Jedro

Sodišče prve stopnje se do navedb tožene stranke, da je tožba vložena prepozno, ni opredelilo. Zaradi tega ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih), in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 1. 4. 2008 in št. ... z dne 28. 8. 2008, s katerima je tožena stranka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, mu priznala pravico do premestitve na drugo ustrezno lažje delo, ki ga bo opravljal s polnim delovnim časom od 12. 3. 2008 dalje ter odločila, da se je dolžan v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje, o pravici in višini nadomestila za invalidnost pa bo odločeno s posebno odločbo. Sodišče je nadalje razsodilo, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, določilo je dodatne omejitve glede zahtevnosti dela in sicer da ima tožnik pravico do nenormiranega dela brez vsiljenega tempa in ritma dela in brez zahtevnega dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, s skrajšanim delovnim časom 6 ur dnevno ter pravico do delne invalidske pokojnine od 12. 3. 2008 dalje. Tožniku je naložilo, da se v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje, toženi stranki pa, da v zakonskem roku odloči o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa jo v 2. in 4. točki izreka spremeni tako, da v 2. točki o pravici odloči tako, da se tožniku prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu namesto nepravilno priznane pravice do premestitve na drugo delovno mesto, namesto s skrajšanim delovnim časom pa se tožniku prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom, v 4. točki izreka pa naj sodišče odloči, da bo o pravici, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo zakonskih določb o roku vložitve tožbe. Tožnik je tožbo vložil po izteku roka in bi jo sodišče, upoštevaje 274. člen ZPP, moralo zavreči. Tožena stranka je trdila, da je tožba vložena prepozno, sodišče se do teh navedb ni opredelilo, sodba o navedenih dejstvih nima razlogov, to pomeni bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ustrezna pravica, glede na določbo 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanj (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), pravica do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu. Priznanje pravice do premestitve je v nasprotju z materialnim pravom, konkretno z določbama 93. in 91. člena ZPIZ-1. Podredno zato tožena stranka predlaga, da se pravica do premestitve nadomesti s pravico do dela na drugem delu s krajšim in ne s skrajšanim delovnim časom. Tudi to pomeni bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v sodbi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Za priznanje pravice do premestitve sodba nima razlogov, niti ni navedena pravna podlaga in se je v tem delu ne da preizkusiti, kar je dodatna kršitev. Sodišče je priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, ne da bi pri tem ugotovilo, ali tožnik izpolnjuje pogoj prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje v roku, kot ga določa 97. člen ZPIZ-1. V zvezi z izpolnitvijo pogoja prijave je pomemben čas glede na datum priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, upoštevaje 30 dnevni rok. Sodišče ni ugotavljalo tožnikovega statusa v relevantnem obdobju, z naložitvijo obveznosti prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje pa pogoja ni ugotovilo, možnost priznanja pravice do delne invalidske pokojnine obstaja šele z dejansko izpolnitvijo tega pogoja ali ugotovitvijo, kar iz razlogov izpodbijane sodbe ni izhaja. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede izpolnjenosti pogoja prijave v evidenci brezposelnih oseb, če pa je priznalo pravico v nasprotju z določbo 97. člena ZPIZ-1, pa je s tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Odločitev o pravici lahko sodišče kvečjemu prepusti toženi stranki ob upoštevanju 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v obrazložitvi sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Sodno varstvo pravic je zavarovancem zagotovljeno po 252. členu ZPIZ-1 ter prvem odstavku 72. člena ZDSS-1. Zavarovanec lahko uveljavi sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Rok za vložitev tožbe je materialno pravni prekluzivni rok, ki ga je sodišče dolžno preizkusiti in upoštevati po uradni dolžnosti. Tožena stranka je v postopku pri prvostopenjskem sodišču navedla dejstva in predlagala dokaze, iz katerih po njenem izhaja, da je tožnik, upoštevaje datum vročitve dokončne odločbe, rok za vložitev tožbe zamudil. Zamuda materialnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe tudi po sodni praksi pomeni izgubo pravice (npr. sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 98/2011 z dne 6.4.2011 in opr. št. Psp 524/2010 z dne 24.1.2011).

Po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, med ostalim tudi če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Po četrtem odstavku 324. člena ZPP sodišče v obrazložitvi navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Pritožba pravilno navaja, da se sodišče prve stopnje do navedb, da je tožba vložena prepozno in tudi do predlaganih dokazov s tem v zvezi, ni opredelilo. Če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, med ostalim tudi če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in se tudi ni opredelilo do navedb strank glede pravilnosti in časa vročitve drugostopenjske odločbe ter s tem v zvezi do navedb, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe.

Da bo sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejstva v zvezi z vročitvijo dokončne odločbe in pravočasnostjo vložitve tožbe ter se v razlogih sodbe opredelilo do tega bistvenega vprašanja, s čimer bo odpravljena kršitev postopka, na katero tožena stranka utemeljeno opozarja, je sodišče druge stopnje, na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Ker je pritožba tožene stranke utemeljena že iz navedenega razloga, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb.