Jedro

Prosilec je državljan Republike Makedonije in v RS prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje. Ta podatek pa, ob upoštevanju določbe 5. člena ZOZKD, utemeljuje odločitev tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje formalnega pogoja za priznanje odškodnine po navedenem zakonu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo prosilca za priznanje odškodnine. Zavrnila je tudi zahtevo za povrnitev stroškov zastopanja in ugotovila, da drugi stroški v postopku niso nastali. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da zahteva prosilca ne izpolnjuje formalnega pogoja iz 5. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD), ki določa, da formalni pogoj izpolnjuje prosilec, ki je državljan Republike Slovenije ali državljan druge države članice Evropske unije. Tožena stranka je navedla, da je prosilec v zahtevi sicer navedel, da je slovenski državljan, vendar je na podlagi zaprosila z dne 14. 1. 2014 tožena stranka pridobila odgovor UE Ljubljana, iz katerega izhaja, da je prosilec državljan Republike Makedonije, ki ima v RS dovoljenje za bivanje. Ker prosilec ni državljan RS, niti katere izmed drugih držav članic EU, je bilo treba njegovo zahtevo zavrniti. Prosilec ni upravičen niti do povrnitev odvetniških stroškov, ker jih ZOZKD ne predvideva oziroma jih ne določa kot stroškov zaradi uveljavljanja odškodnine. Tako se je glede povrnitve odvetniških stroškov treba opreti na Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katerega smiselno uporabo napotuje določba 3. člena ZOZKD, na določbo prvega odstavka 133. člena.

2. Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Vlaga jo zaradi napačne uporabe materialnega prava in neustavnosti določbe 5. člena ZOZKD. Tožnik je državljan Republike Makedonije in ima v RS dovoljenje za stalno prebivanje. Tako gre za očitno diskriminacijo, da so do odškodnin upravičeni zgolj državljani članic EU in ne vsi oškodovanci, ne glede na državljanstvo. Kršena je tudi določba 14. člena Ustave RS. To pomeni, da bi morala imeti pravico do odškodnine v skladu z ZOZKD tudi oseba, ki ima dovoljenje za bivanje v RS. Pojasnjuje pomen, namen ZOZKD in na tej podlagi sklepa, da bi morali imeti pravico do odškodnine po tem zakonu vsi, ki se nahajajo na teritoriju RS oziroma vsaj tiste osebe, ki v RS bivajo na zakonit način. Da je tožnikova trditev pravilna izhaja tudi iz materialov predloga ZOZKD in predloga novele ZOZKD-A, kjer je navedeno, da so v Franciji, Danski in Hrvaškem upravičenci do tovrstnih odškodnin tudi tisti, ki imajo v državi stalno prebivališče. Tožnik sodišču zato predlaga, da v skladu s 156. členom Ustave RS (v nadaljevanju URS), postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem postavi vprašanje ali je 5. člen ZOZKD v nasprotju z 14. členom URS. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K I. točki izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po pregledu izpodbijane odločbe in predloženega spisa sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja:

6. ZOZKD v določbi 5. člena določa formalne pogoje za za priznanje odškodnine po tem zakonu. Formalni pogoji za priznanje odškodnine po tem zakonu so izpolnjeni, če je prosilec državljan RS ali državljan druge države članice Evropske unije.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prosilec državljan Republike Makedonije, niti ni sporno, da v RS prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje. Ta podatek pa, ob upoštevanju zakonske podlage, po presoji sodišča utemeljuje odločitev tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje formalnega pogoja za priznanje odškodnine po ZOZKD. Da gre za podatek, ki ga je tožena stranka pri odločanju dolžna upoštevati, posredno izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 27. člena ZOZKD, po kateri se zahteva za uveljavljanje odškodnine vloži pisno na obrazcu, ki ga določi minister, pristojen za pravosodje in da mora zahteva v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZOZKD vsebovati tam navedene osebne podatke prosilca, v prvem odstavku 30. člena ZOZKD pa so naštete listine, ki morajo biti priložene zahtevi, med drugim tudi dokazilo o državljanstvu prosilca. Tako je slednji podatek tudi obvezna sestavina vloge.

8. Ne ta določba, ne določba 5. člena ZOZKD, ne omogočata drugačne razlage formalnega pogoja za priznanje odškodnine, kot jo je zavzela tožena stranka. Prav tako na drugačno razlago ne napotujejo določbe Direktive sveta 2004/80/ES z dne 29. 4. 2004, na podlagi katere je bil sprejet ZOZKD, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo.

9. Sodišče zavrača tudi tožnikove navedbe, da je odločitev diskriminatorna in v nasprotju z določbo 14. člena URS. ZOZDK je namreč v določbi 5. člena določil formalni pogoj, ki ga je vezal na državljanstvo RS, tožnik pa meni, da moral zakonodajalec v krog (formalnih) upravičencev) zajeti tudi osebe, ki imajo v RS dovoljenje za stalno prebivanje. Po presoji sodišča določbi 5. člena ZOZKD ni mogoče očitati ureditve v nasprotju z 14. členom Ustave RS. Zakonodajalec je namreč pravico do odškodnine pod pogoji tega zakona vezal na državljanstvo RS, torej je upošteval enak položaj določene skupine ljudi, zato sodišče tožnikovo zatrjevanje, da je gre za kršitev 14. člena Ustave RS, ob nespornem drugačnem položaju, to je državljanstvu Republike Makedonije, zavrača kot neutemeljeno. Iz tega razloga sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da postopek odločanja v tej zadevi prekine in pred Ustavnim sodišče RS začne postopek ustavno sodne presoje 5. člena ZOZKD.

10. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K II. točki izreka:

11. V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).