Jedro

Dokazni standard v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ni enak dokaznemu standardu v ugovornem postopku zoper izdano začasno odredbo. Enako velja glede načela kontradiktornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov ugovorni postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 12. 10. 2012 najprej izdalo sklep o začasni odredbi, s katero je mladoletna F.D. in P.D. začasno dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici, hkrati uredilo stike s tožencem ter mu naložilo začasno preživninsko obveznost. 2. Na ugovor toženca je z izpodbijanim sklepom le-tega zavrnilo in sklep o izdaji začasne odredbe ohranilo v veljavi.

3. Proti sklepu vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge, izrecnega pritožbenega predloga pa ne podaja. Pritožnik trdi, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Najprej zato, ker je izdalo začasno odredbo, ne da bi obvestilo tožeče stranke z dne 11. 10. 2012 dalo v odgovor nasprotni stranki. Tako se o njem ni mogla izjaviti in je bila prizadeta v varstvu pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnik meni, da je sodišče začasno odredbo izdalo le na podlagi mnenja CSD. Vendar center za socialno delo ne ugotavlja ogroženosti otrok. Pritožnik meni, da pogoji za izdajo začasne odredbe sploh niso izpolnjeni. Ne glede na to pa sodišče na ugovorne navedbe sploh ni odgovarjalo. Primeroma tako navaja, da ni odgovorilo na njegove navedbe o kršitvi načela kontradiktornosti, da ni odgovorilo na navedbe, da toženec ne povzroča nasilja v družini, kakor tudi ne na navedbe, da je postavljen v neenakopraven položaj in da je odločitev o dodelitvi obeh otrok materi brez razlogov. Tudi mnenje CSD naj bi ne bilo vročeno strankama. Sploh pa ni odgovorilo na predpostavke za izdajo začasne odredbe. Pritožnik trdi, da obveznost sodišča do odgovora na izjavo stranke izhaja iz 22. člena Ustave.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanj odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Bistvo tako imenovanih regulacijskih začasnih odredb v družinskem postopku (1) je v tem, da se z njimi začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Zato morajo biti izkazane okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Izdaja začasne odredbe v pravdi zaradi dodelitve otroka je zato omejena le na nujne (izjemne) primere (2). Takšna sodna praksa se je ustalila v času po nekaterih odločbah ustavnega sodišča (3). Izjemnost izdaje regulacijske začasne odredbe je utemeljena predvsem na dejstvu, da izdana začasna odredba predstavlja realno nevarnost, da je s tem prejudicirana tudi končna odločitev o dodelitvi otroka (4). Z izdajo začasne odredbe o (začasni) dodelitvi otroka je namreč vzpostavljen nov življenjski položaj. Ta nov življenjski položaj lahko postane pomembna dejanska okoliščina pri končni odločitvi. Utegne se celo zgoditi, da ta dejanska okoliščina nazadnje pretehta nad ostalimi dejanskimi okoliščinami, ki bi same zase sicer mogoče govorile za drugačno odločitev. Kadar je tako, je celoten pravdni postopek z izvedbo vseh dokazov nato zgolj kulisa, videz sodnega postopka. O sami vsebini pravnega razmerja pa je de facto odločeno že na podlagi okoliščin, ki so bile zgolj verjetno izkazane ter niso bile predmet običajnega kontradiktornega postopka.

7. Opisana realnost sodišče zavezuje k previdnosti in zadržanosti. Sodišče mora pretehtati med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe ter koristmi in slabostmi, ki jih prinaša njena neizdaja. Naloga sodišča je zato, da najprej ugotovi, ali so sploh podani takšni, izjemni razlogi, da je potrebna izdaja začasne odredbe. Ta izjemnost ne more biti enaka razlogom, zaradi katerih je po razpadu partnerske skupnosti treba odločiti o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka. Če bi bilo tako, bi namreč sodišče v prav vsakem družinskem postopka najprej izdalo začasno odredbo, kasneje pa še končno odločbo.

8. Posebnost postopka za izdajo začasne odredbe se odraža v modificirani kontradiktornosti in v nižjem dokaznem standardu. Pravica do kontradiktornosti je namreč v postopku za izdajo regulacijske začasne odredbe modificirana. To pomeni, da sodišče - če presodi, da gre za urgenten primer z vidika varstva pravic otrok - o predlogu lahko odloči, ne da bi ga poprej sploh vročalo nasprotni stranki. V tem primeru mora procesno pravico stranke do varstva njenih pravic zagotoviti v ugovornem postopku.

