izražanja ni sprejemljivo stališče sodišč, po katerem lahko resno kritiko izrazijo predvsem strokovno kvalificirane osebe in po katerem taka kritika ne sme vsebovati tudi provokativnega načina izražanja. Zanemariti pa ni mogoče niti sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022, ki jo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe povzema tudi sodišče prve stopnje in iz katere izhaja, da je lahko kritika tudi zelo ostra, surova ali neusmiljena, pri čemer pa varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev ali zaničevaje prizadete osebe.

14.Glede na navedeno mora pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi presoditi, ali so besede, ki jih je zapisal obtoženec, takšne, da zadostijo zahtevani prepovedani posledici "koga razžali", in ali je način storitve, kot se mu očita v izreku tak, da kaže na podcenjevanje, zaničevanje, neupoštevanje dostojanstva druge osebe, posmehovanje, pritikanje negativnih značajskih lastnosti drugemu oziroma izražanje negativne vrednostne sodbe o drugemu. Po presoji pritožbenega sodišča so besede, ki jih je zapisal obtoženec provokativne in žaljive ter pomenijo negativno vrednostno sodbo o oškodovancih. V kontekstu zapisanega so besede "golazen od policajev niso naleteli na pravega pa še čivavo majo zraven so pa korajžni" uporabljene provokativno in negativno, pri čemer ni mogoče zanemariti, da je oškodovanca v objavljenem posnetku (CD v prilogi A1) mogoče identificirati, zato se pritožbeno zavzemanje glede splošnosti zapisnega komentarja izkaže za neutemeljeno. V nadaljevanju je nato obtoženec zapisal še besede "Tudi postopek ni bil pravilen če imaš pravega odvetnika boš melj kmalu nov avto!" V tem delu pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeno izpostavljenim navedbam, da ni mogoče zaključiti, da je obtoženec izjavo, ki je tudi po navedbi obrambe ostra in žaljiva, zapisal izključno z namenom zaničevanja obeh policistov. V povezavi z vsebino objave D. D., h kateri sta bila na njegovem odprtem Facebook profilu priložena dva videoposnetka in fotografije telesnih poškodb, umazanih oblačil in plačilnega naloga (l. št. 20-27), je tako pritožbeno sodišče ob upoštevanju predhodno povzete ustavne odločbe Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 presodilo, da je obtoženec kot laični posameznik v tem delu podal resno kritiko postopanja oškodovancev. Oškodovanca sta namreč D. D. kot policista obravnavala v povezavi s sprejetimi ukrepi, veljavnimi v času epidemije COVID-19, ki ni bila le biomedicinski, temveč tudi družbeni pojav, zato je resnost podane kritike v obravnavani zadevi nedvomno mogoče ugotoviti glede na konkretne okoliščine in obdobje, ki je tako, kot vse druge državljane, zadevalo tudi obtoženca. Policijsko izvajanje omejitev, kot so nadzor nad upoštevanjem ukrepov in kaznovanje zaradi njihovih kršitev, je pomembno vplivalo na javni diskurz in pravnopolitične razprave, saj je pogosto sprožalo vprašaja o uporabi sile pri izvajanju predpisov, kritika policijskih postopkov v času epidemije pa je pogosto vključevala razpravo o prekomerni represiji države, pravni (ne)utemeljenosti oziroma smotrnosti ukrepov ter razlikah v obravnavi državljanov. Ob tem pa je javna kritika posameznih policijskih postopkov pripomogla k večjemu nadzoru nad zakonitostjo in sorazmernostjo ukrepov, kar je ključno za delovanje demokratične družbe. Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno zaključilo, da obtoženec ni vedel, kaj (v javnem interesu) kritizirati, saj si posnetka sploh ni dobro pogledal in zato ni kritiziral dela policistov v tem postopku, temveč je bila njegova izjava v zapisanem komentarju podana izključno z namenom zaničevanja. Navedeno ne drži. Ob pregledu na prvi stopnji neposredno izvedenih dokazov, in sicer uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 25. 10. 2020 na l. št. 20-27 ter obeh posnetkov na CD-ju v prilogi A1, kljub obtoženčevemu zagovoru, da si je posnetek pogledal na hitro in da ga ni gledal povsem od začetka do konca, takšnega zaključka, kot ga je sodišče prve stopnje sprejelo v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, ni mogoče sprejeti. Zgolj ob koncu tega posnetka, ki traja 18 sekund in vključuje postopanje oškodovancev, je namreč mogoče opaziti policijskega psa, ki ga je obtoženec prav tako omenil v zapisnem komentarju. Zanemariti pa ni mogoče dejstva, da je obtoženec v obravnavanem zapisu konkretno izpostavil policijski postopek, v zvezi s katerim je zapisal, da ni bil pravi, niti ni mogoče prezreti dejstva, da D. D. ni objavil zgolj tega posnetka, temveč je celoten postopek tudi opisal in priložil fotografije, ki nakazujejo na represivno postopanje oškodovancev pri opravljanju policijskih nalog.

