Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na dejstvo, da je razvrščanje v določeno kategorijo invalidnosti pravno vprašanje, pravilno (ne glede na to, da je sodna izvedenka menila, da je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti) ugotovilo, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, saj njena delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za več kot 50 %.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se znesek 601,96 EUR nadomesti z zneskom 300,98 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizije v višini 252,26 EUR v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ...z dne 28. 3. 2008 in št. ... z dne 18. 1. 2008 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 5. 11. 2007 dalje s pravico do psihično manj zahtevnega dela, brez potreb po prilagajanju na nove in nepredvidljive delovne naloge, brez zahteve po učenju zahtevnejših delovnih operacij s polovičnim delovnim časom od 1. 12. 2007 dalje. Toženi zahtevek v delu, ko tožnica zahteva razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pa je zavrnilo (1. točka izreka). Obenem je z 2. točko izreka odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške tega postopka v višini 601,96 EUR v roku 15 dni, po poteku navedenega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi sledilo mnenju sodne izvedenke prof. dr. M.T. ter da je na njegovi osnovi zaključilo, da naj tožnica ne bi bila več sposobna opravljati dela, na katere je bila razporejena (knjigovodska in administrativna dela), medtem, ko naj bi bila še vedno sposobna opravljati drugo psihično manj zahtevno delo, brez potreb po usmerjeni koncentraciji na številke, prilagajanju na nove in nepredvidljive delovne naloge in zahteve po učenju zahtevnejših delovnih operacij, v polovičnem 4-urnem delovnem času. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe še izhaja, da naj tožnica po oceni prvostopenjskega sodišča ne bi bila več sposobna opravljati del s številkami, medtem, ko naj bi administrativna dela lahko še naprej opravljala po poprej navedenih omejitvah. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izvedene dokaze ocenilo napačno oziroma se do dela navedb in dokaza tožnice niti ni opredelilo ter je na to popolnoma enostransko, brez upoštevanja celotnega zdravstvenega stanja tožnice zaključilo, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti. Iz izvedenskega mnenja prof. dr. M.T. z dne 3. 8. 2009 izhaja, da se je pri tožnici ob osnovni in nevrotični osebnosti naravnanosti po prometni nesreči, ki je imela za posledico pretres možganov in poškodbe, ki so ji povzročile številne ortopedske težave, razvila blažja psihoorganska motnja, postopoma pa še depresivno anksiozno stanje. Nadalje je izvedenka še navedla, da ima tožnica izrazite ortopedske težave, prekomerno telesno težo ter je razvila odvisnost od zdravil za lajšanje tesnobe, pri čemer je izvedenka izrecno zapisala, da njena psihiatrična obravnava na omenjeni dve motnji ni bila usmerjena, kar pomeni, da teh motenj tudi ni raziskovala. Že zgolj na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker izvedenka pri izdelavi svojega mnenja o preostali delovni zmožnosti tožnice ni upoštevala tožničinih ortopedskih težav in njene odvisnosti od zdravil, ki jih je prisiljena jemati zaradi ugotovljenih psihičnih težav. Sicer pa je tudi splošno znano, da odvisnost od pomirjeval povzroča še dodatne fizične in psihične težave, ki jih prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Zaradi navedenega so zaključki sodišča najmanj preuranjeni, dejansko stanje v izpodbijani sodbi pa nepopolno ugotovljeno. Iz ugotovitev izvedenke izhaja, da tožnica ni več sposobna opravljati knjigovodskih in administrativnih del, temveč zgolj druga manj zahtevna dela. Ne glede na takšne zaključke izvedenke pa nato sodišče v izpodbijani sodbi zaključi, da naj bi tožnica glede na svoj poklic še vedno lahko opravljala administrativna dela pod omejitvami, ki jih je postavila izvedenka in da je pri njej podana III. kategorija invalidnosti. S tem je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj njegova ugotovitev v nasprotju z mnenjem izvedenke, na katero opira svojo odločitev o ugotovljeni invalidnosti tožnice. Poleg navedenega pa se sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo do nasprotnih ugotovitev, ki izhaja iz preostale zdravstvene dokumentacije tožnice, temveč je v zvezi z njo zgolj zapisalo, da naj bi zaključki o ugotovljeni stopnji invalidnosti izhajali tudi iz mnenja psihološkega izvida dr. A.D., medtem, ko je izvide dr. P. pavšalno zavrnilo z navedbo, da naj dr. P. kot lečeči zdravnik, ne bi mogel podati objektivnega izvida, ker obstaja možnost, da bi v svojih izvidih osebni zdravniki lahko sledili željam svojih pacientov. Pritožba se sklicuje na izvid z dne 2. 2. 2007, ki ga je izdelala klinična psihologinja A.D. in zaključila, da je prognoza psihoterapije iz razloga, ker se pri tožnici kažejo znaki organske cerebralne paralize, neugodna. Iz takšnih ugotovitev bi bilo najmanj moč zaključiti, da je pri tožnici podana višja stopnja invalidnosti, kot jo je ugotovilo sodišče. Povsem zgrešena je tudi ocena sodišča, da dr. P. kot lečeči psihiater, ne bi bil verodostojna priča. Sodišče prve stopnje je izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem dr. P. pavšalno zavrnilo. S tem je sodišče storilo kršitev pravila pravdnega postopka o izvajanju dokazov, hkrati pa posledično tudi napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vztraja, da je pravilno diagnozo mogoče postaviti le z zaslišanjem lečečega zdravnika, ki je spremljal potek zdravljenja tožnice. Meni, da bi sodišče prve stopnje zato moralo dopustiti dokaz z zaslišanjem dr. P., saj bi se le preko njegove izpovedbe lahko ugotovil natančen razvoj in potek psihičnih motenj tožnice skozi daljše časovno obdobje. Šele na podlagi izvedbe omenjenega dokaza bi lahko nato postavljena sodna izvedenka pridobila celostno psihično sliko tožnice. Meni, da za ta spor ni relevantno, zakaj je do psihični motenj tožnice prišlo. Ključno je zgolj to, ali je zaradi psihičnih težav pri tožnici prišlo do trajnega zmanjšanja njene delovne zmožnosti oziroma le-te tožnica trajno nima več. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju preostale delovne zmožnosti tožnice presojalo izključno njene psihične motnje, medtem, ko je popolnoma zanemarilo zatrjevane telesne težave tožnice, saj se v izpodbijani sodbi do njih sploh ni opredelilo. Tožnica je namreč v tožbi v zvezi s tem zatrjevala, da se je leta 2000 v prometni nesreči huje poškodovala ter so telesne poškodbe, ki jih je pri tem utrpela, močno vplivale na njeno delovno zmožnost, v dokaz svojih navedb pa tudi predlagala zaslišanje izvedenca pediatrične (verjetno pravilno ortopedske) stroke. Utemeljenost teh navedb je na zaslišanju potrdila tudi sama tožnica, ki je izpovedala, da ima težave s hrbtenico in jo boli križ, da ima otečene roke, zaradi česar tudi ne more ničesar delati. Tožničine težave pri delu pa potrjuje tudi že predložena zdravstvena dokumentacija. Prvostopenjsko sodišče bi na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu moralo zaključiti, da pri tožnici že zaradi telesnih težav ni podana preostala delovna zmožnost. Sicer pa se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi do vprašanja telesnih težav tožnice in njihovega vpliva na preostalo delovno zmožnost, kljub trditvam tožeče stranke v tej smeri, ni opredelilo. V kolikor prvostopenjsko sodišče pravil o dokazovanju ne bi upoštevalo, bi moralo v skladu z načelom materialne resnice v vsakem primeru dejstva v smeri, kot jih zatrjuje tožnica, ugotavljati samo in po potrebi na podlagi 1. odstavka 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih po uradni dolžnosti. Priglaša stroške pritožbe.

