Jedro

Prenizka vrednost spornega predmeta - revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem parcele št. 1680 k.o. ..., ter tožbeni zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice. Tožniki so vložili pritožbo, vendar jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik A. B. vlaga revizijo z uveljavitvijo revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena, točka 1 in 3 ZPP in predlogom na spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in zavrženjem predloga za obnovo postopka. Vrednost spornega predmeta na revizijski stopnji ocenjuje z zneskom 1.100.000 SIT, kakor ga je ocenila tožena stranka v predlogu za obnovo postopka in tožbi z dne 13.9.2000. Navaja razloge, ki po stališču revizije utemeljujejo sklepanje, da je predlog za obnovo postopka bil prepozno vložen. Sicer pa meni, da izpodbijana sodba nima potrebnih razlogov, ki bi mogli utemeljiti zavrnitev tožbenega zahteva na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Pojasnjuje okoliščine, ki potrjujejo dobrovernost izvrševanja lastninskih dejanj tožeče stranke. S tem v zvezi ocenjuje izvedene dokaze in poudarja, da je sklicevanje na podatke zemljiške knjige brez pomena.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženim strankam, ki pa nanjo niso odgovorile.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskopravnem sporu, kakršen je obravnavani, dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Glede na določbo drugega odstavka 180. člena ZPP mora tožeča stranka, da bi si zagotovila pravico do revizije, vrednost spornega predmeta, če predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti že v tožbi. Enako določa tudi drugi odstavek 44. člena ZPP. Kadar pa tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, zaradi česar nastane vprašanje o pravici do revizije, je mogoče pravilnost vrednosti preizkusiti na primeren način na glavni obravnavi, vendar pred začetkom obravnavanja glavne stvari.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka vrednost spornega predmeta označila z zneskom 85.000 SIT, tako označene vrednosti pa v omenjenih pogojih, ki jih postavlja določba tretjega odstavka 44. člena ZPP, ni spreminjala. Pri tem je treba pojasniti, da se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal dne 6.10.2003, torej po uveljavitvi ZPP/99. Navedene ugotovitve dejanske in procesnopravne narave tožeči stranki ne podeljujejo pravice do revizije. Te pravice ji ni mogoče priznati niti ob okoliščinah, ki so v reviziji opredeljene kot podlaga za dovoljenost revizije. Res je, da so tožene stranke skupaj s predlogom za obnovo postopka dne 13.9.2000 vložile tudi tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice, vendar pa z zahtevkom na neveljavnost vknjižbe solastninske pravice tožnikov na podlagi sodbe, glede katere je bila predlagana obnova postopka. Vsebina takšnega tožbenega zahtevka kaže, da temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi, kakor pa zahtevek tožeče stranke. Sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku po tožbi z dne 13.9.2000 (še) ni odločilo. Navedba vrednosti spornega predmeta v citirani sodbi se torej ne nanaša na predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi, v kateri je vložena revizija. Zato ne drži revizijska trditev, da so tožene stranke vrednost spora ocenile z zneskom 1.100.000 SIT in da tej ocenitvi ni oporekala niti tožeča stranka, niti sodišče. Zaradi navedene drugačne pravne podlage se namreč navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi toženih strank z dne 13.9.2000 ne nanaša na tožbeni zahtevek tožeče stranke. Revizijsko sodišče je po povedanem ugotovilo, da je revizija nedovoljena, zaradi česar jo je po določbi 377. člena ZPP zavrglo.