Jedro

Določba tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah držav članic Evropske unije (ZSKZDČEU-1) je jasna. Po prevzemu izvršitve tuje odločbe domače sodišče ne sme posegati v vrsto, višino in način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena istega zakona. Jezikovna razlaga tako povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom V Kr 69743/2022 z dne 31. 5. 2024 zavrnilo predlog obsojenega A. A. za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ali t.i. vikend zaporom. Višje sodišče v Kopru je s sklepom VII Kp 69743/2022 z dne 8. 8. 2024 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Obsojenčevi zagovorniki vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sklep zaradi kršitve kazenskega zakona in absolutnih in relativnih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu za nadomestno izvršitev kazni, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlagajo še, da se izvršitev zaporne kazni brez možnosti nadomestne izvršitve odloži oziroma prekine.

3.Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrženje, podrejeno pa njeno zavrnitev. Navedel je, da očitki niso utemeljeni oziroma niso relevantni.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni. V izjavi o odgovoru so zagovorniki vztrajali pri navedbah v zahtevi.

B.

5.Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

6.Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijani pravnomočni sklep ni odločba, s katero je bil kazenski postopek končan, temveč gre za odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku v postopku izvrševanja kazni. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kakšno pravno vprašanje, ki izpolnjuje pogoje iz citiranega prvega odstavka 420. člena ZKP.

7.Vložniki kot pomembno pravno vprašanje izpostavljajo razlago tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah držav članic Evropske unije (ZSKZDČEU-1) in uveljavljajo, da onemogočanje, da bi slovensko sodišče sploh odločalo o predlogu za alternativno prestajanje kazni zapora predstavlja kršitev načela enake obravnave iz 22. člena Ustave RS ter opozarjajo na drugačno prakso Višjega sodišča v Ljubljani.

8.Določba tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 je jasna. Po prevzemu izvršitve tuje odločbe domače sodišče ne sme posegati v vrsto, višino in način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena istega zakona. Jezikovna razlaga tako povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije. Ob tem je treba izpostaviti, da bi nezdružljivost načina izvršitve kazenske sankcije lahko bila predmet presoje v postopku prevzema izvršitve, kar pa ni predmet izpodbijane odločbe, ki se nanaša le na odločitev o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora.

9.Vrhovno sodišče v predstavljeni zakonski ureditvi ne prepoznava zatrjevane kršitve 22. člena Ustave. Položaj obsojenca po tuji sodni odločbi, ki se izvrši v Republiki Sloveniji, se namreč izvorno in po naravi stvari bistveno razlikuje od položaja obsojenca pred domačim sodiščem. V primeru izvršitve tuje sodne odločbe lahko v postopku domače sodišče iz predpisanih razlogov zavrne izvršitev tuje sodne odločbe in lahko zgolj iz predpisanih razlogov poseže v vrsto, višino ali način izvršitve kazenske sankcije. Potem ko sodišče prevzame izvršitev tuje sodne odločbe, pa se ta zgolj izvrši. Sodišče Republike Slovenije zato nima pooblastila, da bi posegalo v sodbo, saj bi s tem poseglo v presojo tujega sodišča o teži kaznivega dejanja, kar bi bilo v nasprotju s temeljnim načelom vzajemnega priznavanja (3. člen ZSKZDČEU-1), ki temelji na prenesenih pravnih aktih EU. Razlikovanje tako temelji na stvarnem razlogu, utemeljenem na naravi stvari, zato v njem ni mogoče prepoznati kršitve temeljnih človekovih pravic.

10.Zagovorniki sicer v zahtevi uveljavljajo tudi procesne kršitve v postopku pred sodišči v Republiki Italiji, zlasti nemožnost obsojenca sodelovati v postopku ter izpostavljajo, da je višina izrečene sankcije v Republiki Italiji nezdružljiva s pravnim redom Republike Slovenije, ter da se sodišči do tega nista opredelili, vendar te očitke vsebinsko usmerja zoper napačno sodno odločbo, saj bi jih morali uveljavljati v pravnih sredstvih zoper sklep o priznanju in izvršitvi sodne odločbe in na odločitev o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora ne vplivajo.

11.Nižji sodišči sta po pojasnjenem pravilno uporabili določbo 139. člena ZSKZDČEU-1.

C.

12.Zatrjevana kršitev iz drugega odstavka 420. člena ZKP in 22. člena Ustave po navedenem ni podana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

13.Vrhovno sodišče je vloženo zahtevo vsebinsko obravnavalo, zato se do predloga za odložitev oziroma prekinitev izvršitve sodne odločbe v smislu šestega odstavka 421. člena ZKP ni opredeljevalo.

14.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 58578/2017 z dne 13. 9. 2018, 12. točka.