Zoper odločitev o stroških postopka pod točko 2 izreka, je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnica zahtevala priznanje I. kategorije invalidnosti, kot invalidu III. kategorije invalidnosti pa ji je bila s prvostopno sodbo priznana le pravica do psihično manj zahtevnega dela z omejitvami s polovičnim delovnim časom, navedeno dejstvo pa pomeni, da je tožnica v zadevi uspela le v neznatnem oziroma v nebistvenem delu, saj je tožnici invalidnost III. kategorije s pravico do dela s polovičnim delovnim časom, bila priznana že pred tem sodnim postopkom. Da je tožnica uspela le delno pa izhaja tudi iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe, v kateri je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da se tožbeni zahtevek, ko tožnica zahteva razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, zavrne. Nepravilna je tudi ocena in zaključek prvostopnega sodišča, da so v zadevi bili stroški postopka na strani tožnice potrebni, v smislu, ker je sodišče izpodbijana upravna akta odpravilo. Glede na navedeno, upoštevaje določbo 154. člena ZPP, bi moralo tako prvostopno sodišče odločiti, da stroške postopka nosi tožnica sama, oziroma bi se (podrejeno) morali stroški postopka priznati upoštevaje delni uspeh tožeče stranke.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi enkrat že odločalo in sicer je s sodbo opr. št. Psp 31/2010 z dne 18. 3. 2010 pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi toženca pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) glede stroškov postopka spremenilo tako, da je znesek 601,96 EUR nadomestilo z zneskom 300,98 EUR. Obenem je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Takšno odločitev sodišča druge stopnje, je revizijsko sodišče s sklepom opr. št. VIII Ips 172/2010 z dne 21. 11. 2011 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

Štelo je za neutemeljen pritožbeni očitek, da pravilne diagnoze psihičnih motenj tožnice ni mogoče ugotoviti z enkratnim pregledom, temveč bi bilo treba zaslišati njenega lečečega zdravnika, ker je pritožbeno sodišče na te navedbe odgovorilo in se tudi izrecno opredelilo do tega, zakaj za dodatno zaslišanje tega zdravnika ni bilo nobenih razlogov.