9. Pravica do kontradiktornosti ima dva vidika. Prvi vidik je postopkoven. Pomeni, da ima stranka možnost biti seznanjena s procesnim gradivom nasprotne stranke in se ima možnost v postopku do njega tudi opredeliti. To pomeni tudi, da ima možnost podajati dejanske navedbe in predlagati dokaze. Drugi vidik pravice do kontradiktornosti pa je vsebinski. Predstavlja dolžnost sodišča, da se do procesnega gradiva stranke tudi opredeli. Prvi vidik pravice do kontradiktornosti v tej pravdi ni bil problematičen. Povsem drugače pa je glede drugega, vsebinskega vidika.

10. Vsebinski vidik pravice do kontradiktornosti se neločljivo povezuje z vprašanjem dokaznega standarda. Dokazni standardi so in morajo biti prožni. Res tudi velja, da so v postopku izdaje začasne odredbe dokazni standardi nižji (zadošča izkazana verjetnost) oziroma pravilneje: drugačni (sam dokazni postopek je metodološko drugačen). Če gre za posebej urgenten življenjski položaj (se pravi: da gre za urgentno grožnjo z nasiljem ali nastankom težko nadomestljive ali celo nenadomestljive škode) se bo sodišče oprlo celo zgolj na dokazne argumente in teze predlagatelja začasne odredbe ter na morebitne dokazne listine. Takšna modifikacija tako načela kontradiktornosti kot dokaznega spoznavnega procesa je lahko dopustna zaradi varstva pomembne osebnostne ali premoženjske dobrine ustavnega ranga. Vendar pa je sodišče v nadaljevanju dolžno (v ugovornem postopku) zagotoviti pravico do enakega varstva pravic (kontradiktornost, pravica do izjave, pravica do dokazovanja ter pravica do tega, da se sodišče do trditev in dokazov opredeli ter je odločitev sodišča nazadnje tudi plod te obravnave).

11. V ugovornem postopku je nujnost hitre rešitve manjša. To še tembolj velja, če namerava sodišče ugovor zavrniti. Preden to stori, se mora opredeliti do pravno relevantnih navedb v ugovoru. Nedopustno in v nasprotju z 22. členom Ustave bi bilo, če tega ne bi storilo ter se pri tem sklicevalo na dokazni standard, katerega vsebina predstavlja metodološki pristop verjetno izkazane terjatve. Pritožbeno sodišče poudarja, da dokazni standard v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ni enak dokaznemu standardu v ugovornem postopku zoper izdano začasno odredbo. Enako velja glede načela kontradiktornosti. Tega izhodišča sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

12. Pritožnik je v ugovoru tako med drugim trdil, da se sodišče ne sme neposredno (nekritično) opirati na mnenje CSD. Sodišče se tudi ni opredelilo do vseh ugovornih navedb, ki so se nanašale na dogodek, o katerem je govor v obvestilu, ki ga je tožeča stranka poslala sodišču 11. 10. 2012. Prav tako se ni opredelilo do jasnih ugovornih navedb, da bi sam bolje poskrbel za oba otroka (češ da to tudi doslej počne). In nazadnje, sodišče se ni opredelilo niti do trditev, da niti CSD niti sodišče nista ugotovila, da bi bil otrok ogrožen s strani očeta.

13. Če trenuten procesni položaj sodišču kaže, da bo ugovor zavrnilo, se morata raven načela kontradiktornosti in metodologija dokaznega standarda približevati tisti ravni, ki velja za končno odločitev. Pri tem mora paziti, da bi stranki v postopku izdaje začasne odredbe vendarle ne odreklo hitre odločitve o vloženem pravnem sredstvu ter o potencialni pritožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se do ugovornih navedb tožene stranke sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, marveč je v bistvenem zgolj ponovilo tisto, kar je podalo že v obrazložitvi sklepa o izdaji začasne odredbe. Takšen pristop pa predstavlja a priorno favoriziranje matere tako v materialnopravnem kot v procesnopravnem smislu.

14. Procesni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (5) je torej utemeljen. To je pritožbenemu sodišču v skladu s pooblastilom iz 3. točke 365. člena ZPP narekovalo ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijanega sklepa. Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz obrazložitve.

(1) Podrobneje o tem glej: Aleš Galič, Začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij, Pravosodni bilten 4/2000, stran 73 in naslednje.

(2) Glede tega je sodna praksa ustaljena: glej sklep VSL, IV Cp 3507/2011 in tam navedeno sodno prakso.

(3) Glej na primer: odločba US, Up 232/99 ter odločba US, Up 3/2000. (4) Glej: Aleš Galič, Navedeno delo, stran 79. (5) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ter jasnejše spremembe).