Jedro

Sklenitev predpogodbe omogoča, da stranki vnaprej določita vsebino glavne pogodbe (zlasti glede bistvenih sestavin), kar pomeni, da je vsebina glavne pogodbe enaka vsebini predpogodbe. Ko je sklenjena glavna pogodba, je namreč izpolnjena obveznost iz predpogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 431,18 EUR.

Obrazložitev

1. Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 1465/2017 z dne 13.7.2017 je za odločanje o pritožbi v konkretni zadevi pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 1 z dne 27.11.2015. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.687,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

3. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili ustno pogodbo, katere vsebina je enaka vsebini predpogodbe in aneksa k predpogodbi. Tožeča stranka ni podala trditvene podlage, da sta pravdni stranki sklenili takšno ustno pogodbo. Trditve tožeče strank so pomanjkljive in konfuzne, saj je tožeča stranka enkrat navajala, da je bila glavna pogodba sklenjene ustno, drugič je navajala, da je bila sklenjena s konkludentnimi ravnanji, vmes pa je navrgla še, da sta jo pravdni stranki zgolj nameravali skleniti. Tožeča stranka tudi ni postavila trditvene podlage v smeri, kdo konkretno je v imenu pravdnih strank sklenil ustno pogodbo, kdaj je bila ustna pogodba sklenjena ter kakšna je bila vsebina te pogodbe. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi z absolutno kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje nadomestilo trditveno podlago z zaslišanjem prič U. M. ter S.P.. Sodišče je ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso navajale. To je tožena stranka opozorila na samem naroku dne 10.4.2017. Izpovedbi prič U.M. in S.P. sta skladni, upoštevaje ob tem, da gre za priči, ki sta zaposleni pri tožeči stranki. Sodišče je zmotno zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili ustno pogodbo, katere vsebina je enaka predpogodbi in aneksu k predpogodbi, prav tako pa je sodišče zmotno zaključilo, da pravdni stranki nista sodelovali na podlagi neobličnega dogovora, ki je zaveden v elektronskem sporočilu S. H.. V tem sporočilu je navedeno, da bo tožeča stranka za toženo stranko prevzemala in zagotavljala ravnanje odpadkov po sortiranju po ceni 90,00 EUR/tono. Izpodbijana sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med strankama ni obstajal noben dogovor o doplačilu razlike v ceni oziroma višjega stroška, v kolikor tožene stranka tožeči stranki ne bi zagotovila prevzema določenih minimalnih količin. V tej zvezi pritožba opozarja tudi na izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke D.F. ter priče S. H. Če bi pravdni stranki želeli spremembo njunega večletnega poslovnega odnosa, bi sklenili pisno pogodbo na področju prevzema ostanka po sortiranju in nikakor ne zgolj predpogodbe, h kateri glavna pogodba nato nikoli ni bila sklenjena. Razlika v prevzemni ceni je bila dogovorjena izključno v zadevni predpogodbi in nikjer drugje. To ni razvidno tudi iz nobenega pisnega dokazila v sodnem spisu. Tožeča stranka tudi ni prerekala trditve tožene stranke, da tožeča stranka od tožene stranke nikoli ni zahtevala sklenitve pogodbe na podlagi predpogodbe. V konkretnem primeru je šlo zgolj za kontinuiran poslovni odnos pravdnih strank.

4. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. V konkretnem postopku na prvi stopnji ni bilo nobenega dvoma o tem, da sta pravdni stranki v začetku leta 2014 sklenili pisno predpogodbo o sodelovanju (Predpogodba z dne 15.1.2014 in Aneks št. 1 k tej predpogodbi z dne 15.1.2014), s katero sta se jasno dogovorili, da bosta (najkasneje v treh mesecih po prejemu ustreznih dovoljenj) sklenili (glavno) pogodbo, na podlagi katere bo tožena stranka pri tožeči stranki kot izvajalki storitve naročala odvzem oziroma odvoz ostankov po sortiranju za ceno 90,00EUR/tono, v primeru letnega odvzema najmanj 3000 ton, v primeru manjšega odvzema pa za ceno 110,00 EUR/tono. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (nesporno dejstvo), da je tožena stranka v letu 2014 zagotovila prevzem 740,30 ton ostanka po sortiranju, pri čemer je tožena stranka tožeči stranki v tej zvezi izvršila plačilo po ceni 90,00 EUR/tono.

8. Dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka je že v odgovoru na dopolnitev tožbe jasno in nedvoumno navedla, da sta pravdni stranki za odvoz ostankov po sortiranju sklenili neoblično pogodbo, kar je ves čas trdila tudi tožeča stranka. Prav to dejstvo je edino pravdno pomembno (sklenitev pogodbe v neoblični obliki), zato ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da so bile tožbene trditve v tem delu pomanjkljive1 oziroma konfuzne2. 9. Predpogodba je takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (prvi odstavek 33. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Kot rečeno, sta obe pravdni stranki v postopku na prvi stopnji soglašali, da je bila v konkretnem primeru sklenjena pisna predpogodba o sodelovanju (ki je vsebovala opis storitve in ceno za storitev, torej bistvene sestavine glavne pogodbe - tretji odstavek 33. člena OZ), kasneje pa tudi neoblična pogodba. Sklenitev predpogodbe omogoča, da stranki vnaprej določita vsebino glavne pogodbe (zlasti glede bistvenih sestavin), kar pomeni, da je vsebina glavne pogodbe enaka vsebini predpogodbe. Ko je sklenjena glavna pogodba, je namreč izpolnjena obveznost iz predpogodbe. Iz tega izhaja, da bi morala tožena stranka trditi in dokazovati, da sta pravdni stranki v kasnejši pogodbi izrecno dogovorili drugačno vsebino (glede cene 110,00 EUR/tono v primeru letnega odvzema manj od 3000 ton), kot je bila dogovorjena v prej sklenjeni pisni predpogodbi. Takšnega trditvenega in dokaznega bremena pa tožena stranka v konkretni pravdi ni zmogla, saj se je postavila na zmotno pravno stališče (ki ga zagovarja tudi v obravnavani pritožbi), da bi morala tožeča stranka trditi in dokazati, da sta pravdni stranki v kasnejši ustni pogodbi izrecno dogovorili, da se omenjena klavzula iz predpogodbe, ki se nanaša na ceno v primeru letnega odvzema manj od 3.000 ton, vnese tudi v glavno pogodbo. Že zaradi tega so vsi pritožbeni očitki (glede prekoračitve trditvene podlage tožbe, protispisnosti, upoštevaje izpovedbe prič S. in U. M.) pravno neutemeljeni, upoštevaje pri tem, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka sploh ni prerekala trditve tožene stranke, da tožeča stranka od tožene stranke nikoli ni zahtevala sklenitve pogodbe na podlagi predpogodbe. Iz tožbenih navedb tožeče stranke namreč jasno izhaja, da je bila neoblična (glavna) pogodba sklenjena prav na podlagi konkretne vsebine pisne predpogodbe o sodelovanju.

10. Sicer pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo tudi vse izvedene dokaze, zlasti izpovedbe zaslišanih prič v povezavi z listinskim dokaznim gradivom, pri čemer pritožbene navedbe teh pravilnih in popolnih dejanskih ugotovitev po presoji pritožbenega sodišča ne morejo omajati. V tej zvezi sodišče je prve stopnje tudi pravilno upoštevalo izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke D.F. (ki pri dogovorih pravdnih strank v letu 2014 sploh ni sodelovala) in izpovedbe priče S. H. (ki je v začetku leta 2014 prekinila sodelovanje s toženo stranko in je lahko izpovedala le tisto, kar je slišala od drugih) ter na drugi strani prepričljivi in medsebojno skladni izpovedbi prič U.M. in S. P., ki sta podprti tudi s pisnim listinskim dokaznim gradivom. V zvezi z elektronskim dopisom S, H. U. M. z dne 23. januar 2014 (priloga B7) pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpoved U. M. (ki je odločno izpovedal, da cena 90 EUR/tono velja v primeru, da bo količina odpeljanega ostanka najmanj 3.000 ton, sicer se obračunavajo penali, dogovorjeni v predpogodbi) in izpoved priče S. H., ki je v zvezi s poslovanjem med pravdnima strankama v letu 2014 izpovedala le, da upa, da je potekalo to poslovanje v skladu s pogodbami iz leta 2010 in 2011, pri čemer pa pogodbenega sodelovanja pravdnih dejanj v letu 2014 ne pozna, ker je v začetku leta 2014 prekinila sodelovanje s toženo stranko.

11. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče (sama višina tožbenega zahtevka ni bila sporna) pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožeča stranka je upravičena do pravdnih stroškov za pritožbo v višini 431,18 EUR (750 odvetniških točk po tarifni štev. 21 Odvetniške tarife - OT za odgovor na pritožbo in 20 odvetniških točk po tarifni številki 39, točka 4 OT za končno poročilo stranki, poleg tega pa tudi 22 % DDV).

1 Kdaj je bila pogodba sklenjena oziroma kakšna je bila njena vsebina. 2 Pogodba je bila sklenjena v ustni obliki oziroma s konkretnim konkludentnim ravnanjem; pravdni stranki sta vstopili v pravno razmerje, ki ga je urejala predpogodba.