Prav tako je štelo za neutemeljeno zavzemanje tožnice zato, da bi moralo sodišče prve stopnje po načelu materialne resnice in preiskovalnem načelu samo postaviti izvedenca ortopedske stroke. Zahtevo tožnice do sodišča, da namesto nje oziroma celo v nasprotju z njenimi navedbami, išče materialno resnico oziroma izvaja dokaze po uradni dolžnosti, je štelo za nesprejemljivo in poudarilo, da je tožnica ob sodelovanju odvetnice na prvem naroku za glavo obravnavo dne 11. 6. 2009 izrecno navedla, da sodišče izvede dokaz z njenim zaslišanjem in vztrajala pri postavitvi izvedenca psihiatra, umaknila pa je predlog za postavitev izvedenca ortopedske stroke.

Kot utemeljeno pa je revizijsko sodišče štelo revizijske navedbe glede tega, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih očitkov tožnice v smeri, da je izvedenka prof. dr. M.T. ocenila, da je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti, ker je njena zmožnost za poklic zmanjšana za več kot 50 %, pri čemer je opisovala tudi tožničine omejitve, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo omejitve tožnice iz mnenja izvedenke, vendar v nasprotju s tem ocenilo, da tožničina delovna zmožnost ni zmanjšana za več kot 50 % glede na njen poklic in presodilo, da tožnice ni mogoče razvrstiti v II. kategorijo invalidnosti.

V II. kategorijo invalidnosti se po 2. alinei 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami,v nadaljevanju ZPIZ-1) razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti pa se razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V 3. odstavku te določbe pa je določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevem telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Sodišče prve stopnje je omejitve pri delu upoštevalo iz mnenja sodne izvedenke prof. dr. M.T., ni pa ji sledilo glede razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je glede na dejstvo, da je razvrščanje v določeno kategorijo invalidnosti pravno vprašanje, pravilno ne glede na to, da je izvedenka menila, da je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in da je njena delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 % za svoj poklic, ugotovilo, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, ker tožničina delovna zmožnost za svoj poklic (Administrativna in upravna šola) ni zmanjšana za več kot 50 %, saj tožnica zgolj ne more opravljati del s številkami. Medtem, ko je izvedenka v zvezi z oceno, da gre pri tožnici za več kot 50 % zmanjšanje delovne zmožnosti menila oziroma na glavni obravnavi pojasnila, da je zelo težko opravljati knjigovodska dela brez številk, ostala administrativna dela pa še lahko opravlja z omejitvami. Takšna ocena se nanaša na tožničino delo, na katero je razporejena oziroma, ki ga glede na opis z dne 22. 1. 2007 opravlja, ne pa na njen poklic upravni administrator (Upravno – administrativna šola). Za knjigovodska in administrativna dela, na katera je razporejena tožnica, ni 100 % zmožna, saj knjigovodska in administrativna dela tožnica ne more opravljati pod splošnimi pogoji niti s skrajšanim delovnim časom. Torej je res njena zmožnost za delo, na katero je razporejena, zmanjšana za več kot 50 %, vendar to ne pomeni, da je njena delovna zmožnost zmanjšana za njen poklic v smislu 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1 oziroma 2. alinee 2. odstavka te določbe in da je podana II. kategorija invalidnosti, ampak glede na mnenje, da je zmožna za drugo delo z omejitvami s polovico polnega delovnega časa, III. kategorija invalidnosti skladno s 3. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in sicer da zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo saj s polovico polnega delovnega časa.

Po 93. členu ZPIZ-1 ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. Kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela saj s polovico polnega delovnega časa, pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine je sodišče prve stopnje skladno s citirano določbo 93. člena ZPIZ-1 tožnici tudi priznalo, ne sicer na podlagi II., temveč III. kategorije invalidnosti. Tako delovni invalid III. kategorije, kot delovni invalid II. kategorije invalidnosti imata namreč po citirani določbi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe. Glede na to, da je tožnica uspela z revizijo pa je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške revizije v višini 252,26 EUR v roku 8 dni. Znesek 252,26 EUR predstavlja po tar. št. 21, točka 3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami, v nadaljevanju OT) 450 točk oziroma glede na vrednost točke 0,458 EUR, 206,10 EUR, 2 % materialnih stroškov, 4,12 EUR in od tega skupnega zneska 210,22 EUR še 20 % DDV, t.j. 42,04 EUR oziroma skupaj 252,26 EUR.

Utemeljeno pa toženec v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo določbe 154. člena ZPP in na dejstva, da je sodišče tožbenemu zahtevku le delno ugodilo. Ker sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo uspeha stranke v postopku, skladno z določbo 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče za to pritožbi toženca ugodilo in v skladu s 5. alieno 358. člena ZPP stroškovni sklep spremenilo tako, da je od priznanih 601,96 EUR, priznalo polovico zneska, torej znesek 300,98 EUR in odločilo, da se v 2. točki izreka glede stroškov postopka znesek 601,96 EUR nadomesti z zneskom 300,98 EUR.