Jedro

Z dejanjem majhnega pomena se delno odvzamejo lastnosti kršitve delovne obveznosti. Z njimi se sicer ne zmanjšuje pomen pravne vrednote, ampak samo pomen njene ogroženosti, ki je sicer predpisan z določanjem znakov disciplinske kršitve.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi postopka iz razveljavitvenega sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 828/99-2 ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 3.3.1998 v zvezi s sklepom komisije za ugovore z dne 18.3.1998, na podlagi katerih je bil tožniku zaradi hujše kršitve delovne obveznosti po 61. točki 3.3.1. točki Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je presodilo, da je bil tožniku zaradi dokazane prilastitve 10 litrov neosvinčenega bencina in enega komada petrol dvotaktolmix 0,5 litra v skupni vrednosti 1.187,00 SIT, storjene na predrzen način, zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, storjeno s tem, da ni v okviru uradnih dolžnosti po 350. členu ZPP preizkusilo prvostopne sodbe. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, ampak le povzetke nepomembnih in protispisnih dejstev, ne vsebuje pa tudi presoje pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Razlogi drugostopnega sodišča, da je bilo priznanje tožnika izrečeno "po odkritju dejanja" je nelogično, saj tožnik ni mogel obžalovati in priznati dejanja pred njegovim odkritjem. Sodišče druge stopnje svoje odločitve ni oprlo na nobeno pravno normo, niti zakonsko niti avtonomno, zato je njegovo ravnanje šteti kot zmotno uporabo materialnega prava. Za zavrnitev uporabe določbe o neznatnosti dejanja iz pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, ni imelo dejanske podlage. Ker je bilo tudi v disciplinskem postopku pri toženi stranki storjenih več procesnih kršitev, predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi z revizijo izpodbijano sodbo v obsegu iz 371. člena ZPP. To pomeni, da bi morala tožeča stranka, ki v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP konkretno navesti, kako je nepravilna uporaba teh procesnih določb vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker tega ni storila, z uveljavljanjem procesnih napak v postopku, ne more uspeti.

Utemeljen pa je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, zlasti očitek o neupoštevanju določbe iz 8.3.1. Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, ki ureja ustavitev disciplinskega postopka med drugim v primeru, "če ima sicer dejanje ali opustitev znake kršitev delovnih obveznosti, vendar gre za neznatnost dejanja po namenu in glede na posledice" (5. točka). S to določbo je oblikovan tako imenovan inštitut dejanja majhnega pomena, za katerega pravilno uporabo je upoštevati vse subjektivne in objektivne okoliščine danega primera. Za uporabo tega inštituta zato ne zadošča, da so škodljive posledice neznatne ali da jih sploh ni, temveč mora biti dejanje tudi sicer majhnega pomena. Z dejanjem majhnega pomena se delno odvzamejo lastnosti kršitve delovne obveznosti. Z njim se sicer ne zmanjšuje pomen pravne vrednote, ampak samo pomen njene ogroženosti, ki je sicer predpisan z določanjem znakov disciplinske kršitve. V vsakem primeru je zato posebej ugotoviti neznatnost oziroma odsotnost škodljivih posledic po namenu in glede na posledice (5. točka 8.3.1. pravilnika tožene stranke).

Sodišče prve stopnje je pri presoji uporabe te določbe ugotovilo, da je bilo očitano dejanje tožnika storjeno na predrzen način, čeprav za takšno ugotovitev ni imelo dejanske in dokazne podlage v podatkih disciplinskega spisa, niti v sodnem postopku zbranih dokazih. Presoja sodišča, da tožnik tudi ni priznal in obžaloval svojega dejanja (3. odstavek na strani 5 obrazložitve) nasprotuje ugotovitvam v obrazložitvi odločbe disciplinske komisije (2. odstavek) oziroma sklepa komisije za ugovore (5. odstavek). Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe glede neobstoja predrznega načina izvršitve disciplinske kršitve, zavrnilo kot pravno nepomembne, glede tožnikovega priznanja dejanja in obžalovanja pa je presodilo, da je bilo dano šele potem, ko je bilo dejanje odkrito.

Takšne skromne in protispisne ugotovitve glede obstoja dejanskih okoliščin, ki so pravno odločilne, ne zadoščajo za pravilno uporabo določila 8.3.1. pravilnika tožene stranke, ki ureja ustavitev disciplinskega postopka. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji. Sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista popolno ugotovili dejanskega stanja, zato je revizijsko sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.