15.Ob upoštevanju celotnega komentarja obtoženca in vseh okoliščin, v katerih ga je slednji zapisal, namreč zapis "Golazen od policajev niso naleteli na pravega pa še čivavo majo zraven so pa korajžni. Tudi postopek ni bil pravilen če imaš pravega odvetnika boš melj kmalu nov avto!" po presoji pritožbenega sodišča ne izraža izključnega namena zaničevanja oškodovancev, temveč ga je treba presojati v luči kritike oziroma nestrinjanja z ravnanjem policistov kot javnih uslužbencev, ki so podvrženi nadzoru javnosti, zato je takšen komentar v javnem interesu in interesu D. D., pod objavo katerega je obtoženec zapisal komentar, saj drugi odstavek 10. člena EKČP v okviru pravice do svobode izražanja vključuje tudi pravice drugih ljudi. Navedeno je tako še dodatna okoliščina, ki izključuje namen zaničevanja, saj je, kot to izhaja iz citirane sodne prakse, bistvena značilnost zaničljivega komentarja osebna žalitev (v konkretni zadevi policistov, ki ju obtoženec sploh ni poznal), pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje, česar pa v obravnavani zadevi glede na predhodno navedene ugotovitve ni mogoče zaključiti. Ob tem pa ni mogoče zanemariti, da so policisti del izvršilne veje oblasti, zato je stopnja, ki jo mora dopustiti določena oseba, ko gre za izražanje o njej, nedvomno višja.

16.Po presoji pritožbenega sodišča je tako glede na vse izpostavljene okoliščine mogoče zaključiti, da obtoženčeva kritika, katere resnost utemeljujejo konkretne okoliščine in obdobje, ni bila zapisana z izključnim namenom zaničevanja, zato so podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključuje kaznivost sicer žaljivih izjav, s čimer je odpadla potreba po dodatnem tehtanju predhodno izpostavljenih ustavnih pravic.

17.Ker je torej pritožbeno sodišče presodilo, da je bilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno in da je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, je ravnalo po določilu prvega odstavka 394. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 392. člena ZKP, pritožbi obtoženčeve zagovornice ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 2. točki 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev dveh kaznivih dejanj razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca B. B. in C. C. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

-------------------------------

1Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020.

2Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017.

3Prim. sodbi I Ips 1641/2014 z dne 20. 9. 2022 in I Ips 42395/2020 z dne 26. 1. 2023.

4Med sredstva javnega obveščanja spada svetovni splet, del katerega so tudi socialna omrežja, kot je Facebook (prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Kr 32384/2017 z dne 14. 11. 2017).

5Odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Up-407/14 z dne 14. 12. 2016, Up-417/16 z dne 18. 3. 2021, Up-300/16 z dne 17. 6. 2021 in druge.

6Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 in Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015.

7Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 1641/2014 z dne 20. 9. 2022.

8M. Šorli in R. Čeferin, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 859.

9"POZOR normalni ljudje!!! Policija ima ovaduhe na Y, ki opazujejo kdo je brez maske in pokličejo policijo. Sam sem sicer imel masko in nameraval it tečt (laufat) po otoku. Ko na vhodu na otok srečam dva policaja. Sem jih vprašal če sta šla tudi tečt, potem sem jih še vprašal če lahko tečem brez maske. Po negotovih odgovorih naj si preberem zakone sem ponovno vprašal. Odgovor je bil isti. V tistem sem jih zmerjal z barabami in pognala sta se za mano. Z psom sta me spravila na tla in po parih minutah davljenja sem bil vklenjen v lisice. Vmes sem tudi izgubil zavest za nekaj sekund. Odnesel sem jih ves blaten, raztrgan z modricami in kaznijo 801€,(400€ če plačam v kratkem roku). Med tem ko sta me popisovala je mimoidoči kolesar za trenutek ustavil. Ni dosti manjkalo da bi mu napisala kazen. Meni seveda to ni šlo v glavo, če je na kolesu. Odgovor je bil če tečeš ali kolesariš maske ne rabiš, če se pa ustaviš pa si jo moreš nadet. Kaki je to zakon če tečeš si ves zadihan se ustaviš da si malo odpočiješ, in taki zadihan bi moral dihat skozi masko??? Upam da jih dober odvetnik zašije."

10Sodišče po tej točki oprosti obtožbe tudi, če so podane okoliščine, ki izključujejo kaznivost (tako M. Čeh, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 788).

Zveza: